Jedro

Iz določbe 139. člena ZUP izhaja, da organ v dokazne namene lahko uporabi odločbe, izdane na podlagi zahtev drugih članov družine.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba št. ... z dne ... se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne ..., s katero je prvostopni organ priznal tožniku status žrtve vojnega nasilja - begunca za čas od 1. 1. 1943 do 8. 9. 1943, s pravico do mesečne rente v pripadajočih mesečnih zneskih od 1. 7. 1999 dalje ter od navedenega dne dalje pravico do zdravstvenih storitev v obsegu iz 10. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja, (v nadaljevanju: ZZVN), opredelila pa je tudi obdobje, ki se stranki upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je prvostopni organ odločal o zadevi v ponovnem postopku. V dopolnitvi postopka je tožnika ponovno zaslišal, tožnik pa je vztrajal, da je bila njegova družina izgnana v terminu, ki ga je navedel že v prvem zahtevku in sicer od 9. 7. 1941 do konca vojne oziroma 27. 11. 1945. Takšno dejansko stanje sta potrdili tudi priči, zaslišani v prejšnjem postopku, ZZ (mati stranke) in BB. Med dokumentacijo v spisu se nahaja tudi zapisnik o zaslišanju CC z dne 10. 5. 2002, ki jo je podal v zadevi TT (rojene HH) ter iz te izjave izhaja, da so ti po požigu hiše 23. 7. 1942 živeli v M okrog leto in pol, potem pa so prišli živet k družini tožnika v L, kjer so ostali okoli osem let. Iz dopisa z dne 6. 4. 2004, predsednika ZZB in udeležencev NOV Slovenije JJ izhaja, da se zaslišanju ne bo odzval, ker tožnika ne pozna. Iz zapisnika o zaslišanju priče BB z dne 15. 10. 2004 pa izhaja, da je izjavo na zapisnik z dne 20. 10. 1997 podala na podlagi lastnega vedenja. Navaja, da je bila družina tožnika pregnana v V, stanovali so v čebelnjaku, poleg pa so imeli še svinjak. V begunstvu so ostali do konca vojne. Iz Zgodovinskega arhiva z dne ... pa je razvidno, da v arhivu o prijavi vojne škode ne hranijo nobene uradne "prijave vojne škode" na ime družine FF in ZZ, L. Edino v fondu osnovne šole K so našli matična lista za SS in EE ter je iz tožnikovega pričanja razvidno, da je med vojno začel obiskovati pouk 30. 4. 1943 v V. Prvostopni organ je opravil ponovno obravnavno dne 24. 11. 2004, na katero so bili vabljeni EE in UU ter BB in SS, vendar sta se vabilu odzvala le EE in UU. Na obravnavi je organ prisotne seznanil z nasprotujočimi izjavami v spisu - izjava ZZ iz leta 1997 in 17. 4. 2004, poleg tega pa je različne datume izpovedala BB in brat FF. Med dokumentacijo v spisu pa se nahaja tudi dopis Območnega združenja borcev in udeležencev R z dne ..., v katerem je navedeno, da nimajo nikakršnih podatkov o družini tožnika oziroma o njihovem sodelovanju s partizani. Prva partizanska enota - četa R je bila na tem področju ustanovljena v avgustu 1941, prve akcije pa je imela šele kasneje. Poudarjajo, da o družini tožnika v njihovih arhivih ni podatkov. Med dokumentacijo v spisu je tudi dopis Inštituta za novejšo zgodovino z dne 10. 2. 2005. Tožena stranka meni, da je po skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, ter po vpogledu v dokumentacijo upravnega spisa strankine matere ZZ, ki ima že revizijsko potrjeno odločbo o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja - begunke, pregnanke za obdobje 1. 1. 1943 do 9. 9. 1943 in ki je delila isto usodo kot stranka sama, pravilen zaključek, da v obravnavani zadevi ne gre za izgnanstvo v smislu določb 2. člena ZZVN, saj stranka ni dokazala, da so jo okupacijske oblasti prisilno izselile (iz razlogov upoštevajoč 2. člen) 9. 7. 1941 iz L v V oziroma, da je bila od okupacijskih sil izpostavljena temu nasilju. Je pa mogoče stranki priznati status begunca iz razlogov, ki jih je tožena stranka podrobneje opisala že v odločbi, ki je bila s sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 705/2003 z dne 4. 3. 2004 odpravljena. Iste razloge je ugotovil tudi upravni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi po dopolnitvi postopka, po presoji vseh dokazov skupaj in vsakega posebej.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke in navaja, da je prvostopni organ po nekajkratnih razveljavitvah tožniku priznal status žrtve vojnega nasilja, begunca, za čas od 1. 1. 1943 do 9. 9. 1943 in ne, kot je zahteval od 9. 7. 1941 do 27. 11. 1945. Status mu je priznan šele od 1. 7. 1999 in ne od zahtevka 1. 12. 