Jedro

Zmotno je stališče toženke, da se je toženec najkasneje v letu 2015 moral zavedati, da je prevzel valutno tveganje in ko je že bilo ustanovljena civilna iniciativa združenje Frank, saj se je stališče o morebitni ničnosti takih kreditov prvič pojavilo šele v letu 2022 z odločbo VSRS II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 202 in II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, saj pred tem oblikovana sodna praksa teh zahtevkov ni priznavala, od samih oškodovancev pa ni mogoče pričakovati oz. zahtevati, da vlagajo tožbe na "zalogo", za primer če se bo sodna praksa spremenila, niti se ni mogel (glede na spreminjajočo sodno prakso vrhovnega sodišča) obrniti na pravnega strokovnjaka, ki bi mu podal pravno diagnozo njegovega položaja v luči načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), glede ničnosti potrošniške pogodbe zaradi kršitve tega načela ter rojstva kondikcijske tožbe.

Izrek

I.Pritožba se delno zavrne in se v II. in IV. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Postopek se glede odločitve pod točko III in V izreka sodbe sodišča prve stopnje prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2025.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom postopek v delu, ki se nanaša na plačilo 144.995,27 EUR ustavilo (I. točka izreka). V II. točki izreka je ugotovilo ničnost kreditne pogodbe št. 81013700666 in Pogodbe o zastavi nepremičnine z dne 13. 10. 2008 ter Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjene v notarski obliki (SV 863/2008 z dne 14. 10. 2008 - v nadaljevanju kreditna pogodba), predmet katere je bil stanovanjski kredit v znesku 240.000,00 CHF, kar je na dan sklenitve pogodbe znašal 154.579,40 EUR. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo v plačilo znesek 781,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2024 dalje do plačila. V IV. točki je ugotovilo, da je vknjižba hipoteke za prej navedeno terjatev na podlagi kreditne pogodbe neveljavna in se izbriše. V V. točki izreka je odločilo, da se bo o stroških odločalo s posebnim sklepom po pravnomočnosti te sodbe.

2.Zoper odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3.Tožeča stranka se pritožuje samo zoper tek zakonskih zamudnih obresti od zneska 781,22 EUR (III. točka izreka).

4.Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov v smislu prvega. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter podrejeno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne sodišču v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Primarno navaja, da je kondikcijski zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) zastaral, pri tem pa sodišče prve stopnje zmotno ni ugotavljalo skrbnosti ravnanja tožnika, ki je relevanten za tek zastaralnega roka. Nenazadnje je sam tožnik izpovedal, da je v letu 2015 in 2016 opazil naraščanje tečaja CHF in je že takrat mislil nekaj narediti s tem, pa potem ni. Tak zastaralni rok pa je tudi združljiv z načelom učinkovitosti in je pričel teči v letu 2015, na slednje pa napotuje tudi novejša sodna praksa. Sicer pa je že sodišče SEU pojasnilo, da varstvo potrošnikov ni absolutno in da je določitev razumnih rokov v interesu pravne varnosti. Nadalje se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje glede presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno neposredno uporabilo Direktivo 93/13. Predlaga, da sodišče postopek prekine in zastavi predhodno vprašanje sodišču EU, in sicer ali je stališče iz sodne prakse sodišča EU nacionalno sodišče dolžno avtomatično in brez izjeme uporabiti pri vseh zadevah, ki jih obravnava, ne da bi predhodno izvedlo presojo, ali so pravne in dejanske okoliščine v izbrani odločbi sodišča EU in v obravnavanem konkretnem primeru bistveno primerljive in ali je mogoče stališče iz sodne prakse sodišča EU razlage Direktive neposredno uporabiti tudi, če bi takšna uporaba bila v nasprotju z nacionalno zakonodajo države članice. Nadalje se pritožuje glede ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s pojasnilno dolžnostjo. V zvezi s tem je sodba povsem neobrazložena in se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje brez pomislekov v celoti sledi prirejeni izpovedbi tožnika, čeprav se le-ta v bistvenem razlikuje od izpovedb prič toženke B. B.. Sodišče ni upoštevalo, da je med sklenitvijo kreditne pogodbe in zaslišanjem tožnika preteklo že več kot 17 let in ima tožnik veliko večji interes za uspeh kot priče. Tožnik je pred sklenitvijo kreditne pogodbe pridobil prav vse relevantne informacije, s katerimi je toženka razpolagala, sodišče pa navedene pojme retroaktivno napolnjuje z novejšo sodno prakso, s čemer je kršeno načelo zakonitosti in pravne varnosti. V predmetni zadevi sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja in je sodba v tem delu neobrazložena. Nadalje se pritožba ukvarja še s samim kondikcijskim zahtevkom.

