Jedro

Tožeča stranka bi bila povzročitelj tveganja za okolje v smislu določb ZVO (9. člen) ter Pravilnika o ravnanju z odpadki (4. člen) le tedaj, če bi nevarne odpadke prevzela v svojo posest voljno in hote, kar pa iz predloženih upravnih spisov ne izhaja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 18.8.1999, se odpravi in se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 18.8.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo inšpektorice za okolje Inšpektorata RS za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje, Območne enote M. z dne 24.5.1999. S to odločbo je prvostopni upravni organ naložil tožeči stranki, da mora preko pooblaščene institucije za ravnanje z nevarnimi odpadki odstraniti vse nevarne odpadke, cca 16.500 kg, ki so skladiščeni v prostorih last podjetja Tovarne vozil in toplotne tehnike M. d.d TVTT (1. točka izreka); da je o prevozu nevarnih odpadkov iz prostorov, navedenih v 1. točki izreka, do končnega odstranjevalca povzročitelj dolžan voditi evidenco na predpisanem obrazcu in ga dostaviti inšpekcijskemu organu (2. točka izreka); pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določilo 18. člena Pravilnika o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 84/98, Pravilnik), ki določa, da mora imetnik odpadkov zagotoviti njihovo predelavo ali odstranjevanje tako, da jih prepusti zbiralcu odpadkov, sam predela ali jih odda predelovalcu ali odstranjevalcu. Za imetnika odpadkov se v skladu s 4. členom Pravilnika šteje povzročitelj odpadkov ali pa oseba, ki ima odpadke v posesti. Ne glede na prej navedeno, pa imetnik odpadkov, ki ni njihov povzročitelj in so ti odpadki v njegovi posesti brez njegove privolitve, ni dolžan zagotoviti njihove predelave ali odstranitve (2. odstavek 18. člena Pravilnika). V teh primerih velja načelo obveznega subsidiarnega ukrepanja v skladu z 12. členom Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96, ZVO), ki določa, da mora republika oziroma lokalna skupnost odpraviti posledice obremenjevanja okolja in kriti stroške odprave posledic, ki jih ni mogoče pripisati določenim ali določljivim povzročiteljem, ali so ti sporni. Sodišče prve stopnje navaja, da je iz podatkov v upravnih spisih razvidno, da je povzročitelj nevarnih odpadkov podjetje M. d.o.o. M., ki pa je dne 18.12.1998 prenehalo obstajati zaradi stečaja. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je bilo na sestanku dne 19.10.1998 glede odstranitve nevarnih odpadkov dogovorjeno, da stečajna upraviteljica MI. d.o.o. tožeči stranki prizna stroške skladiščenja nevarnih snovi ter stroške strokovnega nadzora in manipuliranja, tožeča stranka pa prevzame v ta namen od stečajnega dolžnika terjatev v skupnem znesku 3,384.449,00 SIT. Iz dopisa predsednika stečajnega senata z dne 20.1.1999 je razvidno, da je stečajni dolžnik prevzeto obveznost izpolnil. Sporno tudi ni, da je lastnik prostorov, v katerih so se tedaj nahajali nevarni odpadki, tožeča stranka. Slednja je kasneje te odpadke preselila v drug skladiščni prostor, ki ga je za ta namen ter na lastne stroške najela. S tem pa je tudi prevzela obveznosti, ki so nastale zaradi neustreznega skladiščenja in nepravilnega ravnanja z odpadki, ki jih določata ZVO in Pravilnik, kakor tudi odgovornost za morebitno škodo, nastalo zaradi neustreznega skladiščenja nevarnih snovi. Obveznost tožeče stranke za uničenje odpadkov posredno izhaja tudi iz dogovora s stečajnim dolžnikom, od katerega je prevzela terjatev v znesku 3,384.449,00 SIT. Glede na višino odstopljene terjatve pa je mogoče zaključiti, da stečajni dolžnik s tem ni poravnal samo stroškov za skladiščenje odpadkov, temveč je določen znesek plačal tudi za uničenje odpadkov. Vse te okoliščine potrjujejo, da je tožečo stranko šteti za imetnika odpadkov v skladu z 2. točko 1. odstavka 4. člena Pravilnika. Navedene okoliščine pa hkrati potrjujejo, da sporni odpadki niso v posesti tožeče stranke brez njene privolitve oziroma vednosti, kar bi izključevalo njeno odgovornost za odstranitev odpadkov (2. odstavek 18. člena Pravilnika). Zato je v obravnavanem primeru podana pravna podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa, ta pa je v skladu s pooblastili, ki jih ima po zakonu inšpekcijski organ.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ni bila nikoli lastnica nevarnih odpadkov. Lastnik je bilo podjetje M. d.o.o., M., ki je zaradi stečaja prenehalo obstajati. Sprašuje se, zakaj država ni obremenila TVTT kot najemodajalca skladišča, v katerega je sama preselila nevarne odpadke, saj ni nobenega dvoma, da z odpovedjo najemne pogodbe (15.9.1998) ni bila več posestnik nevarnih odpadkov. Ker so se ti nahajali v skladišču TVTT je slednja tudi imetnik odpadkov.

Nesprejemljiva je trditev v izpodbijani sodbi, da naj bi od stečajnega dolžnika prejela terjatev v znesku nekaj več kot 3,000.000 SIT. Terjatev, ki jo je prevzela, ni zadoščala niti za najemnino za skladišče. Od M. d.o.o. lastnika nevarnih odpadkov je odkupila nepremičnine, ki bi jih slednji moral izročiti proste oseb in stvari, kar pa ni nikoli storil. Z odpadki je imela že dovolj stroškov.

Prenesla jih je v drugo skladišče ter plačala najemnino, zato ni dolžna plačevati za njihovo uničenje. Predlaga, naj stroške uničenja odpadkov prevzame država.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za inšpekcijski ukrep odstranitve nevarnih odpadkov. Sporno je, kdo je v skladu z določbami ZVO ter Pravilnika odgovoren za njihovo odstranitev.

Dne 7.5.2004 je začel veljati nov Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/2004, ZVO-1), ki v 198. členu določa, da se inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah ZVO. Ker se je obravnavani postopek začel po ZVO, se po njem tudi nadaljuje.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo odločitvi upravnih organov, da je tožeča stranka zavezana odstraniti sporne odpadke. ZVO v 3. odstavku 9. člena določa, da mora povzročitelj obremenitve oziroma njegov pravni naslednik odpraviti vir in posledico svojega posrednega ali neposrednega čezmernega obremenjevanja. Za povzročitelja obremenitve ZVO (10. točka 5. člena) šteje vsako pravno ali fizično osebo, ne glede na to, ali deluje po javnem ali zasebnem pravu, če neposredno ali posredno, izključno ali hkrati onesnažuje okolje (onesnaževalec), degradira okolje (povzročitelj razvrednotenja), povzroča tveganje za okolje (povzročitelj tveganja) ali uporablja, izkorišča ali kako drugače posega v sestavine okolja (porabnik naravne dobrine). Po določbi 12. člena ZVO mora republika oziroma lokalna skupnost v skladu s 65. členom ZVO odpraviti posledice obremenjevanja okolja in kriti stroške odprave posledic, ki jih ni mogoče pripisati določenim ali določljivim povzročiteljem, ali so ti sporni, ali kadar posledic ni mogoče drugače odpraviti (načelo obveznega subsidiarnega ukrepanja).