1996 dalje. Priznane mu tudi niso zahtevajoče zakonite zamudne obresti. Obe odločbi pa sta izdani ob kršitvi postopkovnih določb in sicer je z njima kršeno načelo ustnosti, javnosti in neposrednosti obravnavanja. Organa sta svoji odločbi oprla na tiste izpovedbe oziroma zaslišanja prič, ki niso bila opravljena neposredno v tem postopku, v katerem sta organa obravnavala zahtevek tožnika. Organa se sklicujeta in odločbi utemeljujeta z izpovedbami prič BB, SS in ZZ, ki naj bi jih podale v drugih upravnih postopkih, v katerih pa tožniku ni bila dana možnost prisostvovanja njihovemu zaslišanju, s čimer je bilo kršeno načelo ustnosti, javnosti in neposrednosti obravnavanja. Za odločitev v tej zadevi so relevantni tisti dokazi, ki so bili izvedeni v tej zadevi in ne morejo biti relevantni dokazi, zbrani v odsotnosti tožnika v drugih zadevah. Končani upravni postopki glede pravic sorodnikov tožnika niso relevantni. Tako prvostopni organ kot drugostopni organ sta napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožnik je bil prisilno izseljen iz svojega doma že 9. 7. 1941 v kraj V, kjer jim je bil omejeno gibanje, tako da so bili dejansko zaprti v ograjen majhen prostor. Domov so se vrnili šele 27. 11. 1945. To dejstvo je potrdil tako sam tožnik, zaslišan kot stranka, kot tudi z neposrednimi izpovedbami v tej tožnikovi upravni zadevi zaslišane priče ZZ in BB, v pisni notarsko overjeni izjavi pa tudi še enkrat ZZ, BB in FF. Nobene podlage ni, da sta prvostopni in drugostopni organ svojo tokratno odločitev oprla na sporno pisno izjavo ZZ z dne 17. 4. 2002. Da gre za neverodostojno izjavo je upravnemu organu predočila tudi sama ZZ v dopisu. Tudi ni podlage, da upravni organ ni sledil pričevanju BB, ki ga je ta podala v konkretni upravni zadevi ter je svojo odločitev uprl na domnevno drugačno izjavo te priče iz drugega postopka, v katerem tožniku ni bila dana možnost udeležbe. Dejansko stanje je takšno, kot ga vseskozi zatrjuje tožnik in kot ga je navsezadnje izpovedala priča ZZ v izpovedbi z dne 15. 9. 1997 in nato tudi v pisni notarsko overjeni izjavi z dne 5. 12. 2004, in kot so ga potrdili tudi sam tožnik in priča BB ter FF v tej upravni zadevi. Tožena stranka je zmotno presodila tudi ostale zbrane dokaze. Sporočilo Območnega združenja borcev in udeležencev NOB R nikakor ne oporeka datumu prisilne izselitve 9. 7. 1941, saj v zvezi z datumom izselitve sporoča le, da o tem nima podatkov, torej temu ne pritrjuje niti zanika. Navaja pa, da je bila na tem območju prva enota formirana že v avgustu 1941, kar se sklada z trditvami tožnika. Samoumevno je, da do formalne organiziranosti pride šele po tem, ko so že prehodno delujoči posamezniki začeli delovati. Zmotno je presojeno tudi sporočilo mnenja Inštituta za novejšo zgodovino z dne 10. 2. 2005. Organa pa sta prezrla tudi dejstvo, da je bil spopad med partizani in okupacijskimi silami na tem območju - na I že dne 13. 5. 1941, o čemer je javno govoril predsednik vlade. Upravna organa brez vsake podlage zaključujeta, da je bil tožnik žrtev agresije le od 1. 1. 1943 do 9. 9. 1943. V ničemer pa nista pojasnila, zakaj naj bi bila utemeljena in pravilna točno ta datuma. Nadalje je zmotno in nepopolno uporabljeno tudi materialno pravo. Po 2. odstavku 2. člena ZZVN se status žrtve prizna osebi, ki je bila zaprta, torej je bila zapornik, to pa je tudi status, ki ga je tožnik primarno uveljavljal in ga uveljavlja. Dejstvo je, da je bil tožnik s svojega doma pregnan v V, v objekt, kjer je bil s strani okupatorja zaprt v ograjen prostor in je bilo njegovo gibanje omejeno, zato bi morala tožena stranka tožniku priznati status zapornika oziroma vsaj taboriščnika, kar je status, ki ga je tožnik uveljavljal podrejeno. Nadalje se status žrtve vojnega nasilja priznava tudi osebi, ki je bila prisilno izseljena (izgnanec), kar je status, ki ga tožnik podpodrejeno uveljavlja. Tožena stranka napačno interpretira pojem prisilne izselitve, ko očitno zaključuje, da osebe, ki niso bile odpeljane v P, ne zaslužijo priznanja statusa žrtve - izgnanca. Napačno pa je uporabljeno materialno pravo tudi v odmeri, saj je tožnik upravičen poleg same glavnice rente, tudi do zakonitih zamudnih obresti. Predlaga odpravo odpravo odločbe tožene stranke oziroma podrejeno, da se tožniku prizna status žrtve vojnega nasilja - zapornika oziroma taboriščnika oziroma izgnanca oziroma begunca, za čas od 9. 7. 1941 do 27. 11. 1945 in s tem povezane pravice ter povrnitev stroška postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene ugovore in navaja, da je skrbno presodila vsak dokaz posebej in vse skupaj ter prišla do zaključka, da na prvi stopnji niso bila kršena določila materialnega predpisa. Predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi sta sporna status žrtve vojnega nasilja in trajanje prisilnega ukrepa.

Tožena stranka oziroma prvostopni organ sta svojo odločitev sprejela v ponovnem postopku vodenem na podlagi sodbe tega sodišča U 705/2003 z dne 4. 3. 2004. V sodbi je sodišče poudarilo, da v upravnem sporu izpodbijana odločba tožene stranke z dne 10. 3. 2003 (s katero je tožena stranka priznala tožniku status žrtve vojnega nasilja - begunca od 1. 1. 1943 do 9. 9. 1943) temelji na dokazih, ki so bili zbrani v postopku, ki se nanaša na tožnikovo mater, tožnik pa v tem postopku ni sodeloval, zato je utemeljen njegov tožbeni ugovor, da so bila kršena pravila postopka. S tem je bila kršena določba 8. člena ZUP/86, saj tožniku ni bilo omogočeno, da bi sodeloval pri izvedbi dokazov ter postavljal pričam vprašanja in se izjasnil glede ugotovljenega dejanskega stanja. V ponovno vodenem ugotovitvenem postopku je prvostopni organ razpisal obravnavo (dne 24. 11. 2004) nanjo povabil tožnika in priči BB in SS, ki sta se oba opravičila zaradi zdravstvenih težav, ne pa ZZ. Z opravičilom so vse priče (tudi ZZ) podale izjave, ki so jo ponovile s pisno overjeno notarsko izjavo, ki pritrjujejo izpovedbi tožnika o trajanju prisilnega ukrepa. Prvostopni organ, pravilno po mnenju sodišča, pri presoji navedenih izjav ni upošteval ter oprl svojo odločitev na pravnomočni odločbi, izdani na podlagi zahteve SS (brata tožnika) in BB (mater tožnika) ter ugotovitve v teh postopkih. Namreč ob tehtanju dokazov - odločb upravnega organa, ki imajo status javne listine in izjav prič, ki niso bile pridobljene v dokaznem postopku (tudi notarska izjava nima nič višje dokazne vrednosti, saj notar potrjuje z njo zgolj istovetnost osebe s podpisom) ima javna listina višjo dokazno vrednost, kar je potrebno pri tehtanju dokazov upoštevati. Tožnik neutemeljeno ugovarja, da sporne odločbe izdane na podlagi zahtev drugih članov družine ne morejo biti dokaz v njegovem postopku, saj nasprotno izhaja iz določbe 139. člena ZUP.