5.V odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

6.Pritožba tožene stranke je delno neutemeljena, delno pa se postopek prekine.

7.Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja ničnost potrošniške kreditne pogodbe za kredit v tuji valuti (CHF oziroma švicarskem franku), ki jo je dne 13. 10. 2008 z banko (toženo stranko v nadaljevanju toženko) sklenil kot kreditojemalec. Zatrjuje, da je pogodba nična zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti toženke glede valutnega tveganja, posledično pa uveljavlja tudi vrnitveni zahtevek v višini 781,22 EUR, kar predstavlja znesek, ki presega glavnico izplačanega kredita. Pritožbeno sporno je, ali je toženka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost ter ali je pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF nepošten, prav tako je pritožbeno sporna višina kondikcijskega zahtevka. Toženka uveljavlja zastaranje zahtevka.

Materialnopravna izhodišča

9.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti ničnostnega zahtevka pravilno uporabilo določbe 23. in 24. člena Zakon o varstvu potrošnikov1 (v nadaljevanju ZVPot), ki je veljal v času sklenitve sporne potrošniške kreditne pogodbe oktobra 2008, in določbe takrat veljavnega Zakona o potrošniških kreditih2 (v nadaljevanju ZPotK). Pri tem je pravilno štelo, da je sankcija nepoštenosti pogodbenega pogoja njegova ničnost (23. člen ZVPot) in da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklepanje o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno,3 kot je razvidno iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je tudi pojasnilo, da je z navedenimi določbami zakonodajalec v nacionalni red prenesel Direktivo 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah4 (v nadaljevanju Direktiva), da velja v pravu EU visoka raven varstva potrošnikov, da v obravnavani zadevi določbe direktive niso neposredno uporabljive, temveč se uporabijo določbe ZVPot, in da je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, zato je nacionalno sodišče vezano na razlago, ki jo je glede jasnosti pogodbenega pogoja podalo SEU (23. - 35. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

Dejanske ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje

10.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je:

-tožnik je kot potrošnik s toženko kot banko sklenila kreditno pogodbo za nakup stanovanja, katere predmet je bil kredit v višini 240.000,00 CHF (takrat 154.579,42 EUR) z dobo vračanja 25 let (300 mesečnih anuitet),

-višina anuitete na dan sklenitve pogodbe je znašala 1.352,91 CHF oz. 892,11 EUR, obrestna mera pa je takrat znašala 6 - mesečni LIBOR + 1,70 % letno. Za zavarovanje pogodbe je bila ustanovljena in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti na nepremičnini, katere lastnik je tožnik,

-tožnik je prejel kredit v višini 154.579,42 EUR, do 21. 11. 2023 je odplačal 145.776,49 EUR kredita, še vedno je dolžan kredit v protivrednosti več kot 123.000,00 EUR.

-tožnik je bil v 12. členu kreditne pogodbe seznanjen z rizikom eventualnega zviševanja obveznosti odplačila kredita v EUR, ki bi nastal kot posledica morebitnega zvišanja oziroma znižanja obrestnih mer in valutnega tveganja in je to tveganje tudi prevzel.

11.Na navedeni dejanski podlagi je sodišče prve stopnje presodilo, da je določba 12. člena sporne kreditne pogodbe, ki opozarja na valutno tveganje presplošna in nezadostna, da bi lahko tožnik ocenil tudi potencialno znatne ekonomske posledice najema kredita v tuji valuti, ki lahko nastopijo v daljšem časovnem obdobju (35. - 38. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Štelo je, da toženka ni opravila dovolj intenzivne pojasnilne dolžnosti, ker v fazi sklepanja pogodbe tožnika ni opozorila, da prevzema neomejeno valutno tveganje, zaradi česar se tožnik ni zavedal morebitnih znatnih ekonomskih posledic, ki bi ga lahko zadele zaradi velikega povišanja tečaja CHF napram domači valuti (EUR). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik pri sklepanju sporne kreditne pogodbe ni imel zadostnih informacij in je ostal v informacijsko podrejenem položaju ter ni mogel sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditnih pogodb, vezanih na tujo valuto CHF, prav tako je bilo tečajno tveganje v celoti prevaljeno na tožnika.

