Jedro

V primeru, ko stranka iz naslova osebnega zavarovanja zahteva zavarovalno vsoto, katere višina je določena že v zavarovalni pogodbi (in torej ni bila določena šele s sodbo), ni mogoče uporabiti načelnega pravnega mnenja občne seje VS RS z dne 26. 6. 2002.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti: - od zneska 766.000,00 SIT, ki tečejo od 27. 6. 2001 do 28. 6. 2001, v evrski protivrednosti; - od zneska 166.000,00 SIT, ki tečejo od 29. 6. 2001 do 31. 12. 2006, v evrski protivrednosti; - od zneska 692,70 EUR, ki tečejo od 1. 1. 2007 dalje do plačila.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, s sodbo pa je tožnici prisodilo 692,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 (1. tč. izreka); presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. tč. izreka). Obrazložilo je, da je tožena stranka tožnici že pred pravdo priznala 4 % stopnjo invalidnosti in 100 dni dnevne odškodnine ter ji na podlagi nezgodnega zavarovanja izplačala 600.000,00 SIT, prisojeni znesek pa predstavlja še neizplačano invalidnino (417,29 EUR oziroma 100.000,00 SIT za dodatno priznano 1% stopnjo invalidnosti) in dnevno odškodnino (275,41 EUR oziroma 66.000,00 SIT za dodatno priznanih 33 dni).

(2) Zoper zavrnilni obrestni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da obrestnemu delu tožbenega zahtevka v celoti ugodi ter doda odločitev o stroških. Priglaša tudi pritožbene stroške. Po njenem prepričanju v konkretni zadevi glede teka zakonskih zamudnih obresti ni mogoče uporabiti načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002 (objavljeno v: Pravna mnenja 1/02, str. 11; od tu načelno mnenje), saj vtoževana glavnica ne predstavlja odškodnine, temveč zavarovalnino. Pravna podlaga za odločanje o teku zakonskih zamudnih obresti iz zavarovalnih pogodbenih razmerij je 943. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma 919. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki jasno določa, kdaj zavarovalnica pride v zamudo. Ponavlja, da je do nezgode prišlo dne 13. 6. 2000, pritožničina invalidnost pa je bila ustaljena že ob koncu zdravljenja, kar vse izhaja iz dokumentacije, ki jo je že 15. 1. 2001 predložila toženi stranki. Slednja bi že takrat lahko ugotovila obseg svoje obveznosti, zato je s pretekom 14 dnevnega roka (29. 1. 2001) prišla v zamudo. Od tedaj dalje ji torej dolguje zamudne obresti tako od prisojenega zneska, kot tudi od nespornega dela zavarovalnine, ki ji ga je izplačala 28. 6. 2001. (3) Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Načelno mnenje, s katerim je sodišče zavrnilo zamudne obresti pred 1. 1. 2002, za konkretni primer ni uporabljivo, kot pravilno poudarja pritožba. Njegov namen je bil preseči dotedanjo sodno prakso, ki je zakonske zamudne obresti dopuščala le od izdaje sodbe, s katero je bil prisojen znesek odškodnine po cenah na dan izdaje sodbe. Ob takrat veljavni predpisani obrestni meri je bilo namreč le tako mogoče preprečiti dvojno valorizacijo. Načelno mnenje je upoštevalo novo ureditev zamudnih obresti (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, Ur. l. RS, št. 109/2001; od tu ZPOMZO-A), ki izrecno loči prave zamudne in valorizacijske obresti ter tako omogoča, da se zamudne obresti priznajo že pred izdajo sodbe, ne da bi s tem prišlo do dvojnega valoriziranja prisojenega zneska. Iz navedenega (kot tudi izrecno iz načelnega mnenja) izhaja, da je (bilo) treba tek zakonskih zamudnih obresti omejevati le tedaj, ko sodišče sodi po cenah na dan izdaje sodbe – torej v primerih denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo (179.-183. čl. OZ oziroma 200.-203. čl. ZOR) ter „nečisto“ premoženjsko škodo (2. odst. 168. čl. OZ oziroma 2. odst. 189. čl. ZOR). V konkretni zadevi ne gre za tak primer. Tožnica iz naslova nezgodnega (osebnega) zavarovanja zahteva zavarovalno vsoto, katere višino sta stranki določili že v zavarovalni pogodbi (invalidnino, katere višina je odvisna od odstotka ugotovljene invalidnosti, ter dnevno odškodnino v višini 2.000,00 SIT na dan) in torej ni bila določena šele s sodbo.

(6) Pritožnica sicer napačno ocenjuje nastanek zamude tožene stranke. Trenutek ugotovitve obstoja in višine škode, od katerega teče štirinajstdnevni rok za izplačilo (919. čl. ZOR), je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno. Pri tem se je sklicevalo na Splošne pogoje za nezgodno zavarovanje oseb (Splošni pogoji, B 7). Ti med drugim določajo, da se stopnja invalidnosti za tožničine poškodbe (hrbtenica) določi najprej 1 leto od nezgode (2. odst. 14. čl. Splošnih pogojev), ravno takrat pa je bila tožnica pregledana pri zdravniku cenzorju tožene stranke (13. 6. 2001). Izpolnitveni rok je torej iztekel dne 27. 6. 2001, zamuda pa je nastopila naslednji dan, ko je bilo s strani tožene stranke tudi opravljeno delno plačilo (600.000,00 SIT). Tako se izkaže, da je bila tožena stranka z izplačilom celotnega zneska v zamudi en dan, od tedaj dalje pa še z izplačilom zneska, ki je bil tožnici prisojen s sodbo sodišča prve stopnje. Ob pravilni uporabi materialnega prava je bilo treba zavrnilni obrestni del sodbe sodišča prve stopnje ustrezno spremeniti (5. alineja 358. čl. Zakona o pravdnem postopku; od tu ZPP) in tožnici priznati tudi enodnevne zakonske zamudne obresti od celotnega zneska zavarovalne vsote (766.000,00 SIT), od delnega plačila dalje pa še manjkajoče zakonske zamudne obresti od prisojene razlike (692,70 EUR oziroma 166.000,00 SIT). Le-te od tolarskega zneska tečejo vse do 31. 12. 2006, šele poslej pa od enakega zneska v novi valuti (692,70 EUR). Opisani materialno pravno pravilni obračun zakonskih zamudnih obresti je za tožnika ugodnejši od prisojenega dela zamudnih obresti, ki jih je obračunalo sodišče prve stopnje, kar je pritožbeno sodišče ugotovilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) in poseglo tudi v ta del izpodbijane odločitve (5. alineja 358. čl. ZPP). Tako pritožba kot uradni preizkus pa nista razkrila morebitnih napak zavrnilnega dela izpodbijane sodbe, ki se nanaša na zakonite zamudne obresti pred 27. 6. 2001, zato ga je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo v tem delu pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(7) Sprememba izpodbijane odločitve se tiče le stranske terjatve, zato na končni uspeh ter na stroške postopka pred sodiščem prve stopnje ne vpliva (154. čl. ZPP). O teh ob vložitvi pritožbe še ni bilo odločeno, zato je treba nanje nanašajoči se pritožbeni predlog obravnavati kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa; ta je bil kasneje izdan, vendar ga nobena od strank ni izpodbijala (1. in 3. odst. 327. čl. ZPP). Ker tožnica obresti ni uveljavljala kot glavno terjatev, je bilo treba zavrniti tudi zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov (39. čl. ZPP v zvezi s 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP).