Jedro

Zapustnika, ki je dedoval materino premoženje, ki ga je pridobila z denacionalizacijo, ni mogoče obravnavati kot upravičenca v smislu 1. odst. 67. člena ZDEN.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo: 1) da je po pokojnem L. že tekel zapuščinski postopek pred tedanjim Temeljnim sodiščem v Ljubljani, enoti na Vrhniki in da je bila s pravnomočnim sklepom, opr. št. D 233/86 z dne 16.10.1997 v zvezi s popravnim sklepom, opr. št. D 233/86 z dne 31.5.1988 zapuščina dodeljena na podlagi oporoke ter v zvezi z dednimi prijavami nujnih dedičev zap. hčerki Ž. do 6/10, zapust. vdovi Č., ter zapustnikovim otrokom A., B. in C. vsakemu do 1/10, 2) da je bila v korist pok. s pravnomočnim sklepom o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota Ljubljana, opr. št. I D 851/92 ustanovljena dedna pravica po pok. F. pri premoženju, ki je bilo vrnjeno v njeno last v postopku denacionalizacije in sicer pri 1/3 vl. št. 2170 3) da je bila s sklenjeno sodno pravnavo pri tem sodišču, opr. št. N 2/95 z dne 15.11.1996 razdružena solastnina tedaj G., M. in pok. L. solastnih nepremičnin vl. št. 2170 tako, da je pokojni L. prejel v svojo izključno last parc. št.: 359, 361, 363, 350, 360, 349/2 in 351/, vse sedaj vpisane pri vl. št. 2170, kar predstavlja dodatno zapuščino po pok. L., 4) da se kot dodatno premoženje po pokojnem L. obravanavajo tudi prejeti zneski za posekani les v obdobju od 1993 do 1997, zmanjšani za stroške sečnje in odvoza lesa, v skupnem znesku 1,573.421,00 SIT, 5) da je dedinja Ž. prijavila kot terjatev do zapuščine stroške, ki jih je založila sama in so nastali v zvezi s postopkom denacionalizacije v znesku 105.000,00 SIT in postopkom razdružitve solastnine v znesku 385.966,00 SIT, torej skupaj 490.966,00 SIT, 6) da so terjatev Ž.

sodediči Č, A., B. in C. priznali, ter soglašali s povrnitvijo sorazmenega dela te terjatve glede na delež podedovanega premoženja, to je vsak do 1/5 ali vsak do zneska 98.193 SIT, 7) da se glede tega sedaj obravnavanega dodatnega zapustnikovega premoženja uvede zakonito dedovanje, saj zapustnik s premoženjem, ki je bilo vrnjeno pok. F. v postopku denacionalizacije in pri katerem je bila ustanovljena dedna pravica v njegovo korist, ni izrecno oporočno razpolagal ter da so k dedovanju tega premoženja na podlagi zakona poklicani zap. vdova Č. in zap. otroci A., Ž, B. in C. vsak do 1/5 zapuščine, 8) da so se vsi dediči na podlagi zakona prijavili k dedovanju na podlagi zakona in sprejeli vsak svoj pripadajoči zakoniti dedni delež in 9) da se zaradi odmere zapuščinske takse čista vrednost tega dodatno obravnavanega zapuščinskega premoženja oceni na 5,000.000,00 SIT in da sodna taksa po tar. št. 9/1 in 2 Zakona o sodnih taksah znaša 100.000,00 SIT in jo nosijo dediči vsak v sorazmerju z deležem podedovanega premoženja. Za dediče dodatno obravnavanega zapuščinskega premoženja, navedenega zgoraj je sodišče prve stopnje razglasilo: zap. vdovo Č., zap. hčer Ž., zap. sina A. zap. hčer B. in zap. hčer C., vsakega do 1/5. V svoji pritožbi zoper sklep pritožniki smiselno napadajo 7., 8. in 9. točko I. odstavka ter II. odstavek njegovega izreka ter pri tem uveljavljajo pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Menijo, da že zaradi samega besedila določila 74. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDEN), ki se sklicuje na določbe 1. in 3. odstavka 67. člena istega zakona, zapustnika ni mogoče obravnavati kot upravičenca v smislu navedenih določb, saj je bila to le njegova mati F., po kateri je zapustnik podedoval premoženje, ki sedaj predstavlja dodatno zapuščino. Tako bi sodišče prve stopnje v danem primeru moralo ravnati v skladu z določbami 221. člena Zakona o dedovanju (ZD), saj ni nobenih drugih zakonitih določb, ki bi zapovedovale kaj drugega in razdeliti premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, oziroma upoštevati dedni dogovor, ki so ga sklenili pritožniki. Pri tem ti še opozarjajo, da je zapustnik svojo oporoko naredil že 18.3.1986, to je pet let pred uveljavitvijo ZDEN, v kateri je kot svojo oporočno dedinjo določil hčerko Ž., kar je opravičil s tem, da mu je na stara leta stala ob strani. Iz omenjene oporoke, pa da se tudi razbrati, da jo je določil za dedinjo vsega svojega premoženja, tudi tistega za katerega ni vedel, da ga ima. Pritožniki tako predlagajo razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Preizkus izpodbijanega sklepa na pritožbeni stopnji v obsegu določb 365. člena ZPP v zvezi z njegovim 381. členom in 163. členom ZD pokaže, da je pritožbeni očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja utemeljen, ker je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zapustnika L. napačno obravnavalo kot upravičenca v smislu določbe 1. odstavka 67. člena ZDEN, čeprav ta to ni bil, ampak je bila tak upravičenec le njegova mati F., po kateri je zapustnik podedoval premoženje, ki sedaj predstavlja dodatno zapuščino.

Pritožniki tako povsem pravilno nakazujejo, da bi moralo sodišče prve stopnje v dani zadevi pri svoji odločitvi upoštevati določbe 221. člena ZD oziroma raziskati ali res obstoja zatrjevani dedni dogovor.

Da bi se dejansko stanje v nakazani smeri temeljiteje razjasnilo, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, razveljavilo 7., 8. in 9. točko I. odstavka in II. odstavek izpodbijanega sklepa v skladu z določbo 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.