12.Takšna neustrezno opravljena pojasnilna dolžnost toženke predstavljala ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja po četrti alineji 24. člena ZVPot, kar je povzročilo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama po prvi alineji 24. člena ZVPot (32. točka obrazložitve), sama pogodba pa možnosti konverzije niti ni nudila, zaradi česar je pogodbeni pogoj o valutni klavzuli ničen (23. člen ZVPot), posledično pa je nična celotna kreditna pogodba in s tem tudi notarski zapis in sporazum o zavarovanju denarne terjatve (44. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

13.Ker toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti je sodišče prve stopnje glede na stališče SEU zaključilo, da je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o neomejeni vezanosti kredita na tujo valuto ter da je toženka kršila zahtevo dobre vere v postopkovnem smislu oziroma načelo vestnosti in poštenja, kar zadostuje za ugotovitev o nepoštenosti pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Opustitev pojasnilne dolžnosti pa že sama po sebi pomeni, da (nepojasnjen) pogodbeni pogoj nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Pri presoji dobre vere ponudnika je pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakoval, da bi potrošnik navedeni pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj (SEU C-415/11 in SEU C-186/16).

14.Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno obrazložilo, da je tožnik v tej zvezi izpovedal, da kreditne pogodbe ne bi sklenil, če bi bil opozorjen na takšna tveganja, ki so se realizirala (37. obrazložitve), nasprotno pojasnjeno mu je bilo, da se bodo obroki minimalno spreminjali oz. bodo kvečjemu manjši. VSRS je v sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 navedlo, da ni mogoče zavzeti kategoričnega stališča, da vsakdo, ki bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, takšnega kredita ne bi bil sklenil. Za marsikoga je devizni kredit lahko koristen, zlasti če prejema plačo ali honorar v tuji valuti ali je ob informiranem razmisleku glede obrestnih in valutnih tveganj prišel do zaključka, da morebitne koristi pretehtajo nad riziki in si lahko tudi privošči znatno povišanje mesečnega obroka. A hkrati tudi ni mogoče zavzeti kategoričnega stališča v obratni smeri, da bi vsakdo, ki je ustrezno informiran, tak kredit sklenil. Zato lahko tožnik legitimno zatrjuje, da pogodbe ne bi sklenil, če bi se zavedal dejanskega obsega tveganja. Nenazadnje, sodišče druge stopnje zaključuje, da v kolikor bi banka opravila ustrezno pojasnilno dolžnost in bi pojasnila vse ekonomske posledice morebitnega nihanja menjalnih tečajev ter morebitno resnost posledic za njegov položaj, ki lahko izhaja iz kredita v tuji valuti, povprečen potrošnik, takšne kreditne pogodbe ne bi sklenil.

15.Toženka ima prav, da kreditni posli v tuji valuti niso prepovedani, niti niso bili prepovedani v času, ko sta pravdni stranki sklepali predmetno kreditno pogodbo. Glede na navedbe toženke sodišče druge stopnje pojasnjuje, da kreditna pogodba ni nična iz razloga, ker valutna klavzula ne bi bila dovoljena, marveč ker je toženka opustila dolžno pojasnilo dolžnost.

16.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru podana tudi nepoštenost pogodbenega pogoja v smislu prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot (glej tč. 41. obrazložitve sodbe prve stopnje). Pri čemer je obrazložilo, da je tožnik kot potrošnik v celoti prevzel neomejeno valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oz. je tveganje obvladljivo, kar je vzpostavilo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama po prvi alineji 24. člena ZVPot. Medtem, ko je toženka prevzela kreditno tveganje, ki je bilo zavarovano s hipoteko in tako bistveno bolj ugodno za banko kot potrošnika. Hkrati je sodišče prve stopnje navedlo, da verjame, da mora v primeru sklepanja kreditov v tuji valuti tudi banka obvladovati tveganja, vendar so ta v razmerju do potrošnikov po oceni sodišča vseeno za banko, ki se profesionalno ukvarja s krediti, lažje in računovodsko bolj predvidljivo obvladljiva.

17.Izostanek ustreznih pojasnil glede valutnega tveganja ustvarja napačno predstavo o bistvenih sestavinah pogodbe, vezane na tujo valuto, ki so v obravnavani zadevi opredeljene tako, da vključujejo tudi morebitna zelo velika nihanja tečaja in s tem tudi možnost zelo velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezni pojasnilni dolžnosti praviloma gre za nepošten pogodbeni pogoj.

Ker pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj je tožnik ostal v informacijsko podrejenem položaju in posledično ni mogel sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe v tuji valuti in ni mogel ozavestiti, da je stopnja tveganja visoka, ker so nihanja CHF v dolgem obdobju kreditiranja lahko zelo velika, celo takšna, da morebiti ne bo več zmogel finančnega bremena.

