Jedro

V tretjem odstavku 403. člena ZPIZ-2 je izrecno določeno, da je pravico do invalidnine do uveljavitve predpisov, ki bodo urejali postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, mogoče uveljavljati samo še za telesne okvare, ki so posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Telesne okvare so bile namreč glede na materialno pravno ureditev v določbi 403. člena izločene iz tega sistema in niso predstavljale več zavarovalnega rizika iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in tudi niso več urejale pravice do invalidnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 21. 10. 2020, št. zadeve ..., št. dosjeja ..., in z dne 3. 2. 2021, št. zadeve ..., št. dosjeja ... (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek, da ima tožnik pravico do invalidnine za telesno okvaro od 6. 5. 2019 do 6. 8. 2021 dalje zaradi bolezni (II. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo, storilo pa je tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Po prepričanju tožnika je namreč zakonska ureditev, da lahko pravico do invalidnine pridobijo le zavarovanci, pri katerih je vzrok telesne okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen, nepravična in v nasprotju z ustavo. Poudarja, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) pravice do invalidnine za telesno okvaro, katere vzrok je bolezen, ni ukinil. Zakonodajalec je le presodil, da ne sodi v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja in bi bilo zato potrebno sprejeti poseben predpis s področja varstva invalidov. Tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je takrat veljavni ZPIZ-2 pravico do invalidnine za telesno okvaro izločil iz veljavne zakonodaje in je bilo predvideno, da bo zakonsko materijo uredil nov zakon. Poudarja, da takšen ustrezen predpis ni bil sprejet, zato zavarovanci, pri katerih je vzrok telesne okvare bolezen, niso mogli pridobiti pravice do invalidnine, lahko pa takšni zavarovanci pridobijo to pravico na podlagi Zakona o spremembah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, vendar le od 7. 8. 2021 dalje. Zaradi tega je tožnik v slabšem položaju v primerjavi z zavarovanci, pri katerih je vzrok telesne okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen, kar pomeni kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS. Po mnenju tožnika ni nikakršnega razloga za razlikovanje med zavarovanci, pri katerih je telesna okvara nastala na podlagi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni ter med zavarovanci, pri katerih je telesna okvara nastala kot posledica bolezni. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ni razlikoval med telesnimi okvarami, ki so posledica poklicne bolezni oziroma poškodbe pri delu in telesnimi okvari, ki so posledica bolezni. Tožnik je to zatrjeval že v postopku, vendar pa se sodišče do tega sploh ni opredelilo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka. Trenutno veljavna zakonska ureditev ne razločuje več med zavarovanci, pri katerih je telesna okvara nastala zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni ter med zavarovanci, pri katerih je telesna okvara posledica bolezni in poškodbe izven dela prav iz razlogov, ki jih navaja tožnik. Tožnik je prepričan, da je njegov tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, zaradi česar bi sodišče moralo izvesti predlagani dokaz in pridobiti izvedensko mnenje glede stopnje telesne okvare, saj meni, da znaša njegova telesna okvara 100 % in ne 90 %, kot je to napačno ocenila tožena stranka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do očitane kršitve ustavno določenega načela enakosti pred zakonom.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 3. 2. 2021, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 21. 10. 2020 glede priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro. S slednjo odločbo je toženec odločil, da tožnik nima pravice do invalidnine za skupno 90 % telesno okvaro nastalo 6. 5. 2019 zaradi posledic bolezni. Sporno v tej zadevi je ali je pri tožniku podana 100 % telesna okvara in ali je za telesno okvaro nastalo zaradi bolezni upravičen do invalidnine.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je postopek za uveljavitev pravice do invalidnine pričel na predlog pristojnega zdravnika dne 28. 5. 2020. Ob vložitvi tako vložene zahteve je veljal ZPIZ-2, ki ne ureja več zavarovanja za telesno okvaro in s tem pravice do invalidnine. Telesne okvare kot poseben zavarovalni riziko, na podlagi katerega lahko zavarovanci prejemajo invalidnino, so se namreč izločile iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Odločeno je bilo, da se mora ta posebna pravica oziroma zavarovalni riziko telesnih okvar, ki ne vpliva na delovno zmožnost zavarovanca, na novo urediti zunaj pokojninskega sistema za vse državljane. V tretjem odstavku 403. člena ZPIZ-2 pa je določeno, da lahko zavarovanci, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke uveljavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/99 v nadaljevanju Seznam) pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143., 145., 147. in 149. člena ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. V citirani določbi je torej izrecno določeno, da je pravico do invalidnine do uveljavitve predpisov, ki bodo urejali postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, mogoče uveljavljati samo še za telesne okvare, ki so posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Telesne okvare so bile namreč glede na materialno pravno ureditev v določbi 403. člena izločene iz tega sistema in niso predstavljale več zavarovalnega rizika iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in tudi niso več urejale pravice do invalidnine.

7. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. člena Ustave RS in enakost pred zakonom. Pritožbeno sodišče šteje, da ureditev, kot je določena v tretjem odstavku 403. člena ZPIZ-2 ni v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Zaradi različnega vzroka nastanka telesne okvare, gre za drugačno dejansko stanje od tistega, ko je telesna okvara nastala zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Splošna enakost pred zakonom, določena v drugem odstavku 14. člena Ustave RS zahteva enako obravnavo bistveno enakih položajev. Vendar pa je tudi bistveno enake položaje dopustno urejati različno, vendar ne samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za takšno situacijo v obravnavanem primeru zagotovo ne gre.

8. Iz mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje z dne 18. 9. 2020 in z dne 1. 2. 2021 izhaja, da sta pri tožniku podani dve telesni okvari v skupni višini 90 % in sicer po poglavju IX. točka 11 Seznama telesnih okvar v višini 80 % (trajna hujša okvara jeter) od 6. 5. 2019 in po poglavju VII. B točka 13a Seznama telesnih okvar v višini 30 % (nepregibnost levega stopala v ugodnem položaju) od 20. 9. 2016. 9. V točki 11 IX. poglavja Seznama telesnih okvar je določeno, da znaša za trajno hujšo okvaro jeter telesna okvara v razponu od 50 – 80 % in da se za hujšo okvaro funkcije jeter šteje stanje jeter s trajno spremenjenimi in patološkimi izvidi v kliničnem, laboratorijskem in funkcijskem smislu. Pri tožniku je bila telesna okvara zaradi hujše okvare funkcije jeter ocenjena v najvišjem možnem odstotku, to je v višini 80 %.

10. V točki 13a VII. B poglavja Seznama telesnih okvar pa je določeno, da za nepregibnost stopala v ugodnem položaju znaša telesna okvara 30 %, pri čemer se šteje, da je položaj nepregibnosti stopala ugoden, če je njegov položaj v plantarni fleksiji od 95 – 100 stopinj, v srednjem položaju inverzije in everzije.

11. V takšni višini, torej v višini 30 % je bila pri tožniku telesna okvara za stanje nepregibnosti levega stopala v ugodnem položaju tudi ocenjena. Za nobeno od posameznih telesnih okvar tožnik ne navaja drugačnega stanja kot sta ga v predsodnem postopku ugotovili invalidski komisiji, temveč zgolj pavšalno zatrjuje, da je pri tožniku podana 100 % telesna okvara.

12. Pri tem je potrebno poudariti, da se skladno z XI. poglavjem Seznama telesnih okvar v primeru, da obstajata dve ali več telesnih okvar, skupni odstotek določi tako, da se najvišji odstotek posamične telesne okvare poveča za 10 % za vsako nadaljnjo telesno okvaro, ki znaša 40 ali 30 %. V obravnavanem primeru znaša najvišja telesna okvara 80 %, druga telesna okvara pa 30 % tako, da se najvišja telesna okvara v višini 80 % poveča za 10 % in znaša skupaj 90 %.

13. Iz prikazanega izhaja, da sta posamezni in enako skupni odstotek telesnih okvar ugotovljeni v pravilni višini in da je vzrok posamezne telesne okvare, kakor tudi skupne telesne okvare bolezen. Slednje pa pomeni, da z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro za obdobje od 6. 5. 2019 do 6. 8. 2021 niso izpolnjeni. Za pravilno rešitev predmetnega spora je ključno že, da je tožnik vlogo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil 28. 5. 2020, ko še ni veljal Zakon o spremembah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 121/2021, v nadaljevanju ZPIZ-2J), ki skladno s spremenjeno določbo 403. člena ZPIZ-2 omogoča pridobitev invalidnine za telesno okvaro tudi za zavarovance, katerih invalidnost je posledica bolezni. To je za primere, kakršen je tožnikov, ko je njegova telesna okvara nastala kot posledica bolezni in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni in zaradi do 7. 8. 2021 veljavnega drugega odstavka 403. člena ne izpolnjujejo pogojev za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro nastalo zaradi posledic bolezni.

14. Na podlagi vsega obrazloženega je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) štelo izpodbijani odločbi toženca z dne 21. 10. 2020 in z dne 3. 2. 2021 za pravilni in zakoniti in utemeljeno tožbeni zahtevek na priznanje invalidnine za telesno okvaro nastalo zaradi bolezni za čas od 6. 5. 2019 do 6. 8. 2021 zavrnilo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da je sodišče na podlagi 125. člena Ustave RS in prvega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 23/2005, v nadaljevanju ZS-UPB1) vezano na veljavne zakone.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP ob upoštevanju odločbe Bpp št. 470/2021 z dne 20. 12. 2021 sklenilo, da stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.