Pritožbeno sodišče meni, da tožeča stranka ni zavezana odstraniti nevarnih odpadkov, ker ni imetnik odpadkov v smislu 2. točke 4. člena Pravilnika. V obravnavanem primeru ni sporno, da je bil proizvajalec nevarnih odpadkov M. d.o.o., ki je zaradi stečaja prenehal obstajati dne 18.12.1998. Iz listin v upravnih spisih je razvidno, da sta tožeča stranka (najemodajalec) in M. d.o.o. (najemojemalec) sklenila najemno pogodbo (z dne 28.2.1997) za prostore, v katerih je M. d.o.o. vse do stečaja opravljal svojo dejavnost in skladiščil nevarne odpadke, ki so pri tem nastajali. Po določbi 7. člena navedene najemne pogodbe je bil M. d.o.o. zavezan, da organizira in plača odvoz odpadkov, dolžan pa je bil tudi voditi vse potrebne evidence in skrbeti za skladiščenje, odvoz ter deponiranje odpadkov. V upravnih spisih se nahaja tudi dokončna odločba inšpektorice za okolje (z dne 26.1.1998), s katero je bil inšpekcijski ukrep odstranitve spornih odpadkov izrečen M. d.o.o.. Vendar ta odločba ni bila izvršena.

Tožeča stranka zato po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno ugovarja, da obravnavani odpadki nikoli niso bili v njeni posesti, saj je posest nad njimi izvrševal najemnik objekta, v katerem so bili skladiščeni, to je M. d.o.o. V upravnem postopku zbrani podatki po presoji pritožbenega sodišča ne dajejo podlage za sklepanje, da je tožeča stranka imetnik odpadkov. Povzročitelj tveganja za okolje v smislu določb ZVO (9. člena) ter Pravilnika (4. člen) bi bila namreč le tedaj, če bi nevarne odpadke prevzela v svojo posest voljno in hote, kar pa glede na navedeno iz predloženih spisov ne izhaja. Prav tako iz upravnih spisov ne izhaja, kot je to zmotno sklepalo prvostopno sodišče, da je tožeča stranka na sestanku dne 19.10.1998 od stečajne upraviteljice M. d.o.o.- v stečaju prevzela terjatev v znesku 3.384.449,00 SIT ter se s tem zavezala, da bo poskrbela za dokončno uničenje obravnavanih odpadnih snovi. Iz zapisnika z dne 19.10.1998 je razvidno, da so bile z navedenim zneskom poravnane obveznosti, ki jih je M. d.o.o.- v stečaju dolgoval tožeči stranki za svoje neporavnane obveznosti, to je najemnino ipd. Tožeča stranka je namreč odpadke prestavila v drugo skladišče (ki ga je za ta namen tudi sama najela), vendar je M. d.o.o. - v stečaju (dne 19.10.1998) s tem, ko je naknadno priznal in poravnal vse nastale stroške skladiščenja nevarnih snovi, stroške strokovnega nadzora in manipuliranja, odobril posel, ki ga je sklenila tožeča stranka. Po določbi 228. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29-462/78, 39-498/85, 2/89-odl. US SFRJ in 57/880/89, ZOR), ki je veljal v času odločanja prvostopnega upravnega organa, se v primeru, če tisti, čigar posel je nekdo opravljal, pozneje odobri tisto, kar je -bilo opravljeno, poslovodja brez naročila (v tem primeru tožeča stranka) šteje za prevzemnika naročila, ki je od začetka delal po naročiteljevem (M. d.o.o) naročilu. Posledica tega je, da je tožeča stranka odpadke preselila na drugo lokacijo v breme in v imenu M. d.o.o. ter za njegov račun, ne da bi s takšno preselitvijo nase prevzela kakršnokoli obveznost glede ravnanja s spornimi odpadki v smislu ZVO.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožečo stranko štelo za imetnico odpadkov, saj slednja, glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, ni niti posestnica spornih odpadkov v smislu 2. točke 4. člena Pravilnika niti se v upravnih spisih ne nahaja kakšen drug dokument, iz katerega bi izhajalo, da je zavezana odstraniti nevarne odpadke, ki jih je proizvedel M. d.o.o. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek v smislu 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS.