Jedro

Zneski, ki jih je tožeča stranka izplačala delavcem kot odmeno za neizkoriščeni letni dopust so njihovi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih je treba plačati prispevke.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ne bi mogla izpolniti vseh svojih poslovnih obveznosti, če bi vsi delavci v celoti izkoristili letne dopuste za leto 1993. Zato se je z večjim številom delavcev dogovorila, da dela svojih letnih dopustov, proti plačilu dogovorjene odškodnine, ne bodo izkoristili. Služba družbenega knjigovodstva nalogov za izplačilo odškodnine ni hotela izvršiti, dokler ni tožeča stranka obračunala in plačala od odškodnin vseh dajatev, kot da gre za izplačilo osebnih dohodkov. Zato, da bi odškodnine lahko izplačala v dogovorjenem roku, je tožeča stranka to storila. Meni pa, da dajatev ni bila dolžna plačati. Zato je zahtevala njihovo vrnitev. Služba družbenega knjigovodstva prve stopnje je njen zahtevek zavrnila, tožena stranka pa je zavrnila njeno pritožbo zoper takšno odločitev. Ker meni, da odločba tožene stranke ni v skladu z zakonom, predlaga sodišču, da jo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Odškodnina v civilnopravnem smislu predpostavlja škodo. Škoda pa je zmanjšanje premoženja ali preprečenje njegovega povečanja, pa tudi povzročitev fizičnih ali psihičnih bolečin (155. člen zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. list SFRJ štev. 29/78...57/89). S tem, da so se delavci tožeče stranke odpovedali koriščenju dela letnega dopusta, ni nastala nobena od naštetih situacij. Izplačila delavcem za neizkoriščeni letni dopust zato niso odškodnina.

Pri uveljavljanju upravičenj iz delovnih razmerij velja načelo, da je delavec upravičen do dodatkov (tudi), če dela v delovnem času, ki je zanj manj ugoden (40. člen splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo). Ti dodatki so "drugi prejemki iz delovnega razmerja" po 1. alinei 1. odst. 14. člena zakona o dohodnini (prečiščeno besedilo: Ur. list RS štev. 14/92).

Situacije, kakršna je obravnavana, zakon ne rešuje. To pa zato, ker organizacija oziroma delodajalec morata delavcu omogočiti koriščenje letnega dopusta. Ne glede na to, da zakon takšne situacije ne rešuje, prejemkov, ki so jih dobili delavci zato, ker so se odpovedali koriščenju dela svojih letnih dopustov zaradi potreb tožeče stranke po njihovem delu, ni mogoče opredeliti drugače kot opredeljuje zakon prejemke v primerih, izrecno navedenih v 40. členu splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Delo namesto koriščenja letnega dopusta je ravno tako delo v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden, kot je n. pr.takšno delo, delo preko polnega delovnega časa, delo v nedeljo ali delo na dan, ki je po zakonu določen kot dela prost. Čim pa je tako, so zneski, ki jih je tožeča stranka izplačala delavcem kot odmeno (pravilneje: dodatek v smislu 40. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo) za neizkoriščeni letni dopust njihovi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih je treba plačati prispevke tako, kot je to služba družbenega knjigovodstva pravilno zahtevala. Zahtevek za refundacijo plačanih prispevkov glede na navedeno ni utemeljen. S tem pa ni utemeljena tudi ta tožba. Zato jo je sodišče na podlagi 2. odst. 42. člena zakona o upravnih sporih (Ur. list SFRJ štev. 4/77) zavrnilo.