Jedro

S svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje dosledno in pravilno sledilo načelu formalnosti zemljiškoknjižnega postopka, ki ga uzakonja 124. člen ZZK-1. To pa pomeni, da lahko odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, ki so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi, ne pa da samo skuša interpretirati morebitno nezapisano pogodbeno voljo strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagateljice zoper zemljiškoknjižni sklep opr. št. Dn. št. 25603/07 z dne 11.12.2007 in ga vzdržalo v veljavi.

Zoper navedeno odločitev se predlagateljica pravočasno pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in odredi predlagani vpis lastninske pravice. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in meni, da je sklep nepravilen in nezakonit. Ni točna ugotovitev sodišča prve stopnje, da deleža 40/360 ni mogoče razdeliti na tri enake dele, saj je to možno, če ulomek pomnožimo s številom 360. Sicer pa je potrebno slediti določbi 2. odst. 65. člena SPZ, ki pravi, da če solastninski deleži niso določeni, se domneva, da so enaki. Določbe ZZK-1, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje, ne zahtevajo navedbe deležev odsvojiteljev, ki v aneksu št. 2 morda pomotoma niso bili navedeni. Jasen pa je predpis ZZK-1, da lahko odsvojitelji razpolagajo le do višine svojih solastniških deležev, kot so vpisani v zemljiški knjigi, delež 40/360 pa je znotraj vseh solastninskih deležev. Sodišče je glede navedbe o seštevku solastninskih deležev slabo prebralo vsebino ugovora, saj je bil mišljen seštevek deležev, ki se odtujujejo, ne pa seštevek vseh solastniških deležev.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je zemljiškoknjižna referentka zavrnila predlog za vpis solastninske pravice predlagateljice, ker zemljiškoknjižno dovolilo ne vsebuje navedbe posameznih deležev, do katerih se bremenijo dosedanji imetniki solastninske pravice. To stališče je sodišče prve stopnje zavzelo tudi v izpodbijanem sklepu in izpostavilo določbo 148. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki opredeljuje pogoje za dovolitev predlaganega vpisa.

Kdaj je zahtevek za vpis utemeljen, določajo pravila člena 149 ZZK-1. V primeru, da se vpis predlaga na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila (kot v obravnavani zadevi), zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o utemeljenosti predlaganega vpisa presoja, ali je vsebina predlaganega vpisa dovoljena z zemljiškoknjižnim dovolilom in ali le-to dovoljuje vpis v korist osebe, za katero se vpis zahteva. Predlagateljica je predlagala vknjižbo solastninske pravice na osnovi pogodbe o nakupu zemljišča z dne 25.6.1987 in aneksov k tej pogodbi z dne 31.1.1994 in 18.9.2007. S slednjim aneksom so pogodbene stranke upoštevale dotedanje spremembe zemljiškoknjižnih podatkov in solastniških razmerij (zaradi smrti ene od pogodbenih strank), v točki II. pa ta aneks vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Kot že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, ni dvoma, da iz tega dovolila izhaja dovoljenost vpisa v korist predlagateljice, vendar pa je to dovolilo nepopolno, saj ne vsebuje podatkov, za koliko se pri tem zmanjšajo deleži vsakega od prodajalcev. Le-ti so pri parc. št. 967/7, vpisani v vl. št. 133 k.o. G., vpisani kot solastniki različnih deležev in ker je potrebno hkrati z dovoljenim vpisom solastninske pravice zmanjšati dotedanje deleže odsvojiteljev, je ta manjkajoči podatek v zemljiškoknjižnem dovolilo terjal takšen materialnopravni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Pritožbena navedba, da je manjkajoči podatek pomotoma izpadel iz vsebine aneksa oziroma dovolila seveda ne omaje sprejete odločitve, prav tako pa zemljiškoknjižno sodišče samo ne sme sklepati, za koliko naj bi se zmanjšali deleži solastnikov, saj se pravni temelj izvedene pridobitve pravice (in na drugi strani zmanjšanje te pravice) lahko dokazuje le z veljavnim in popolnim zemljiškoknjižnim dovolilom. S svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje dosledno in pravilno sledilo načelu formalnosti zemljiškoknjižnega postopka, ki ga uzakonja 124. člen ZZK-1. To pa pomeni, da lahko odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, ki so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi, ne pa da samo skuša interpretirati morebitno nezapisano pogodbeno voljo strank. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za vknjižbo solastninske pravice ter posledično pravilno zavrnilo ugovor predlagateljice zoper navedeno odločitev.

Na osnovi navedenega in ko tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s členom 120 ZZK-1 in členom 37 ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter hkrati dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa (2. točka 3. odst. 161. člena ZZK-1).