Glede uporabe Direktive

Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do stališč tožene stranke v zvezi z izključitvijo uporabe Direktive. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve pravilno pojasnilo materialnopravno podlago za svojo odločitev, pri čemer je glede razmerja med ZPotK, ZVPot in Direktivo sledilo smernicam, ki jih je Vrhovno sodišče RS podrobno razdelalo v sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, pri tem pa posebej pojasnilo, da direktiva ni neposredno uporabljiva in da je pri razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, ki so v ZVPot preneseni v nacionalni pravni red (npr. pojem potrošnika), sledilo razlagam, ki jih je podalo SEU.

Res je, da Direktiva ni neposredno uporabljiva, vendar pa to ne pomeni (kot zmotno zaključuje pritožba), da sodišče pri odločanju določb direktive in sodne prakse SEU, ki tolmači določbe direktive, ne sme upoštevati. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sta materijo potrošniških kreditnih pogodb v času sklepanja sporne kreditne pogodbe (oktobra 2007) v prvi vrsti urejala ZPotK in ZVPot. Z njima je bila v slovenski pravni red prenesena (implementirana) Direktiva, ki je od vstopa Slovenije v EU maja 2004 zavezovala tudi našo državo.

Direktive (za razliko od uredb ali primarnega prava EU - pogodb) nimajo neposrednih horizontalnih učinkov, saj tretji odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) določa, da je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča (le) glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod (nacionalna procesna avtonomija). To pomeni, da so naslovniki direktiv države članice, ne pa posamezniki (za razliko od uredb, ki se uporabljajo neposredno in imajo horizontalen neposredni učinek), zaradi česar imajo direktive v prvi vrsti neposredni zavezujoč učinek le za države članice, ki so dolžne v predpisanem roku direktivo ustrezno implementirati v nacionalni pravni red. V nobenem primeru pa nima direktiva neposrednih horizontalnih učinkov, kar pomeni, da ni neposredno uporabljiva v razmerjih med posamezniki. Glede na to, da direktive, za razliko od uredb, niso neposredno uporabljive (nimajo horizontalnih neposrednih učinkov), zanje načelo primarnosti prava EU (prednost prava EU v primerjavi z nacionalnim pravom) ne velja (izjema velja za vertikalna razmerja posameznika z državo, kjer lahko imajo direktive izjemoma, izjeme pa se razlagajo ozko, neposreden učinek), temveč je treba uporabiti določila nacionalne zakonodaje, s katerimi je bila direktiva implementirana v nacionalni pravni red.

Vendar pa to ne pomeni, da nacionalno sodišče določb direktive in sodne praske SE, ki podaja razlago direktive, ne sme upoštevati. V horizontalnih razmerjih (tj. v zasebnopravnih razmerjih) je treba pri razlagi nacionalnih določb, s katerimi je direktiva implementirana v nacionalni pravni red, uporabiti načelo skladne (oziroma lojalne) razlage (angl. consistent interpretation), kar pomeni, da je treba narediti vse, da se zagotovi polni učinek direktive in se dosežejo rešitve, ki so v skladu z njenim ciljem (t.i. posredni učinek direktiv kot sopomenka načela skladne razlage), pri čemer mora nacionalno sodišče v okviru metode skladne razlage (ne pa "mehanicistično" neposredno) upoštevati tudi tolmačenje direktiv, ki ga v postopku predhodnega odločanja poda SEU. Zlasti je nacionalno sodišče pri razlagi nacionalne zakonodaje (ZVPot), s katero je bila direktiva implementirana v nacionalni pravni red, dolžno slediti razlagi avtonomnih pravnih pojmov pravnega reda EU (npr. pojem potrošnika, pojem pojasnilne dolžnosti), katerih razlago v postopkih predhodnega odločanja poda SEU, pri čemer je treba te pojme razlagati enotno, in sicer ne glede na to, ali je država članica v skladu z 8. členom Direktive zagotovila višji nivo varstva potrošnikov ali ne. Pri razlagi nacionalnih določb je treba zasledovati cilj direktive, to je visok nivo varstva potrošnikov.

V skladu z načelom skladne (lojalne) razlage je nacionalno sodišče za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo, kar vključuje tudi morebitno spremembo ustaljene sodne prakse. Če torej predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU, da se zagotovi polni učinek direktive. Vendar ima metoda skladne razlage (t.i. posredni učinek direktiv) tudi svoje meje. In sicer, prvič, skladna razlaga ne sme biti v nasprotju z razlagalnimi metodami nacionalnega prava, drugič, sodišče nacionalnega prava ne sme razlagati contra legem, in tretjič, mejo skladni razlagi postavljajo tudi splošna pravna načela EU (načelo pravne varnosti, načelo legitimnih pričakovanj, načelo prepovedi retroaktivnosti, načelo zakonitosti v kazenskem pravu in načelo pravnomočnosti).

