Jedro

V postopku, ki se vodi na podlagi zaprosila, je zato, upoštevajoč te določbe, lahko predmet preiskusa zgolj pravilnost in popolnost zaprosila tuje države ter sam postopek, ki se nato na tej podlagi vodi, ne pa morebitna pravilnost ali nepravilnost izvršilnega naslova, njegova predhodna vročitev in morebitne druge napake pred organi države prosilke. Vse to je stvar postopkov v državi prosilki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1.) Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženih strank za prekinitev postopka.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek prekine ali da sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V bistvenem navaja, da je materialnopravna presoja sodišča, ki je odločitev oprlo na 240. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP) napačna. Spregledalo je ugovor pasivne legitimacije tožene stranke oziroma vprašanje pravnega razmerja med očetom toženih strank in davčnim organom tožeče stranke. Vprašanje, ali ima oče toženih strank položaj davčnega dolžnika in ali je odločba davčnega organa zakonita, predstavlja v tej zadevi predhodno vprašanje (13. člen ZPP). Od odgovora na ta vprašanja je odvisna meritorna odločitev o glavni stvari, prav tako pa obstoj pravnega interesa tožeče stranke oziroma pasivna legitimacija toženih strank. Sodišče prve stopnje je iz navedenih razlogov zmotno uporabilo materialno pravo, to je ZDavP in prejudiciralo odločitev, za katero ni pristojno. Ponovno poudarja, da očetu toženih strank odločba države prosilke ni bila nikoli vročena v slovenskem jeziku in zato pravnega sredstva zoper odločbo ni mogel vložiti. Jasno je, da zato odločba države prosilke, ki je podlaga za izvršilni postopek pred davčnim organom tožeče stranke, ni dokončna in ne predstavlja izvršilnega naslova, saj le-ta ni bila pravilno vročena očetu tožene stranke. S takšno odločitvijo so bile storjene tudi kršitve po 3., 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 206/1 in 13. členom ZPP.

(3.) Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Očitane kršitve postopka po 3., 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP niso podane. Sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da postopka ne prekine, o zahtevku (še) ni odločalo, prav tako še ni odločalo o morebitnih predhodnih vprašanjih, zato očitana kršitev po 3. točki 2. odst. 339. člena ZPP že po logiki stvari ni mogla biti storjena. Tudi sicer sodišče prve stopnje, če odloči, da postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja ne bo prekinilo, lahko to vprašanje reši samo ne samo v primeru, če bi bilo zanj tudi sicer pristojno, ampak gre lahko tudi za vprašanja iz pristojnosti drugih organov ( primerjaj 13. člen ZPP). Izjema velja le, če poseben predpis določa drugače. (6.) Trditve, da so bile očetu toženih strank v postopku, ki je tekel pred pristojnimi belgijskimi organi ter v davčnem izvršilnem postopku, ki ga vodi Davčna uprava R. S., kršene določene pravice (do prevoda listine in do vročitve tega prevoda), tudi v primeru, da bi bile resnične, ne bi pomenile, da je s tem bila tudi tožencema v tem postopku odvzeta možnost obravnavanja. Da bi sodišče v tej smeri nezakonito postopalo, pa pritožnika ne trdita oziroma očitka te kršitve ne konkretizirata. Ker gre za kršitev, ki se ne upošteva po uradni dolžnosti, iz tega razloga podrobnejše opredeljevanje ni potrebno.

(7.) Izpodbijani sklep je razumljiv tako v izreku kot v obrazložitvi, sodišče prve stopnje je za svojo odločitev razloge navedlo, ti razlogi pa si tudi ne nasprotujejo. Vse to omogoča pritožbeni preizkus. Posledično je neutemeljen tudi očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

(8.) Po 206. členu ZPP sodišče prekine postopek, če sklene, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, to je vprašanja o obstoju ali neobstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kak drug pristojen organ (primerjaj 13. člen ZPP).

(9.) V konkretnem primeru je, glede na trditve, med tožečo in toženo stranko sporno vprašanje izvršljivosti odločbe pristojnega belgijskega organa, s katero je bilo očetu toženih strank naloženo plačilo davka na dodano vrednost, denarna kazen in zamudne obresti in na to navezano vprašanje, ali je tožeča stranka upnica in oče toženih strank dolžnik. Toženi stranki namreč zatrjujeta in to ponavljata tudi v pritožbi, da očetu toženih strank odločba države prosilke nikoli ni bila vročena v slovenskem jeziku, slednji torej pravnega sredstva zoper takšno odločbo ni mogel vložiti in je jasno, da takšna odločba ne predstavlja izvršilnega naslova. Pritožnika sta posledično prepričana, da njun oče v postopku, ki je na podlagi zaprosila belgijskih organov v teku pred Davčno upravo Republike Slovenije in daje tožeči stranki tudi legitimacijo za vodenje tega postopka, nima položaja davčnega dolžnika, saj slednja, kot smiselno izhaja iz trditev, zaprosilu niti ne bi smela ugoditi.

(10.) Vprašanje, ali je oče toženih strank dolžnik in tožeča stranka upnica, sta res vprašanji od rešitve katerih bo odvisna meritorna odločitev o glavni stvari, vendar pa ti dve vprašanji, prav tako pa ne vprašanje izvršljivosti odločbe belgijskega organa, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne bodo rešena v postopku davčne izvršbe, ki teče pred Davčno upravo Republike Slovenije in zato prekinitev tega postopka ni potrebna.

(11.) ZDavP in Direktiva sveta z dne 15. 03. 1976 (76/308/EGS, v nadaljevanju direktiva) sta namreč glede porazdelitve pristojnosti za odločanje popolnoma jasna. Tako mora po 1. odstavku 240. člena ZDavP (smiselno enako določbo vsebuje 1. točka 12. člena direktive), v primeru, če upravičena oseba izpodbija davščino oziroma akt, ki dovoljuje izvršbo in ki je bil izdan državi prosilki, postopke v zvezi s tem voditi pristojni organ države prosilke po predpisih te države. Po 6. odstavku istega člena pa lahko organ Republike Slovenije odloča le o pravnih sredstvih zoper odločitve oziroma akte, ki jih tekom izterjave davščine druge države članice EU sprejema oziroma izdaja slovenski davčni organ in o teh pravnih sredstvih odloča v skladu z veljavno zakonodajo v Republiki Sloveniji. Iz teh dveh določb in določbe, ki opredeljuje vsebino zaprosila (primerjaj 234. člen ZDavP ter 7. člen direktive) je popolnoma jasno, da Davčna uprava Republike Slovenije v postopku izvršbe, ki ga vodi na podlagi zaprosila belgijskega organa, o vprašanju pravilnosti vročitve in izvršljivosti odločbe pristojnega belgijskega organa, ne bo odločala, saj za kaj takšnega ni pristojna. V postopku, ki se vodi na podlagi zaprosila, je zato, upoštevajoč te določbe, lahko predmet preiskusa zgolj pravilnost in popolnost zaprosila tuje države (v obsegu 234. člena ZDavP oz. 7. člena direktive) ter sam postopek, ki se nato na tej podlagi vodi, ne pa morebitna pravilnost ali nepravilnost izvršilnega naslova, njegova predhodna vročitev in morebitne druge napake pred organi države prosilke. Vse to je stvar postopkov v državi prosilki, ki pa jih, kot sta pritožnika na obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 09. 04. 2010 pojasnila, njun oče ni sprožil. Odločitev sodišča prve stopnje, da postopka ne prekine, je zato pravilna.

(12.) Ker pritožbeni razlogi glede na obrazloženo niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.