Jedro

Namen začasne odredbe je zaščititi upnika pred grozečim nasiljem in ne preprečevanje uporabe sile, s katero grozi sam upnik. Razumljivo je, da morebitno takšno upnikovo ravnanje ne more uživati pravnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče tožencema pod pretnjo denarne kazni naloži, da takoj, najkasneje pa v 24 urah, z dostopne poti na parceli št. 1234/2, k.o. X., odstranita robnike, nasuto zemljo in pot utrdita s ponovno položitvijo asfalta ter s tem omogočita dostop (uvoz) na parcelo št. 1234/3 z osebnimi vozili, vozili s prikolico, z dostavnimi vozili in intervencijskimi vozili v širini vsaj 3 m; obenem naj se tožencema v bodoče prepove posegati v tožničino služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili, posebej postavljanje kakršnihkoli ovir na navedeno dostopno pot. 2. Sodišče prve stopnje je tožničin predlog zavrnilo.

3. Tožnica se je pravočasno pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi se sklicuje na svoje navedbe v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe. Poudarja, da sporno pot uporablja že več kot 27 let, toženca pa sta ji z izkopom asfalta, s postavitvijo robnikov in nasutjem zemlje samovoljno onemogočila dostop do njene stanovanjske hiše. Njun izključni namen je bil škodovati tožnici in njenemu možu, ki sta oba starejši osebi. Tožnica mora z osebnim avtomobilom manevrirati, da lahko pride do hiše, kar ji brez dvoma zelo otežuje dostop. Ta pa je popolnoma onemogočen za vozila s prikolico, dostavna vozila in intervencijska vozila, vendar se sodišče prve stopnje do teh njenih navedb v izpodbijanem sklepu sploh ni opredelilo. Jasno je, da tožnici nastaja nenadomestljiva škoda, medtem ko toženca zaradi začasne odredbe ne moreta utrpeti nobenih neugodnih posledic, saj sporni robnik nima nobene funkcije. Gre za nagajanje sosedom, kar že samo po sebi zahteva sodno intervencijo. Takšno ravnanje tožencev pa lahko pripelje do uporabe sile. Toženca sta tožnico že motila in je tožnica zato razburjena. Če je sodišče dvomilo o pogojih za izdajo regulacijske začasne odredbe, bi predlog lahko vročilo tožencema in opravilo ogled na kraju samem. Izrek sklepa je pomanjkljiv in v nasprotju z razlogi sklepa. Ti so pomanjkljivi in nejasni, poleg tega pa nasprotujejo listinam, ki so bile podlaga za dokazno oceno.

4. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V postopku izdaje začasne odredbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je narok izjema; sodišče odloči o predlagani začasni odredbi na podlagi ponujenih trditev in ne da bi predlog poprej vročalo nasprotniku (29. in 239. člen ZIZ). Nobenega tehtnega razloga ni, da bi v obravnavanem primeru sodišče odstopilo od tega pravila, posebej še, ker je ocenilo, da je tožničina terjatev oziroma prepoved vznemirjanja njene služnostne pravice verjetno izkazana. Ogled na kraju samem za preizkus zatrjevanih dejstev ni bil potreben, zmotno pa je pritožbeno pričakovanje, da bi lahko sodišče z ugotovitvami ogleda dopolnilo pomanjkljivo trditveno podlago tožničinega predloga.

7. Čeprav gre za ureditveno začasno odredbo, to ne zmanjšuje tožničinega trditvenega bremena. Temu tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zadostila. Do posega v tožničino služnostno pravico je prišlo sredi novembra lani, tožnica pa je tožbo s predlogom za začasno odredbo vložila šele konec marca letos. Kaže torej, da začasna ureditev spornega pravnega razmerja med pravdnima strankama vendarle ni nujna, posebej ne na predlagani način, ko je začasna odredba po vsebini identična s tožbenim zahtevkom. Takšnega posega ne opravičuje niti zatrjevana nagajivost tožencev niti dejstvo, da zaradi začasne odredbe ne bi utrpela nobenih neugodnih posledic.

8. Tožnica bi, ob upoštevanju drugega odstavka 272. člena ZIZ, morala prvenstveno izkazati nevarnost, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena, oziroma, da ji brez začasne odredbe grozi konkretna in težko nadomestljiva škoda ali nevarnost nasilja, zaradi česar bi zahtevano sodno varstvo lahko ostalo brez pomena. Teh predpostavk tožnica v predlogu ni ustrezno obrazložila, ampak le posplošeno zatrjevala. Šele v pritožbi, torej prepozno, je pojasnila določene okoliščine (o oteženem dovozu z avtomobilom in o onemogočenem dovozu s prikolico, dostavnimi in intervencijskimi vozili), ki pa jih glede na prepoved iz prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ pri odločanju o pritožbi ni več mogoče upoštevati. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na tožničino razburjenost, ki lahko pripelje do uporabe sile. Namen začasne odredbe je namreč zaščititi upnika pred grozečim nasiljem in ne preprečevanje uporabe sile, s katero grozi sam upnik. Razumljivo je, da morebitno takšno upnikovo ravnanje ne more uživati pravnega varstva.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu, upoštevaje ponujeno trditveno in dokazno gradivo, pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in jih tudi pravilno materialnopravno ovrednotilo. Svoje dejanske in pravne ugotovitve je dovolj jasno in izčrpno obrazložilo, da je sklep mogoče preizkusiti. Pri odločanju ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, medtem ko na posplošene pritožbene očitke o absolutnih bistvenih kršitvah določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni treba odgovarjati.

10. Ker pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Ker je tožnica s pritožbo propadla, jih mora kriti sama.