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na namenski razlagi 24. člena ZVPot in pri tem sledilo stališčem novejše sodne prakse VS RS, ki je podala razlagalo navedene določbe, zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje določbe Direktive neposredno uporabilo.

Glede zastaranja

Zastaranje je institut, ki posega v upnikovo pravico do sodnega varstva. Razlaga pravil o zastaranju zato ne sme biti pretoga, marveč mora biti ustavnoskladna, konvencijskoskladna ter, ko gre za potrošniške spore, tudi skladna s prakso SEU. Bistveno je, da kombinacija začetka teka zastaralnega roka ter njegove dolžine ne sme biti takšna, da bi imel potrošnik pravico do sodnega varstva v zvezi s svojim vrnitvenim zahtevkom priznano le na papirju. Kadar je kondikcijski zahtevek posledica nične pogodbe, je izhodišče za tek zastaralnega roka trenutek, ko je pogodbena stranka nične pogodbe tisto, kar zahteva sedaj nazaj (denar), plačala. To je namreč trenutek, ko so se stekli pogoji po 190. členu OZ (neveljavni pravni naslov - nična pogodba ter v zvezi z njo prikrajšanje na eni in obogatitev na drugi strani). Pravno izhodišče za začetek teka zastaranja še ni tudi končni odgovor o začetku teka zastaralnega roka v konkretnem primeru. Da bi to pravilo s svojo togostjo ne poseglo v učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva, ga je treba korigirati s konceptom nepremagljivih ovir. Splošno izhodišče iz 336. člena OZ je torej korigirano z ustrezno razlago pojma nepremagljive ovire iz 360. člena OZ. To so prvine slovenskega nacionalnega (zakonskega) prava, ki omogočajo EU skladno razlago v potrošniških razmerjih in na katerih mora biti utemeljena konkretna odločitev.

Glede postavljenega ugovora zastaranja je treba odgovoriti, kdaj je v predmetni zadevi začelo teči zastaranje kondikcijskega zahtevka. Za toženko je sporen pričetek teka zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz splošnega petletnega zastaralnega roka (346. člen in tretji odstavek 352. člena OZ). Pri začetku teka zastaranja roka (366. člen OZ) pa je upoštevalo merila iz sodne prakse SEU, ki jih je povzelo Vrhovno sodišče RS v precedenčni odločbi II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 in kasneje še v II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021.

Iz sodne prakse ESČP izhaja, da obstoj zastaralnih rokov sam po sebi ni nezdružljiv z EKČP. Institut zastaranja namreč zasleduje več legitimnih ciljev: v prvi vrsti je namenjen zagotovitvi pravne varnosti in določitvi roka za sodno uveljavljanje zahtevkov, ki služi kot varstvo dolžniku pred uveljavljanjem zastaranih terjatev. Vendar pa je naloga sodišča, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva s konvencijskimi zahtevami. Ustavno sodišče RS je upoštevaje prakso ESČP poudarilo, da pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. V nasprotnem primeru lahko privede do posega v pravico stranke do dostopa do sodišča, ki ni sorazmeren z namenom zagotavljanja pravne varnosti ter pravičnega vodenja postopka.

V skladu z načelom skladne razlage mora nacionalno sodišče razlagati določbe nacionalnega prava tako, da se doseže rešitev, ki je v skladu s cilji Direktive. Le-ta ne vsebuje določb o zastaranju, zato je treba nacionalna pravila o zastaranju razlagati tako, da ni onemogočeno ali preveč oteženo uresničevanje pravic, priznanih s pravom Unije (načelo učinkovitosti).

SEU je že sprejelo razlago, da varstvo potrošnikov ni absolutno in da je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, katerih posledica nespoštovanja je prekluzija, kar je v interesu pravne varnosti, združljiva s pravom Unije:"Natančneje, Sodišče je že presodilo, da člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki ob tem, da določa, da tožba za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne zastara, določa zastaralni rok za tožbo za uveljavljanje restitucijskih učinkov te ugotovitve, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti".

