Jedro

Tožnica je mesec dni pred uveljavitvijo SZ izkazala namen, da trajno preneha uporabljati stanovanje. Zato ni upravičen do nakupa stanovanja po privatizacijskih določbah SZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje št. 4 v S. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe. V reviziji navaja, da je odločitev pritožbenega sodišča, da je šlo za izselitev iz stanovanja in ne le začasno izselitev, neutemeljena in neizkazana. Oglas, objavljen na radiu C., po katerem naj bi tožnica ponujala v odkup stanovanjsko pravico glede spornega stanovanja, izkazuje, da je štela, da njena stanovanjska pravica na spornem stanovanju še vedno obstaja. Da je želela ohraniti stanovanjsko pravico na spornem stanovanju izkazuje tudi najemna pogodba, ki jo je sklenila po določilih Stanovanjskega zakona. Tožnica je stanarino za stanovanje ves čas plačevala, v njem je občasno bivala, ga čistila in vzdrževala. V njem je imela del svoje opreme. V sporno stanovanje se je nameravala preseliti skupaj s hčerko, novorojencem in izvenzakonskim partnerjem. Pritožbeno sodišče navedenih dejstev ni preizkusilo in se o njih ni opredelilo, zato je podan razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja tudi, da pomeni sklenitev najemne pogodbe pretrganje šestmesečnega roka neuporabe stanovanja. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je tej zadevi že enkrat odločalo. S sklepom opr.št. II Ips 761/93 je razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje. V razveljavljeni sodbi je bilo namreč zavzeto napačno stališče, da so po 2. odstavku 128. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 - v nadaljevanju SZ) za odklonitev pravice do nakupa stanovanja po določbah SZ relevantne ne le okoliščine, ki so obstajale ob uveljavitvi SZ, temveč tudi tiste, ki so nastopile po njegovi uveljavitvi. Tako je štelo, da je tožnici prenehalo stanovanjsko razmerje na podlagi prej veljavnega ZSR po uveljavitvi SZ, in sicer s potekom šestmesečnega roka neuporabe stanovanja iz 1. odstavka 58. člena ZSR. Zato je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica uveljavljala sklenitev prodajne pogodbe za obravnavano stanovanje po določilih SZ. Pri tem pa ni presojalo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (zadnji odstavek na 5. strani sodbe in prvi odstavek na 6. strani), da tožnica spornega stanovanja ni imela več namena uporabljati, kar je relevantna okoliščina za odklonitev prodaje stanovanja. Da bi lahko sodišče druge stopnje preizkusilo navedene dejanske ugotovitve in tako v celoti izčrpalo tožničino pritožbo, mu je revizijsko sodišče vrnilo zadevo v ponovno odločanje.

Po ponovljenem pritožbenem postopku in preizkusu ugotovljenih pravno relevantnih dejstev izhajajo iz izpodbijane sodbe naslednje dejanske ugotovitve, ki ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP): - da se je tožnica izselila iz obravnavanega stanovanja v septembru leta 1991, - da se je preselila k svojemu izvenzakonskemu partnerju, s katerim imata skupnega otroka, - da je na Radiu C. objavila oglas, s katerim je ponujala stanovanjsko pravico na obravnavanem stanovanju v odkup, - da še vedno živi v drugem stanovanju.

Iz navedenih okoliščin tudi po mnenju revizijskega sodišča izhaja sklep o tožničinem jasnem namenu trajnega prenehanja uporabe obravnavanega stanovanja. Revizijski očitki, ki so uperjeni v navedeno dejansko podlago in njeno oceno, predstavljajo nedovoljen poskus izpodbijanja dejanskega stanja v revizijskem postopku, ne pa uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zato ne morejo biti upoštevni.

Tudi dejstvo sklenitve najemne pogodbe dne 7.2.1992 ne more biti upoštevno glede na določbo 117. člena SZ, po kateri so za presojo pravice do odkupa stanovanja relevantne le okoliščine, ki so obstajale ob uveljavitvi SZ. Sicer pa se je revizijsko sodišče o tej revizijski trditvi že izjavilo v svoji prvi odločbi.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi kršitev določb postopka iz 10. točke 2.odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti, ni podana, revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).