Jedro

Dejstva, da izrečena globa znaša dve obdolženčevi mesečni plači in da je obdolženi glede na svoj socialni položaj ni sposoben plačati, zaradi česar mu grozi določitev uklonilnega zapora, ni mogoče šteti za posebno olajševalno okoliščino za omilitev globe, temveč kvečjemu za odobritev obročnega plačila globe.

Pri omilitvi kazenskih točk v posameznem primeru ni mogoče upoštevati, koliko kazenskih točk je obdolženec do tedaj že dosegel s pravnomočnimi odločbami o prekršku.

Izrek

Pritožba storilčevega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba o prekršku prvostopenjskega sodišča. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je prvostopenjsko sodišče obdolženega P. G. spoznalo za odgovornega storitve uvodoma navedenih prekrškov, mu za prekršek po čl. 122/III ZVCP-1 določilo globo v višini 500,00 EUR ter stransko sankcijo 6 kazenskih točk, za prekršek po čl. 130/IV D pa globo v višini 950,00 EUR ter 10 kazenskih točk ter mu nato na podlagi 27. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo globo v višini 1.450,00 EUR ter stransko sankcijo 16 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. V enotno izrečeno globo je sodišče obdolžencu vštelo pridržanje, ki je trajalo 4.3.2010 od 13.45 do 20.40 ure, v višini 20,00 EUR ter mu naložilo plačilo stroškov postopka v višini 95,62 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, medtem ko je predlog PP Šmarje pri Jelšah za odvzem tovornega vozila zavrnilo, vozilo pa je z odredbo z dne 17.3.2010 že bilo vrnjeno lastniku.

Proti sodbi o prekršku se pritožuje obdolženčev zagovornik in sicer zoper višino izrečene kazni. V pritožbi navaja, da je obdolženi tekom postopka očitana mu prekrška priznal in svojega zagovora ne spreminja, se pa ne strinja z višino izrečenih sankcij. Obdolženi je namreč mnenja, da bi pri določanju in izrekanju sankcije sodišče lahko uporabilo omilitvena določila in mu odmerilo sankcije pod mero, ki je predpisana. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je obdolženec zaposlen kot delovodja, ki organizira delo, nabavlja material in vozi delavce, ter je njegova mesečna plača 700,00 EUR ter da preživlja tudi mladoletnega otroka. Izrečena globa torej znaša kar dve njegovi mesečni plači in je obdolženi glede na svoj socialni položaj v odmerjeni višini in rokih za plačilo (30 dni) ni sposoben plačati, saj nima nobenih prihrankov, iz katerih bi globo lahko plačal in tudi nobenega nepremičnega premoženja. Poleg tega, da zasluži le 700,00 EUR mesečno, ima obdolženi tudi fiksne mesečne stroške in mora preživljati tri leta starega otroka. Plačilo globe bi tako zanj, kakor za njegovo družino pomenil popolni eksistencialni zlom. V kolikor pa globe ne bo plačal, bo zoper njega določen uklonilni zapor, v tem primeru mu bo onemogočeno opravljanje poklica in s tem posledično pridobitna sposobnost. Odmerjena globa je z vidika obdolženca neživljenjsko visoka, zato bi moralo sodišče izrečeno globo omiliti. Enako velja tudi za izrečeno stransko sankcijo kazenskih točk. V tem primeru bo prišlo do situacije, ko bo obdolžencu odvzet vozniški izpit, to pa bo imelo za posledico, da bo obdolženi po vsej verjetnosti ostal brez zaposlitve. Obdolženi namreč izpit potrebuje za opravljanje svojega dela in brez tega dokumenta bo za delodajalca postal dobesedno neuporaben. Obdolženi se zaveda, da je kritičnega dne storil očitana mu prekrška in da je naredil napako, vendar pa kot udeleženec v prometu ni ravnal objestno (npr. vozil z neprilagojeno hitrostjo, nepravilno prehiteval in ipd.) ter s svojo vožnjo ogrožal druge udeležence v cestnem prometu.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe o prekršku po uradni dolžnosti v skladu s 159. čl. ZP-1 in v okviru pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolženega spoznalo za odgovornega storitve zgoraj navedenih prekrškov, mu pravilno določilo globi ter kazenske točke ter mu pravilno izreklo enotno sankcijo v višini 1.450,00 EUR ter 16 kazenskih točk v cestnem prometu. Čeprav obdolženčev zagovornik napada le odločitev o sankcijah, je potrebno pri tem izpostaviti nekatera dejstva v zvezi z dejanskim stanjem obeh prekrškov, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, saj so ta dejstva pomembna za odmero sankcij. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je storilec dne 4.3.2010 ob 13.45 uri v naselju P. vozil tovorno vozilo kljub temu, da mu je bila istega dne ob 12.25 uri s strani policista PPP Celje zaradi vožnje pod vplivom alkohola, pri čemer je za prepoved nadaljnje vožnje vedel, zavedal pa se je tudi, da ne bi smel voziti, saj je o tem spraševal policista in čakal eno uro, vendar pa je kljub temu nato vozil in je tako tudi hotel ravnati, kar pomeni, da je ravnal z direktnim naklepom. Nadalje je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi, da je ob tem, ko je vozil motorno vozilo v cestnem prometu kljub izrečeni prepovedi vožnje, vozil tudi pod vplivom alkohola, saj je ob ustavitvi v P. ob 13.45 uri opravil preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ki je pokazal rezultat 0,69 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, se je obdolženec tega, da je pod vplivom alkohola, nedvomno dobro zavedal, saj je bilo že ob 12.25 uri z elektronskim alkotestom v kraju M. ugotovljeno, da je vozil pod vplivom alkohola, in sicer je alkotest takrat pokazal rezultat 0,56 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Tako je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno očitalo ravnanje z direktnim naklepom. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe o prekršku je sodišče prve stopnje pri odmeri višine sankcij za prekršek vožnje pod vplivom alkohola upoštevalo visoko stopnjo odgovornosti za prekršek, ker je zaradi predhodnega preizkusa obdolženi vedel, da je pod vplivom alkohola, ter visoko stopnjo nevarnosti, ki jo je zase ter preostale udeležence cestnega prometa predstavil voznik, ki je pod vplivom alkohola. Upoštevalo pa je tudi dejstvo, da je bil obdolženec že večkrat kaznovan za prekrške, ter da zaradi vožnje pod vplivom alkohola v zadnjih dveh letih ni bil več na novo obravnavan. Pri odmeri višine globe pa je sodišče še upoštevalo višino storilčeve plače, ki znaša 700,00 EUR in dejstvo, da preživlja otroka, zaradi česar mu je globo za prekršek po D tč. IV. odst. 130. čl. določilo najnižji predpisani znesek globe za ta prekršek, medtem ko je za prekršek po čl. 122/III ZVCP-1 storilcu določilo predpisano globo in kazenske točke.