V dosedanji razlagi je SEU je kot pravilo bila sprejeta razlaga, da zastaranje ne more pričeti teči, če potrošnik ni vedel oziroma razumno ni mogel vedeti za nepoštenost tega pogoja. Takšna razlaga sodišča druge stopnje temelji na analizi odločbe SEU, v katerih so bile sprejete razlage, da zastaranje ne more pričeti teči:

-od dneva neupravičene obogatitve, torej ne od dneva, ko je bila sklenjena pogodba (C-224/19 in C-259/19 z dne 16.7.2020); ne od dneva izpolnitve pogodbe (C-698/18 in C-699/18 z dne 9.7.2020); ne od plačila anuitet med trajanjem pogodbe (C-485/19 z dne 22.4.2021);

-od dneva (dnevov) ko je nacionalno Vrhovno sodišče v podobnih zadevah odločilo o ničnosti pravnega posla (C-561/21 z dne 25.4.2024);

-od dneva (dnevov) ko je SEU potrdilo, da so zastaralni roki skladni s pravom EU (če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti; C-561/21 z dne 25.4.2024);

in lahko prične teči:

-od dneva pravnomočnosti sodne odločbe o ugotovitvi ničnosti, pri čemer lahko banka dokazuje drugače (C-561/21 z dne 25.4.2024).

Zmotno je stališče toženke, da se je toženec najkasneje v letu 2015 moral zavedati, da je prevzel valutno tveganje in ko je že bila ustanovljena civilna iniciativa združenje Frank, saj se je stališče o morebitni ničnosti takih kreditov prvič pojavilo šele v letu 2022 z odločbo VSRS II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 202 in II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, saj pred tem oblikovana sodna praksa teh zahtevkov ni priznavala, od samih oškodovancev pa ni mogoče pričakovati oz. zahtevati, da vlagajo tožbe na "zalogo", za primer če se bo sodna praksa spremenila, niti se ni mogel (glede na spreminjajočo sodno prakso vrhovnega sodišča) obrniti na pravnega strokovnjaka, ki bi mu podal pravno diagnozo njegovega položaja v luči načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), glede ničnosti potrošniške pogodbe zaradi kršitve tega načela ter rojstva kondikcijske tožbe. Nenazadnje, tožnik kredita še niti ni odplačal (odplačilno obdobje je do leta 2033) in je v letu 2023 ugotovil, da je odplačal glavnico kredita v višini 154.262,64 EUR, pa še vedno dolguje 123.000,00 EUR, zato zastaranje njegovega zahtevka še ni pričelo teči.

Glede retroaktivne uporabe

Sodišče druge stopnje odgovarja le še na pritožbeni očitek kršitve prepovedi retroaktivne uporabe pravnih aktov iz 155. člena URS. Razlaga prava pri sojenju je praviloma podana za nazaj od trenutka veljavnosti posameznega predpisa. S tem ne gre za kršitev prepovedi retroaktivne uporabe pravnega akta, ki je podana le, če se ta uporabi za razmerja, ki so nastala, preden je nastal pravni akt oziroma preden bi bil javno objavljen. Razvoj prava skozi sodno prakso je pomemben del ustavnega načela pravne države in načela delitve oblasti ter pravnega sistema.

Glede vrnitvenega zahtevka

Toženka s pritožbo izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero ji je le-to naložilo, da tožniku vrne 781,22 EUR (II. točka izreka izpodbijane sodbe), kar predstavlja znesek, ki presega glavnico kredita.

Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 14/2025 na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena PDEU ter na podlagi 113.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) s sklepom z dne 21. 5. 2025 prekinilo postopek in na SEU naslovilo vprašanje glede razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Postavljeno vprašanje se glasi: "Ali je v nasprotju s členoma 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah sodna razlaga nacionalnega prava, po kateri lahko sodišče pri odločanju o kondikcijskem zahtevku potrošnika v zvezi z vzajemno izpolnjeno nično pogodbo o hipotekarnem kreditu v tuji valuti, v primeru, ko banka glede pomanjkljivih pojasnil o valutnem tveganju ni ravnala nepošteno v subjektivnem smislu in pogodba ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom, banki naloži, da mora potrošniku vrniti razliko med seštevkom plačanih obrokov kredita v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka ter zneskom kredita v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika, zmanjšano za ustrezno nadomestilo za uporabo posojenega kapitala?”

35.Glede na to, da toženka v pritožbi izpodbija prvostopenjsko odločitve o vrnitvenem (kondikcijskem) zahtevku, tožnik pa v obrestni del vrnitvenega zahtevka, je odločitev sodišča druge stopnje odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je Vrhovno sodišče RS že zastavilo SEU v zadevi II Ips 14/2025. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (drugi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).

36.Postopek s pritožbo tožnika in toženke glede točke III izreka sodbe sodišča prve stopnje se bo nadaljeval po odločitvi SEU o predlogu za sprejem predhodne odločbe v zadevi II Ips 14/2025.

