Jedro

Ko sodišče presoja poslovno prakso med strankama, se ne sme osredotočiti zgolj na izpodbojno obdobje, torej na čas enega leta pred uvedbo stečajnega postopka. Praksa med strankama se oblikuje v daljšem časovnem obdobju njunega medsebojnega poslovanja.

Pri vzajemnih obveznostih in izpolnitvi pogodbenih obveznosti pravdnih strank v pogodbenem oz. običajnem roku je zakon sam opredelil, da taka izpolnitev nima za posledico zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, zaradi katere bi upniki stečajnega dolžnika prejeli manjše poplačilo iz stečajne mase. Očitno šteje, da je s tako izpolnitvijo premoženje stečajnega dolžnika zgolj spremenilo obliko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev učinkov petih nakazil denarnega zneska v skupni višini 8.888,94 EUR in na plačilo navedenega zneska tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 897,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka). Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbijanja po 1. točki 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje ali pa spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in stroškovno posledico.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je objektivni pogoj izpodbijanja spornih denarnih nakazil iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP gradila na trditvi, da je tožeča stranka izpolnila svoje obveznosti z zamudo, zaradi česar se je zmanjšala čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika tako, da bodo ostali upniki tožeče stranke prišli do manjšega poplačila svojih terjatev kot če sporna denarna nakazila ne bi bila izvršena, s tem pa je bil toženec neenako in ugodneje obravnavan kot ostali upniki, ki svoje terjatve uveljavljajo v stečajnem postopku. Hkrati je navajala, da je zaradi zamude pri izpolnitvi njene obveznosti izpolnjena zakonska domneva iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, da je izpolnjen objektivni pogoj iz 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, ker je tožena stranka svojo nasprotno izpolnitev opravila pred izpolnitvijo tožeče stranke.

6. Navedena zakonska domneva je po 2. odstavku 272. člena ZFPPIPP izpodbojna, če upnik, v korist katerega je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve (torej ne sočasno), ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika.

7. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil sicer v računih opredeljen rok plačila 90 dni, da pa tožeča stranka računov v roku zapadlosti ni plačevala. Plačilo v tem roku je bilo v času več let trajajočega poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama prej izjema kot pravilo. Da so bila izpodbijana plačila (v rokih od 111 dni do 174 dni) po zapadlosti računov (kot jih v tabeli o ugotovljenih zamudah (priloga A20) navaja sama tožeča stranka), izvedena znotraj med pravdnima strankama skozi daljše časovno obdobje poslovnega sodelovanja oblikovanega običajnega roka plačila, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi tabele tožeče stranke o ugotovljenih zamudah pri plačilih (priloga A20) v letih 2007 in 2008 v povprečju za 175 dni, posebej v letu 2007 pa v povprečju celo za 221 dni, na podlagi izpovedb zaslišanih prič o običajnih izpolnitvah tožeče stranke po zapadlosti računov, posebej še priče A.G., da je tožena stranka v preteklosti čakala na plačilo do šest mesecev ter dejstva, da tožena stranka dolga nikoli ni prisilno izterjevala. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, s katerimi dokazi je tožena stranka dokazala običajen rok izpolnitve. Prvostopenjsko sodišče je namreč navedeno odločilno dejstvo o običajnosti izpolnitvenega roka ugotovilo skladno z 8. členom ZPP na podlagi analitično sintetične metode presoje vseh izvedenih dokazov, torej dokazov obeh pravdnih strank, ne le tožene stranke.

8. Ne gre za to, da bi sodišče presojalo prakso poslovanja tožnika z vsemi njegovimi upniki, pač pa le poslovno prakso med pravdnima strankama. Zato je vprašanje običajnosti roka izpolnitve treba presojati le skozi oblikovano prakso poslovanja med strankama, torej glede na konkretne okoliščine konkretnega primera. Ko sodišče presoja poslovno prakso med strankama, se ne sme osredotočiti zgolj na izpodbojno obdobje, torej na čas enega leta pred uvedbo stečajnega postopka. Praksa med strankama se oblikuje v daljšem časovnem obdobju njunega medsebojnega poslovanja. Zato je za presojo poslovne prakse glede roka izpolnitve relevantno tudi obdobje celotnega leta 2007. Ker je iz tabele tožeče stranke o ugotovljenih zamudah pri plačilih razvidno, da je v tem letu tožeča stranka plačevala toženi stranki v rokih od 143 do 325 dni, v povprečju pa v roku 221 dni, je torej prvostopenjsko sodišče očitno sledilo izpovedbi priče G., da se je od tožeče stranke pričakovalo plačilo v roku šestih mesecev od zapadlosti plačila po računih. Neutemeljeno zato v pritožbi tožnik izpostavlja zgolj primerjavo „zamud“ pri plačilih v izpodbojnem obdobju s prvim tromesečjem leta 2008. 9. Nobenega nasprotja v razlogih izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ne vidi v pojasnilu prvostopenjskega sodišča, da bi bilo pravno dejanje izpodbojno le v primeru, če bi tožnik svoje obveznosti sicer izpolnjeval v okviru 90-dnevnega plačilnega roka (iz računov), v obdobju izpodbojnosti pa bi svojo prakso spremenil in bi obveznosti izpolnil šele z večjo ali z manjšo zamudo. Z zgoraj omenjeno primerjavo zamud (v izpodbojnem obdobju v primerjavi s prvim trimesečjem leta 2008) pa pritožnik iz razlogov, kot je bilo zgoraj obrazloženo glede daljše poslovne prakse, ne more utemeljevati situacije, ki jo je kot izpodbojno pojasnilo prvostopenjsko sodišče. 10. Na podlagi obrazloženega pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka uspela izpodbiti zakonsko domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti spornih denarnih nakazil. 11. Pri vzajemnih obveznostih in izpolnitvi pogodbenih obveznosti pravdnih strank v pogodbenem oz. običajnem roku je torej zakon sam opredelil, da taka izpolnitev nima za posledico zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, zaradi katere bi upniki stečajnega dolžnika prejeli manjše poplačilo iz stečajne mase. Očitno šteje, da je s tako izpolnitvijo premoženje stečajnega dolžnika zgolj spremenilo obliko. S tem pa uspešno izpodbita zakonska domneva iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP v celoti konzumira objektivni pogoj izpodbojnosti iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP. Tako se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni presojalo primarno utemeljenega objektivnega pogoja zmanjšanja vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, zaradi katerega bodo stečajni upniki poplačani v manjšem deležu. Ob zgoraj omenjenem izhodišču, da do zmanjšanja vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in posledično manjšega poplačila upnikov zaradi izpodbijanega dejanja ni prišlo, kot neutemeljena izzveni tudi trditev, da je bil toženec neenako in ugodneje obravnavan v razmerju do ostalih stečajnih upnikov. V kolikor pa pritožnik meri na objektivni pogoj izpodbijanja iz 2. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, da je toženec pridobil ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, pa obravnavani dejanski stan (dejstvo poplačila tožene stranke) ni mogoče subsumirati pod navedeni objektivni pogoj izpodbijanja.

12. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o tožnikovih pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in je posledica njegovega neuspeha v pritožbenem postopku.