V VI. odst. 26. čl. ZP-1 določa, da sme sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, če tako določa zakon ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije. Pri tem sme izreči globo do najnižje mere iz 17. člena tega zakona. Stransko sankcijo kazenskih točk, predpisano za prekršek v številu, zaradi katerega se storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, sme omiliti toliko, da se prenehanje ne izreče. Dejstvo, da izrečena globa znaša dve obdolženčevi mesečni plači in da je obdolženi glede na svoj socialni položaj v odmerjeni višini in rokih za plačilo ni sposoben plačati, zaradi česar mu grozi določitev uklonilega zapora, ki bo imel za posledico tudi izgubo zaposlitve, ni mogoče šteti za posebne olajševalne okoliščine v smislu VI. odst. 26. čl. ZP-1, temveč kvečjemu okoliščine, ki utemeljujejo odobritev obročnega plačila globe, za kar ima obdolženec še vedno možnost zaprositi (do poteka roka za plačilo globe). Dejstvo, da obdolženi zasluži 700,00 EUR mesečno in da preživlja tudi tri leta starega otroka, pa je sodišče upoštevalo pri odmeri globe tako, da mu je globo za prekršek po čl. 130/IV D ZVCP-1 določilo v najnižji predpisani meri za ta prekršek, saj bi mu lahko glede na obliko krivde in zgoraj izpostavljane okoliščine v zvezi s storitvijo prekrška vožnje pod vplivom alkohola, lahko določilo tudi višjo globo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede omilitve stranske sankcije kazenskih točk pritožbeno sodišče poudarja, da sme sodišče v skladu s VI. odst. 26. čl. ZP-1 stransko sankcijo kazenskih točk, predpisano za prekršek v številu, zaradi katerega se storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, omiliti toliko, da se prenehanje ne izreče. To pomeni, da sme storilcu, ki ni voznik začetnik, stransko sankcijo za prekršek, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk, omiliti tako, da mu izreče le 17 kazenskih točk, vozniku začetniku pa za prekršek, za katerega je predpisanih 7 ali več kazenskih točk, le 6 kazenskih točk, pri čemer ni mogoče upoštevati, koliko kazenskih točk je obdolženec do tedaj že dosegel s pravnomočnimi odločbami o prekršku. V obravnavani zadevi pa za nobenega od prekrškov, ki ju je obdolženi storil, ni predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, pri katerem se storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, zato sodišče ob pravilni uporabi VI. odst. 26. čl. ZP-1 tudi v primeru, če bi obstajale posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev te stranske sankcije, kazenskih točk ne bi moglo omiliti. Pri tem ni pomembno, kakšne posledice bo imelo naknadno izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za storilčevo življenje. Tudi dejstvo, da pri storitvi obravnavanih prekrškov, ni bilo ugotovljeno, da bi storilec storil še kakšen drug prekršek kot je npr. vožnja z neprilagojeno hitrostjo ali nepravilno prehitevanje, niso posebne olajševalne okoliščine, ki bi sodišču narekovale omilitev izrečenih sankcij. Od obdolženca kot udeleženca cestnega prometa se namreč pričakuje, da bo ravnal v skladu s predpisi, ki urejajo varnost cestnega prometa in zato ravnanje v skladu s predpisi ne more biti olajševalna okoliščina. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da obdolženi s svojo vožnjo ni ogrožal drugih udeležencev v cestnem prometu pa je potrebno poudariti, da to ne drži, saj voznik, ki vozi pod vplivom alkohola, predstavlja veliko nevarnost tako za sebe kot za druge udeležence cestnega prometa. Če vožnja pod vplivom alkohola ne bi predstavljala ogrozitve za druge udeležence v cestne prometu, sploh ne bi bila predpisana kot prekršek.

Glede na navedeno je pritožba storilčevega zagovornika neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi III. odst. 163. čl. ZP-1 zavrnilo in je izpodbijano sodbo o prekršku prvostopenjskega sodišča potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa po čl. 159 ZP-1 ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Ker storilčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.