37.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v delu, ki se nanaša na temelj tožbenega zahtevka zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo točke II. in IV., izreka odločbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), medtem ko bo o pritožbi zoper kondikcijski del zahtevka (točka III izreka) in stroških postopka (točka V izreka), odločalo po koncu prekinitve postopka.

38.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1 Uradni list RS, št. 98/04 - uradno prečiščeno besedilo, 114/06 - ZUE. 2 Uradni list RS, št. 70/2000 in 41/04 (oziroma ZVPotK-UPB1, uradno prečiščeno besedilo Uradni list RS, 77/04). 3 Sodba SEU v zadevi Banka d.d. C-405/21 z dne 13. 10. 2022, sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/2022 z dne 19.04.2023. V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo. V zadevi SEU C-405/21, Banka, je SEU pojasnilo, da je nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju, skladna z ureditvijo Direktive. 4 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, Uradni list Evropskih skupnosti, L 95/29, 21. 4. 1993. 5 VSRS sodba II Ips 8/2022. 6 Glej tudi VSM sodbo I Cp 516/2024 z dne 3. 12. 2024, 12. do 15. točka obrazložitve. 7 Sodna praksa SEU je direktivam zgolj izjemoma priznala neposredni učinek, in sicer gre za vertikalni neposredni učinek v razmerju med posameznikom in državo, ki ni (pravočasno ali ustrezno) implementirala direktive, v primerih, če je določba direktive določna, jasna in nepogojna ter ne potrebuje nobenih izvedbenih ukrepov in državam članicam ne prepušča nobene diskrecijske pravice. V takem primeru v skladu z doktrino v zadevi Francovich država posameznikom odškodninsko odgovarja (glej V. Trstenjak, M. Brkan, Pravo EU, GV založba 2019 (tretji, nespremenjen natis izdaje iz leta 2012), Ljubljana 2019, str. 168-188. J. Sladič in V. Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 2019/1-2, str. 82 in 83). 8 Povzeto po: V. Trstenjak, M. Brkan, Pravo EU, GV založba 2019 (tretji, nespremenjen natis izdaje iz leta 2012), Ljubljana 2019, str. 168-188. J. Sladič in V. Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 2019/1-2, str. 82 in 83, Weingerl, Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa 10/2023, priloga, str. III, M. Avbelj: Odprta vprašanja učinkovanja direktiv v pravnih redih držav članic, Javna uprava 1-2/2024, str. 39 in naslednje, M. Avbelj, Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42- 43/2023; M. Bobek, The Effects of EU Law in the National Legal System, v C. Barnard, S. Peers (ur.), European Union Law, Oxford University Press, Oxford 2014. 9 J. Sladič in V. Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 2019/1-2, str. 82 in 83., M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42- 43/2023. 10 Sodba SEU v zadevi C-287/22 z dne 15. junija 2023, Getin Noble Bank S.A., tč. 56, sodba SEU v združenih zadevah od C-397/01 do C-403/01 z dne 5.10.2004; J. Sladič in V. Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 2019/1-2, str. 82 in 83., M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42- 43/2023. 11 M. Bobek, The Effects of EU Law in the National Legal System, v C. Barnard, S. Peers (ur.), European Union Law, Oxford University Press, Oxford 2014. 12 Sodbe, ki jih SEU poda v postopku predhodnega odločanja po 267. členu PDEU, imajo glede razlage določb pravnih aktov EU učinek erga omnes, torej so zavezujoča za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo v vsebinsko podobnih primerih (glej 267. člen PDEU, 113.a člen Zakona o sodiščih; Trstenjak, Verica in Brkan, Maja, Pravo EU - ustavno, procesno in gospodarsko pravo EU, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 278, 280 ter npr. sodbi SEU: 44. točka obrazložitve C-347/00 (Barreira Perez) in 58. točka obrazložitve v združenih zadevah od C-338/11 do C-347/11 z dne 10. 5. 2012 (Santander Asset Management SGIIC SA). Glej tudi Avbelj, Matej, Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023, priloga, str. III, VSRS sodba II Ips 24/2025 z dne 18.06.2025), kar pomeni, da mora nacionalno sodišče, ko uporabi skladno (lojalno) razlago, poleg določb direktive upoštevati tudi razlago, ki jo glede določb direktive v postopku predhodnega odločanja poda SEU. 13 US RS Up-14/21-31 z dne 26. 1. 