Jedro

Ker pravdno sodišče ni zavezano k postulatu iskanja materialne resnice, je pri ugotavljanju pravno in dokazno pomembnih dejstev, od katerih je odvisna meritorna odločitev o zahtevku, vezano izključno na razpravno načelo, ki v največji meri vzpostavlja enakopravnost in ravnotežje med pravdnima strankama tako, da je obema zagotovljena enakost orožja pri uveljavljanju svojih pravic oziroma obrambi pred zahtevki drugih strank. Ker je tožeča stranka tekom postopka trdila zgolj, da je tožena stranka neupravičeno prejela zneske, ki so bili rubljeni tožeči stranki pri banki po izvršilnem sklepu I 99/00006 v obdobju po 26. 10. 2006, ni pa trdila, da bi tožena stranka prejela preplačilo svoje preživninske terjatve zato, ker je v izvršilnem postopku I 04/00337 po poplačilu terjatve za obdobje od junija 1999 do decembra 1999 z rubežem denarnih sredstev pri banki, prejela še sredstva, ki jih je tožeči stranki neupravičeno odtegnil delodajalec v okviru izvršilnega sredstva rubeža terjatve, sodišče prve stopnje takšnega dejstva, ki sicer iz izhaja iz izvršilnega spisa I 04/00337, pri odločitvi o obravnavanem zahtevku ni smelo upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 7.481,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 02. 2008 dalje do plačila ter tožeči stranki naložilo plačilo stroškov tožene stranke v višini 1.573,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper takšno odločitev se iz razloga kršitve pravil postopka ter iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje smiselno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče kršilo pravila postopka s tem, ko ni sledilo napotkom sodišča druge stopnje in ni ugotavljalo, koliko znaša celotna obveznost tožeče stranke in koliko je le-ta preplačala svojo obveznost. Navedeno pa je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je vseskozi zatrjevala, da je svojo preživninsko obveznost v spornem obdobju preplačala in za to tudi predložila dokazila, sodišče prve stopnje pa teh dokazil ni v celoti ocenilo. Ni moč sprejeti stališča sodišča, da s tem, ko naj tožeča stranka ne bi navedla, da je tožena stranka neupravičeno prejela tudi zneske, ki jih je delodajalec odtegoval od plače tožeče stranke v poplačilo terjatev, ki se je uveljavljala v izvršilnem postopku I 2004/00337, tega dejstva ni mogoče upoštevati pri odločanju o utemeljenosti obravnavanega zahtevka. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje ugotovitvam in stališču sodišča prve stopnje ter ponavlja, da je tožeča stranka v tožbi navedla, da je v izvršilnem postopku I 99/00006 kot upnica preplačala terjatev tožene stranke, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da terjatev tožene stranke, ki se je izterjevala v navedenem postopku, ni bila preplačana. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v predmetni pravdi vtoževala preplačilo preživninske obveznosti do tožene stranke. V tožbi je pri tem omenjala izvršilni postopek, ki se je vodil pod opr. št. I 99/00006, v katerem naj bi zaradi preplačila terjatve vložila nasprotno izvršbo, ki pa je bila zaradi poteka roka za vložitev zavržena, izvršba pa (na podlagi ugovora po izteku roka; navedeno je ugotovilo sodišče) ustavljena. Tožeča stranka naj bi preživninsko obveznost preplačala za 7.417,36 EUR. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo opozorila tožečo, da je bila dolžna poleg preživninske obveznosti za obdobje od marca 1997 do decembra 1998, ki se je izterjevala v postopku I 99/00006, plačati tudi tekočo preživninsko obveznost ter zapadle preživninske obroke za obdobje od junija 1999 do decembra istega leta, za izterjavo katerih je bila zoper tožečo stranko sprožena izvršba I 04/00337. 6. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je ocenilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je preplačala terjatev, ki se je izterjevala v izvršilnem postopku I 99/00006. Pri tem je dodalo, da sicer iz dokaznega postopka izhaja, da je tožeča stranka vsekakor preplačala obveznost, ki se je izterjevala v postopku I 04/00337, vendar izvedeni dokazi ne morejo in ne smejo nadomeščati ali dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage strank. Ker tožeča stranka ni navedla, da je tožena stranka neupravičeno prejela tudi zneske, ki jih je delodajalec odtegoval od njene plače za poplačilo terjatve, ki se je uveljavljala v izvršilnem postopku I 04/00337, pri odločanju o obravnavanem zahtevku ni upoštevalo dejstva, da je bila ta terjatev preplačana.