Vendar pa organ v procesni situaciji, ko je tožnik vztrajal pri svoji izpovedbi in zaslišanju prič, ki jih je v dokaz svojih trditev predlagal ter so te priče udeležbo na naroku opravičile zaradi zdravstvenih težav, ni imel podlage, da predlaganih prič (tudi priče ZZ) v postopku, ki se vodi na zahtevo tožnika, ne zasliši. Namreč priča se je dolžna odzvati vabilu na zaslišanje (182. člen ZUP), v primeru dolgotrajneše bolezni pa se jo lahko zasliši v njenem stanovanju (4. odstavek 184. člena ZUP). Glede na navedeno je bilo tudi v ponovnem postopku kršeno določilo 9. člena ZUP.

V ponovnem postopku reševanja zadeve naj zato tožena stranka oziroma organ prve stopnje ponovno razpiše obravnavo na katero naj povabi s strani tožnika predlagane priče in priče za katere meni, da je njihova izpovedba pomembna za odločbo ter jih o zadevi zasliši. V primeru spremenjenih izjav (glede na izpovedbo v drugem postopku) pa bo potrebno priče opozoriti na opozorilo o krivi izpovedbi in razjasniti zakaj se njihova izpovedba o trajanju prisilnega ukrepa (predvsem priči SS in ZZ) razlikujeta od izpovedbe v njunih postopkih, saj naj bi cela družina (tudi po izpovedbi tožnika) delila enako usodo. Tožnik ima v postopku sproženem na njegovo zahtevo trditveno in dokazno breme, upravni organ pa je dolžan predlagane dokaze izvesti na podlagi določb ZUP ter odločiti o zahtevku na podlagi tehtanja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

V tej fazi postopka, ko sodišče odpravlja odločitev tožene stranke zaradi kršitve določb postopka, se ne spušča podrobno v materialne ugovore tožeče stranke, vendar poudarja, da je tudi po mnenju sodišča pravilno ugotovljena vrsta tožnikovega statusa - begunec in odmera mesečne rente od 1. 7. 1999, na podlagi 79. člena Zakona o vojnih invalidih, v zvezi s 24. členom ZZVN in dopolnitvijo 2. člena navedenega zakona od 1. 7. 1999. Namreč tožniku organ statusa ne more priznati pred datumom, ko je bila uveljavljena materialna podlaga v zakonu.

Sodišče je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka zahtevala v tožbenem predlogu, saj jih ni specificirala, posebni stroški v obliki plačila sodnih taks pa ji tudi niso nastali, saj obravnavana zadeva plačilu sodnih taks ni podvržena.

Ker je torej sodišče ugotovilo, da v postopku izdaje upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, je bilo potrebno izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpraviti ter zadevo na podlagi 2. odstavka istega člena vrniti toženi stranki v ponoven postopek.