2022. Pojem potrošnika je enoten ne glede na to, ali država članica implementira zgolj minimalne zahteve direktive ali pa uvede višji nivo varstva potrošnikov v skladu z 8. členom direktive, zato ni mogoče zastopati stališča, da se v primerih, ko države članice zagotavljajo višji nivo varstva potrošnikov, pojem potrošnika tolmači drugače kot v primerih, ko države članice implementirajo zgolj minimalne zahteve direktive (enako velja za pojem pojasnilne dolžnosti, ki je prav tako avtonomni pravni pojem prava EU). VSM sodba I Cp 777/2024 z dne 11.06.2025. 14 VSM sodba I Cp 777/2024 z dne 11.06.2025. 15 Glej (med drugim) sodba SEU v zadevi C-287/22 z dne 15. junija 2023, Getin Noble Bank S.A., tč. 56 in 57; sodbe C-282/10 z dne 24. 1. 2012 (Dominguez), 27. točka obrazložitve, C-78/22 z dne 4. 5. 2023 (ALD Automotive), 40. točka obrazložitve, C-287/22 z dne 15. 6. 2023 (Gettin Noble Bank), 56. in 57. točka obrazložitve, C-279/23 z dne 11. 7. 2024 (Skarb Panstwa), 29. točka obrazložitve. 16 Tako tudi 56. točka sodbe SEU v zadevi C-287/22. 17 M. Bobek, The Effects of EU Law in the National Legal System, v C. Barnard, S. Peers (ur.), European Union Law, Oxford University Press, Oxford 2014. 18 J. Sladič in V. Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 2019/1-2, str. 82 in 83., M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42- 43/2023, M. Bobek, The Effects of EU Law in the National Legal System, v C. Barnard, S. Peers (ur.), European Union Law, Oxford University Press, Oxford 2014. 19 M. Bobek, The Effects of EU Law in the National Legal System, v C. Barnard, S. Peers (ur.), European Union Law, Oxford University Press, Oxford 2014, M. Fajdiga, Načelo lojalne razlage: razlaga nacionalnega prava v luči prava EU, magistrsko diplomsko delo, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, dostopno na: < https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=102724&lang=slv > 20 SEU je pojasnilo, da je za zagotavljanje stabilnosti prava in pravnih razmerij ter učinkovitega izvajanja sodne oblasti pomembno, da sodnih odločb, ki so postale pravnomočne po tem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ali po tem, ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati. Zaradi tega po sodni praksi SEU tudi varstvo potrošnika ni absolutno. Natančneje, SEU je menilo, da pravo Unije nacionalnega sodišča načeloma ne zavezuje, da ne uporabi nacionalnih postopkovnih pravil, po katerih odločba postane pravnomočna, čeprav bi se s tako neuporabo lahko odpravila kršitev določbe iz Direktive 93/13, ne glede na njeno naravo (glej zlasti sodbi z dne 6. oktobra 2009, Asturcom Telecomunicaciones, C‑40/08, točka 37, in z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, točka 68), vendar le, če spoštujeta načeli enakovrednosti in učinkovitosti (sodba SEU z dne 17. maja 2022 v zadevi C‑600/19, MA proti Ibercaja Banco SA, točka 41 in 42). 21 Sodbe VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 in II Ips 56/2023, oboje z dne 18. 10. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023. 22 VSM I Cp 820/2024 z dne 15. 7. 2025. 23 VSRS Sodba II Ips 75/2024 z dne 7. 5. 2025. 24 Zadeve: Stubbings in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 22. 10. 1996, Stagno proti Belgiji z dne 7. 7. 2009, Eşim proti Turčiji z dne 17. 9. 2013 ter Howald Moor in drugi proti Švici z dne 11. 3. 2014. 25 Up-1177/12-17 z dne 28. 5. 2015. 26 Obveznost držav članic zagotoviti učinkovitost pravice, da se ne uporabljajo nepošteni pogoji, obsega tudi zahtevo po zagotovitvi sodnega varstva; to mora biti zagotovljeno tako pri določitvi sodišč, pristojnih za odločanje o pravnih sredstvih, ki temeljijo na pravu Unije, kot pri opredelitvi postopkovnih pravil v zvezi s temi pravnimi sredstvi; SEU C‑169/14, Sánchez Morcillo in Abril García, tč. 35. 27 SEU C-698/18 in C-699/18, Raiffeisen Bank in BRD Groupe Société Générale, tč. 56. 28 VSRS II Ips25/2025 z dne 18. 6. 2025. 29 Tako je postopalo tudi VSRS v zadevah: sklep X Dor 238/2022-6 z dne 8.3.2023, sklep IIIps 14/2025 z dne 21.05.2025, sklep II DoR 462/2024 z dne 18.06.2025 in sklep II DoR 120/2025 z dne 18.06.2025.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 346, 352, 352/3, 366

Mednarodne Pogodbe

Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) - člen 288, 288/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.