Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni razčistilo nejasnosti med višino plač, ki izhajajo iz potrdila tožnikovega delodajalca, in podatki, ki jih je isti delodajalec sporočil tožencu na obrazcu M-4 za matično evidenco, temveč je izhajalo zgolj iz tega, da so podatki v matični evidenci pravilni, je dejansko stanje glede višine plače za izračun pokojninske osnove ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 25. 5. 2010 in z dne 4. 1. 2010 ter, da se tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti, zaradi posledic bolezni, prizna pravica do invalidnosti v znesku 150,00 EUR na mesec, od 14. 10. 2009 dalje ter, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Meni da je sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi nejasni, sami s seboj v nasprotju. Nerazumljiva je obrazložitev izpodbijane sodbe v točki 8. glede razloga o zavrnitvi dokaznega predloga, za postavitev sodnega izvedenca finančne stroke. Tožnik je v zvezi s tem ugovarjal stališču toženke. Prav tako je kršena pravica do enakosti, saj je sodišče tožnika obravnavalo drugače, kot v primerljivi zadevi opr. št. Ps 503/2009. Kršilo je tudi pravico izvajanja dokazov, ko ni sledilo predlogu za opravo uradnih poizvedb o višini tožnikovih plač pri delodajalcih in pri davčnem organu. Tožnik je nepravilnosti v postopku pri toženki navajal konkretno in ne pavšalno. V zadevi ne gre le za napačnost metode preračuna iz bruto plače v neto zneske, saj je toženka že v osnovi izhajala iz napačnih podatkov o višini bruto plač oziroma nadomestil. Podatki Matične evidence toženke o višini bruto plač tožnika so napačni in se razlikujejo od njegovih dejansko izplačanih bruto plač, kot so razvidne iz plačilnih list in uradnih potrdil in povzetkih letnih izplačil plač, ki so jih tožniku izdali delodajalci. Toženka tekom postopka ni zatrjevala, da podatki o bruto plačah iz plačilnih list, kot jih je predložil tožnik, ne bi bili pravilni – sodišče je tako vezano na nesporna dejstva in tako ne bi smelo upoštevati podatkov matične evidence. Tožnik je utemeljeno izkazal dvom o pravilnosti podatkov Matične evidence nasploh za vsa ostala leta in ne le za leto 2002, 2003, 2005. 2006. 2007 in 2008. Sodišče je tudi napačno interpretiralo pomen in pravno naravo Matične evidence. Šele ko in če bi sodišče pravilno ugotovilo višino bruto plač, bi se v nadaljevanju postavilo vprašanje pravilnosti preračuna iz bruto plač v neto plače. Prav tako je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, saj 39. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v 1. odstavku določa, da pokojninsko osnovo predstavlja mesečno povprečje plač oziroma zavarovalnih osnov, ki jih je tožnik prejel in od katerih so bili obračunani prispevki v katerih koli 18 zaporednih letih po letu 1970. Upoštevati je torej potrebno mesečno povprečje plač oziroma zavarovalnih osnov, ki jih je tožnik dejansko prejel in od katerih so bili obračunani prispevki.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/2004) in po uradni dolžnosti tudi glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede višine bruto plač nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni razčistilo nejasnosti med višino plač, ki izhajajo iz potrdil delodajalca tožnika in podatki, ki jih je isti delodajalec sporočil toženki na obrazcu M4 za Matično evidenco, sodba sodišča prve stopnje pa izhaja zgolj iz tega, da so podatki vpisani v Matično evidenco pravilni in je v posledici tega pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu s 355. ZPP členom razveljavilo sodba sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo kako poteka preračun bruto plač v neto plače. Zneski navedeni v matični evidenci predstavljajo tožnikovo bruto plačo, v pokojninsko osnovo pa se prevedejo tako, kot je to pojasnila na zadnji glavni obravnavi toženka in sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točki 7. Prav tako je sodišče ravnalo pravilno, ko podatkov o plačah za obdobje od leta 1987 do leta 1991, ki jih je predložil tožnikov delodajalec B. n.sol.o. ... ni dodatno preverjalo in v pravilnost teh podatkov ni dvomilo, saj se ti podatki ujemajo s podatki, ki jih je tožnikov delodajalec predložil, tožnik pa glede teh podatkov ni predložil nobenih listin, ki bi izkazovale drugačno dejansko stanje. Glede podatkov o plačah za oblikovanje pokojninske osnove za leta 2002, 2003, 2005, 2006, 2007 in 2008 pa prihaja do razlik že med bruto zneski, ki jih je delodajalec sporočil toženki na obrazcu M4 in podatki, ki jih je isti delodajalec sporočil tožniku na izdanem potrdilu. Tako za leto 2002 izhaja, da je delodajalec na obrazcu M4 toženki sporočil, da je tožnikov bruto zaslužek ... SIT, za enako obdobje pa izdal tožniku potrdilo o zaslužku v višini ... SIT. Podatki se tako razlikujejo tudi za leto 2003, 2005, 2006, 2007 in 2008. Tožnik je tekom sodnega postopka zatrjeval, da v zneskih potrdil, ki so mu bili izdani s strani delodajalca niso stroški nadomestil za delo, temveč le bruto zneski izplačil plač in nadomestil brez prehrane in kilometrine.

Tožnik ima pravico da dokaže, da so v javni listini – obrazcu M-4 dejstva glede višine plač, ki gredo v pokojninsko osnovo, neresnična.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ta neskladja med podatki odpraviti in od delodajalca tožnika zahtevati, da pojasni v čem so nastale razlike med zneski, ki jih je delodajalec navedel za posamezno koledarsko leto v obrazec M-4 in podatki o plačah, ki jih je navedel v izdanem potrdilu tožniku za isto obdobje. To neskladje se lahko razčisti tudi s pomočjo revizorjev tožene stranke, ki lahko opravijo v zvezi s tem pregled pri tožnikovem delodajalcu za sporno obdobje. Ker gre pri podatkih za minimalna odstopanja v višini nekaj odstotkov, pa je predhodno potrebno pri toženi stranki preveriti ali bi bilo nadomestilo za invalidnost večje, v kolikor bi se upoštevali podatki, kakor jih je tožniku posredoval za posamezno leto delodajalec namesto podatkov, ki so vpisani v Matično evidenco.

Šele po izvedbi v prejšnji točki navedenih dokazov in drugih dokazov na podlagi katerih bo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno bo lahko sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.