Jedro

ZDR izrecno določa, da mora sodišče v primeru prenehanja na podlagi sodbe sodišča upoštevati vse okoliščine primera in interes obeh strank. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da so odnosi med strankama tako skrhani, oziroma, da obstaja stopnja nezaupanja, ki onemogoča nadaljnje sodelovanje in ob upoštevanju dejstva, da delodajalec nima na voljo primernega delovnega mesta, so podani razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR.

Način obravnavanja tožnice je bil izjemen, saj je morala opravljati delo na drugi lokaciji in ni smela imeti stikov s podrejenimi delavkami, ni imela dostopa do strokovne literature ipd. ter je morala tudi štirikrat dnevno javljati svojo prisotnost. Omenjeno kaže na nekorekten odnos tožene stranke do tožnice in ima znake šikaniranja.

Izrek

Reviziji tožeče in tožene stranke se zavrneta.

Stranki sami krijeta svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 14. 11. 2005 tožeči stranki A. R. nezakonita in jo je zato razveljavilo. Nadalje je razsodilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 14. 11. 2005, ampak dne 20. 4. 2007 na podlagi drugega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002).

Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od nezakonitega prenehanja do 20. 4. 2007 obračunati in izplačati plačo ter regres za letni dopust, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je tožena stranka dolžna tožnici izplačati tudi odškodnino v znesku 4.217,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Očitki tožnici so se nanašali na dve vrsti nespoštovanja delovnih obveznosti. V prvi vrsti naj bi kršila 32. člen ZDR s tem, da naj ne bi izpolnjevala navodil tožene stranke, da se mora vsak dan javljati ob prihodu in ob odhodu iz dela ter enako tudi ob odhodu in prihodu iz malice. Kot drugo naj ne bi izpolnjevala navodil tožene stranke, da tedensko in za potrebe vodstva izdela poročilo o dogodkih na finančnih trgih v Sloveniji, regiji in po svetu.

3. Sodišče prve stopnje je v zvezi s prvo očitano kršitvijo ugotovilo, da je bil takšen način javljanja delavca kot ga je od tožnice zahteval delodajalec, izjemen, kar je po mnenju sodišča kazalo na drugačno obravnavo tožnice od ostalih zaposlenih. Pri tem sodišče ugotavlja tudi, da je tožnica kot edina zaposlena v računovodstvu, opravljala delo drugje kot ostali zaposleni v računovodstvu, in da je bila komunikacija med njo in njenimi podrejenimi delavci najmanj onemogočena, če ne celo prepovedana. V zvezi z odpovednim razlogom, da za potrebe vodstva vsak teden izdela poročilo o dogodkih na finančnih trgih v Sloveniji, v regiji in po svetu, je sodišče ugotovilo, da tožnica te naloge ni opravila iz opravičljivega razloga, saj je od julija 2005 ves čas sodelovala pri reviziji in je bila revizorjem na razpolago v celoti vsak delovni dan. Tako poročil ni mogla pripraviti zaradi pomanjkanja časa. Na podlagi zgoraj omenjenih dejanskih ugotovitev, sodišče prve stopnje zaključuje, da tožnica ni kršila svojih delovnih obveznosti.

4. V zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka tekom postopka spremenila sistematizacijo delovnih mest v februarju 2007. Ob tem je bilo delovno mesto vodje financ in računovodstva, ki ga je zasedala tožnica, ukinjeno, naloge pa so bile prenesene v matično podjetje v Nemčiji. Tako tožena stranka ni imela več na voljo sistematiziranega delovnega mesta, ki bi bilo primerno za vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe tožnice. Sodišča prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja, da tožnica svojih navedb, da je prišlo do spremenjene sistematizacije delovnih mest zgolj zaradi predmetnega spora, ni dokazala. Ker je organizacija poslovanja in s tem posledično sistematizacija delovnih mest poslovna odločitev delodajalca, se sodišče v njeno primernost in potrebnost ni spuščalo. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev, je sodišče zaključilo, da so podani pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR.

5. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku 3. točke izreka ter 5. in 6. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje namreč ni obrazložilo, na katere prejemke se nanaša del izreka sodbe, ki tožnici prisoja tudi vse druge zapadle prejemke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega prejemka dalje, po plačilu davkov in prispevkov. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tudi v delu, ki se nanaša na odškodnino po 118. členu, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev glede bodoče ocenjene škode in tako ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev glede višine odškodnine.

6. Glede odločitve o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in trajanju ter vpisu delovne dobe v delovno knjižico in glede nerazveljavljenega dela reparacijskega zahtevka je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je strinjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so podani pogoji za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR. Sodišče druge stopnje zaključuje, da je poleg dejstva spremenjene sistematizacije, na katerega opozarja sodišče prve stopnje, mogoče iz sodbe povzeti, da so odnosi med strankama tako skrhani, oziroma, da obstaja stopnja nezaupanja, ki onemogoča nadaljnje sodelovanje. Pri tem je sodišče poudarilo, da je tožnica starejša delavka v smislu ZDR, ter da ji je zato na podlagi prve alineje drugega odstavka 114. člena ZDR, v zvezi z določili Zakona o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti zagotovljeno nadomestilo za čas brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino. Torej so bile v konkretnem primeru upoštevane tudi okoliščine na strani tožnice, ki ji je na ta način zagotovljena socialna varnost. Na drugi strani je sodišče upoštevalo okoliščine na strani delodajalca, skrhane odnose ter spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, ki dejansko pomeni, da tožena stranka sedaj zaposluje manjše število delavcev, delo tožnice pa je bilo preneseno na matično družbo v Nemčijo.

7. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta pravočasno revizijo vložili tožeča in tožena stranka.

O reviziji tožeče stranke

8. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP - Uradni list RS, št. 36/2004 z dne 13. 4. 2004 ). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Tožeča stranka vlaga revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

10. V zvezi z očitano zmotno uporabo materialnega prava navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili drugi odstavek 118. člena ZDR, ki določa, da lahko sodišče, upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, s sodbo samo odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju tožeče stranke sta sodišči svojo odločitev o prenehanju delovnega razmerja uprli izključno na okoliščino, do katere je prišlo zaradi delovnega spora med strankama. Tožeča stranka izrecno poudarja, da nima interesa po prekinitvi delovnega razmerja. Sodišče bi moralo po mnenju tožeče stranke določbe 118. člena ZDR razlagati restriktivno in v korist tožeče stranke, ki je tekom postopka jasno izrazila, da ima velik interes za nadaljevanje delovnega razmerja. Utemeljevanje odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča z navedbami, da so odnosi med strankama skrhani, in da med njima zaradi spremenjenih okoliščin ni več zaupanja je po mnenju tožeče stranke v nasprotju z vsemi možnimi razlagami zgoraj omenjenega člena, ki govori o okoliščinah in interesih strank. Tožeča stranka navaja, da določbe 118. člena ZDR prav gotovo ne morejo biti podlaga za odločitve sodišč, ki bi bile kakorkoli v škodo delavcem, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana.

11. Tožeča stranka zgolj podredno dopušča možnost, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (napačne interpretacije ZDR) s strani prvostopenjskega in pritožbenega sodišča dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

12. Tožeča stranka bistvene kršitve določb pravdnega postopka zgolj zatrjuje, svojih navedb pa ne konkretizira. Zgolj navedbe, da je zaradi napačne interpretacije 118. člena ZDR morebiti prišlo do napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni mogoče šteti za bistveno kršitev določb pravdnega postopka kot to meni tožeča stranka, saj bi v takem primeru lahko šlo zgolj za posledico zmotne uporabe materialnega prava in ne za kršitev postopka.

13. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

14. Drugi odstavek 118. člena ZDR določa, da kadar sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank zaključi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu lahko prizna tudi denarno odškodnino po pravilih civilnega prava. Na podlagi te določbe lahko sodišče sprejme takšno odločitev tudi brez predloga delavca. ZDR izrecno določa, da mora sodišče v primeru prenehanja na podlagi sodbe sodišča, upoštevati vse okoliščine primera in interes obeh strank. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da so odnosi med strankama tako skrhani, oziroma, da obstaja stopnja nezaupanja, ki onemogoča nadaljnje sodelovanje in ob upoštevanju dejstva, da delodajalec nima na voljo primernega delovnega mesta, je tudi revizijsko sodišče mnenja, da so podani razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 118. člena.

