Jedro

Prepričljive in logične dokazne ocene ne more ovreči pritožba, v kateri se le ponavlja trditev, da bi status žrtve moral biti priznan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 28.6.2002. Tožena stranka je odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 5.2.2002 in zahtevek tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - izgnanke zavrnila. Ugotovila je, da ni mogoče sklepati, da so nemške okupacijske sile med drugo svetovno vojno zoper stranko izvajale nasilne ukrepe iz 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Tožnica je izjavila, da je v začetku druge svetovne vojne s svojimi starši živela v S., kjer je bil njen oče J.Š.

zaposlen pri vojaškem artilerijskem tehničnem zavodu. Po okupaciji Kraljevine Jugoslavije naj bi ga Nemci maja 1941 skupaj s še drugimi delavci izgnali v Avstrijo zato, ker je bil zaposlen v navedenem zavodu in ker je bil Slovenec. Septembra ali oktobra 1941 naj bi bila iz S. izgnana tudi mati E. s tožnico in še dvema otrokoma. V Avstriji je bil oče zaposlen, v maju ali juniju 1945 so prišli v L., kjer se je oče zopet zaposlil. Možno je, da je bil tožničin oče ob prihodu nemških oblasti začasno prijet in zasliševan. Toda trditve tožnice o izgonu njenega očeta in nje same iz S. v Avstrijo niso dokazane.

Potrdili sta jih priči S.M. in T.M., vendar njune izjave tožena stranka ocenjuje kot neverodostojne, saj ne navajata razlogov, zaradi katerih je tožničin oče odšel na delo v Avstrijo, še manj pa iz katerih razlogov in kdaj je odšla iz S. v Avstrijo tožničina mati z družino, sicer pa je družina M. ostala v S. Tožena stranka je zato ocenila, da tožničina mati z otroci, to je tožnico, ni bila izgnana iz S. v Avstrijo. Dve drugi priči sta v svojih izjavah potrdili, da je tožnica z družino prišla v L. maja 1945 oziroma po koncu vojne, o njihovem izgnanstvu pa vesta samo po pripovedovanju. Drugih dokazov o izgnanstvu tožničine družine oziroma izgnanstvu očeta ni bilo mogoče najti pri Vojnem zgodovinskem inštitutu v B. in ne pri Arhivu Bosne in Hercegovine. V spisu se nahaja kopija evidenčnega kartona o zaposlitvi tožničinega očeta v podjetju E.L., Enota L., iz katerega je razvidno, da je tožničin oče od leta 1941 do 28.5.1945 bil zaposlen pri železnici. Ni pa navedeno, v katerem kraju.

Pokojninskega spisa tožničinega očeta ni, ker je bil uničen ob poplavi v C. Tožnica ni predložila odločbe ali katere druge listine o njegovi upokojitvi. Sicer pa sama navaja, da je bil oče med bivanjem v Avstriji redno zaposlen in socialno zavarovan, kar tudi kaže na to, da tja ni bil izgnan. Iz listin o bivanju stranke in nekaterih njenih družinskih članov v Avstriji je razvidno, da je bila družina Š. v Avstriji prijavljena: oče od 5.8.1941, mati z otroci pa od 17.10.1941. Tudi iz teh podatkov je mogoče sklepati, da družina ni bila izgnana.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema določbe 1. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN): žrtev vojnega nasilja po tem zakonu je ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile - izgnanec. Dejanski status žrtve vojnega nasilja iz te določbe je povezan z vzročno zvezo med ukrepom okupacijskih sil, ki osebo prisili v izselitev. Tožnici ni uspelo dokazati, da se je skupaj s svojo materjo v jeseni 1941 bila prisiljena izseliti iz S. Iz izjav S.M. in T.M. sicer izhaja, da se je morala tožničina družina izseliti iz S., vendar v postopku ni bilo ugotovljeno, zaradi katerega prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja okupatorskih sil. Pred njimi se je iz S. preselil že tožničin oče ter se zaposlil v Avstriji, tam se mu je družina pridružila. Tudi okoliščine, v katerih se je tožničin oče že spomladi 1941 izselil iz S. in so bile ugotovljene v postopku, niso take, da bi izkazovale nasilno ravnanje okupatorskih sil v smislu določb ZZVN. V obravnavanem primeru torej ni izkazan bistven element statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca, to je nasilno dejanje okupatorskih sil. Zato se sodišče prve stopnje strinja s stališčem tožene stranke, da tožnici ni mogoče priznati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja po določbah ZZVN. Upoštevati je treba, da je že celotno obdobje druge svetovne vojne samo po sebi predstavljajo obdobje nasilja in strahu. Vendar pa ni namen določb ZZVN, da vse osebe, ki so preživele to obdobje, pridobijo status žrtve vojnega nasilja. V vsakem primeru je treba posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, ki morajo biti dejansko podani, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano.

Tožnica v pritožbi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da vse doslej ugotovljene okoliščine kažejo na to, da je šlo za prisilno izselitev. To so zaslišane priče potrdile.

Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s konkretnimi dejstvi. Celotna družina se je po osvoboditvi vrnila v domovino s prvim transportom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz revizijske odločbe tožene stranke in iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje utemeljila svojo odločitev s konkretnimi razlogi in zavrnila ugovore tožnice. Navedeni razlogi in sprejeta dokazna ocena o tem, da tožnica ni izkazala okoliščin, na podlagi katerih ji je možno priznati uveljavljani status izgnanke, so skladni s podatki predloženih spisov in z izvedenimi dokazi. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe. Ugovor pritožbe, da se sodišče ni ukvarjalo s konkretnimi dejstvi v izpodbijani sodbi nima podlage. Sam način in čas vrnitve v domovino niti ni odločilen. Tudi pritožbeni ugovor, v katerem tožnica zgolj zatrjuje, da bi ji uveljavljani status moral biti priznan in le trditev, da so zaslišane priče prisilno izselitev potrdile, glede na logično in prepričljivo dokazno oceno tožene stranke in sodišča prve stopnje ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.