7. Sodišče druge stopnje pritrjuje takšnemu zaključku sodišča prve stopnje. Le-to je namreč preplačilo v izvršilnem postopku I 04/00337 ugotovilo šele potem, ko je tožena stranka s svojimi ugovori zoper tožbeni zahtevek opozorila, da je bil zoper tožečo stranko začet tudi izvršilni postopek I 04/00337 zaradi izterjatve zapadlih preživninskih obveznosti od junija 1999 do decembra 1999 in v dokaz svojim trditvam predlagala vpogled v ustrezni izvršilni spis. Z vpogledom v podatke tega spisa pa je sodišče ugotovilo preplačilo v navedenem postopku terjane terjatve zaradi njenega celotnega plačila v okviru dveh izvršilnih sredstev, tj. z rubežem in prenakazilom denarnih sredstev pri banki ter z rubežem terjatve tožeče stranke do svojega delodajalca. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje zato ne morejo in ne smejo predstavljati podlage za odločitev o vtoževanem zahtevku, saj ne temeljijo na trditveni podlagi tožeče stranke, nenazadnje pa niti na trditvah tožene stranke, ki je vpogled v navedeni izvršilni spis substancirala zgolj s trditvami, da je preživninska obveznost tožeče stranke narasla zaradi njenih zamud s plačili, zaradi katerih je bila tožena stranka primorana tudi k sprožitvi dveh izvršilnih postopkov.

8. Velja tudi opozoriti, da se tožeča stranka na trditve tožene stranke, s katerimi je le-ta „razkrivala“ druge okoliščine v zvezi s plačevanjem preživninske obveznosti, tekom postopka pred sodiščem prve stopnje nikdar ni sklicevala tako, da bi omogočila njihovo učinkovanje v postopku v smislu anticipiranega priznanja. Prav tako v svojo trditveno podlago ni povzela ugotovitve izvršilnega sodišča, ki je v sklepu o ustavitvi izvršilnega postopka I 99/00006 navedlo, da je tožena stranka v tem izvršilnem postopku dosegla zavarovanje terjatve do 15. 01. 2000, izvršilni postopek I 04/00337 (v katerem je bila tožena stranka kot upnica v celoti poplačana) pa je tekel zaradi plačila preživninskih obveznosti, zapadlih v obdobju od junija 1999 do decembra 1999, in zaradi česar je bil del terjatve, ki je bil predmet izvršilnega postopka I 99/00006, že plačan.

9. Ker pravdno sodišče ni zavezano k postulatu iskanja materialne resnice, je pri ugotavljanju pravno in dokazno pomembnih dejstev, od katerih je odvisna meritorna odločitev o zahtevku, vezano izključno na razpravno načelo, ki v največji meri vzpostavlja enakopravnost in ravnotežje med pravdnima strankama tako, da je obema zagotovljena enakost orožja pri uveljavljanju svojih pravic oziroma obrambi pred zahtevki drugih strank. Ker je tožeča stranka tekom postopka trdila zgolj, da je tožena stranka neupravičeno prejela zneske, ki so bili rubljeni tožeči stranki pri banki po izvršilnem sklepu I 99/00006 v obdobju po 26. 10. 2006, ni pa trdila, da bi tožena stranka prejela preplačilo svoje preživninske terjatve zato, ker je v izvršilnem postopku I 04/00337 po poplačilu terjatve za obdobje od junija 1999 do decembra 1999 z rubežem denarnih sredstev pri banki, prejela še sredstva, ki jih je tožeči stranki neupravičeno odtegnil delodajalec v okviru izvršilnega sredstva rubeža terjatve, sodišče prve stopnje takšnega dejstva, ki sicer iz izhaja iz izvršilnega spisa I 04/00337, pri odločitvi o obravnavanem zahtevku ni smelo upoštevati.

10. Zgolj na podlagi trditev in dokazne ponudbe tožeče stranke, pa le-to ni moglo ugotoviti obogatitve tožene stranke oziroma prikrajšanja tožeče stranke. Ker slednja v pritožbi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu ne izpodbija konkretizirano, sodišče druge stopnje tudi ne more preizkusiti očitka zmotne ugotovitve dejanskega stanja in očitka kršitve 8. člena ZPP, saj nanju ne pazi po uradni dolžnosti. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki ni sledilo napotkom sodišča druge stopnje v predhodnem razveljavitvenem sklepu II Cp 3783/2010 z dne 26. 01. 2011, pa predstavlja kršitev 362. člena ZPP, ki v konkretnem primeru ni bistvena, saj odstop sodišča druge stopnje od stališča, izraženega v predhodnem razveljavitvenem sklepu, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. (1)

11. Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane odločbe ni ugotovilo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP),(2) je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje pa stroškov z odgovorom na pritožbo toženi stranki ni priznalo, saj glede na njegovo vsebino v ničemer ni pripomogel k odločanju o utemeljenosti pritožbe (155. člena ZPP).

(1) Sodišče druge stopnje namreč na svojo predhodno razveljavitveno odločitev ni vezano, temveč lahko v skladu s pravno teorijo in uveljavljenim stališčem v sodni praksi vselej odstopi od stališča, izraženega v takšnem sklepu (primerjaj J. Zobec et altri, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 501).

(2)Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..