15. Ker niso podani z revizijo tožeče stranke uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

O reviziji tožene stranke

16. Tožena stranka vlaga revizijo samo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da tožnica nobene od dodeljenih nalog ni izvrševala niti v najmanjšem obsegu predvsem pa ji ob tem ni nikoli sporočila, da nalog ne bo izvedla oz. jih ne more izvesti. Poudarja, da se nobeno od sodišč do te bistvene okoliščine ni opredelilo.

17. Po mnenju tožene stranke sta obe sodišči določbo prvega odstavka 88. člena ZDR napačno razlagali dvakrat. Najprej tako, da kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v primeru, ko je delodajalec imel do delavca hkrati tudi neprimeren odnos, ni utemeljen odpovedni razlog. Pravilna uporaba tega člena po mnenju tožene stranke zahteva ugotovitev, da med šikaniranjem in neizpolnjevanjem delovnih obveznosti obstaja vzročna povezava. V konkretnem primeru pa te povezave po mnenju tožene stranke ni bilo, saj bi tožnica ne glede na ravnanje tožene stranke lahko brez težav izpolnila navodila. Meni, da bi bili delavci ob takšni razlagi oproščeni izvajanja nalog, dokler bi obstajal kakršenkoli neprimeren odnos do delavca, četudi ga ta ne bi oviral pri delu. Druga nepravilnost razlage te določbe pa je v tem, da kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ni utemeljen odpovedni razlog, kadar je bil delavec hkrati zaseden še z drugim delom, čeprav o tem, da naloge ne zmore, ni obvestil delodajalca. Delavci bi ob taki razlagi zakona, lahko opustili izvajanje nalog, ki jih ne zmorejo opraviti, celo brez obvestila, če jih ne morejo izvesti.

18. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

19. Navedbe v reviziji, ki se tičejo dejstva, da tožnica nadrejenih ni obvestila o tem, da ne bo izvedla dodeljenih nalog, je dejanske narave in kot taka je v reviziji neupoštevna. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje jasno izhaja, da je bil način obravnavanja tožnice izjemen, saj je morala opravljati delo na drugi lokaciji in ni smela imeti stikov s podrejenimi delavkami, ni imela dostopa do strokovne literature ipd. ter je morala tudi štirikrat dnevno javljati svojo prisotnost. Omenjeno glede na ugotovitve sodišča prve in druge stopnje kaže na nekorekten odnos tožene stranke do tožnice in ima znake šikaniranja. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, sodišče druge stopnje pa smiselno potrjuje, da je bila tožnica med delovnim časom polno zasedena z revizijo, ki jo je opravljala v skladu z navodili tožene stranke in zato ni imela časa izdelovati finančnih poročil. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka vedela oz. morala vedeti za polno zasedenost tožnice in zato ni bilo nobene potrebe, da bi jo tožnica o svoji polni zasedenosti še dodatno obveščala.

20. Glede navedb tožene stranke, da mora med neizpolnjevanjem delovnih obveznosti in šikaniranjem obstajati vzročna zveza, ter da v konkretnem primeru ta ni podana, Vrhovno sodišče ugotavlja, da so navedbe v zvezi z vzročno zvezo dejanske narave. Pravno upoštevna vzročna zveza med očitanimi kršitvami delovnih obveznosti in šikaniranjem pa je brez dvoma obstajala. Tožnica je bila neenako obravnavana, otežena ji je bila komunikacija s pod in prirejenimi ter je bila polno zasedena in ravno zato ni zmogla opravljati finančnih poročil v skladu z navodili. Zahteva po njenem javljanju po elektronski pošti pa je dejanska posledica njenega nahajanja na drugi lokaciji, ki je bilo izjemno in ji je tudi močno otežilo delo in po ugotovitvi nižjega sodišča kaže na šikano.

21. Ker niso podani z revizijo tožene stranke uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Stranki na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta stroške svojega odgovora na revizijo.