Jedro

Tožniku se v kazenskem postopku očita storitev kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen zapora od enega do osmih let, in gre torej za primer obvezne obrambe iz 70. člena ZKP. To pomeni, da je brezplačna pravna pomoč urejena s posebnim zakonom (ZKP), zaradi česar so nastopile okoliščine iz tretjega odstavka 3. člena ZBPP. Zato je treba – kot je tožniku pravilno pojasnil že organ za BPP - glede dodelitve BPP uporabiti določbe ZKP in ne ZBPP, zlasti, ker je lahko tudi na podlagi ZKP zaradi slabih gmotnih razmer tožnik oproščen plačila stroškov svojega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti.

Pravica do obrambe z zagovornikom in pravica do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti sta ločeni samostojni pravici in le v primeru pravice obdolženca do obrambe z zagovornikom si lahko obdolženec izbere zagovornika sam.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za BPP zavrgel prošnjo tožnika z dne 2. 4. 2015 za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, VI K 15998/2010, zaradi kaznivega dejanja po 261. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil prošnjo za BPP za zgoraj navedeno zadevo, citiral določbe 2. in 3. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V predmetnem kazenskem postopku je tožnik obdolžen zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 261. členu KZ-1, za katerega je zagrožena kazen zapora od enega do osem let. Glede na tretji in četrti odstavek 70. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je za take primere določena obvezna obramba. Ker je ZKP v razmerju do ZBPP posebni zakon in ker lahko tudi v tem primeru obdolženec pride do strokovne brezplačne pravne pomoči odvetnika (prvi odstavek 97. člen ZKP), to pomeni, da je obvezna obramba po ZKP v zvezi s prvim odstavkom 97. člena ZKP po svoji vsebini enaka kot dodelitev BPP, zato je uporaba ZBPP izključena. Tako tudi sodna praksa (sodbi Upravnega sodišča, I U 842/2010 z dne 18. 8. 2010, I U 913/2013 z dne 18. 6. 2013, sodbi Vrhovnega sodišča RS, X Ips 379/2010 z dne 2. 12. 2010 in, I Up 333/2002 z dne 10. 10. 2002). Iz podatkov kazenskega vpisnika izhaja, da je bil tožniku dodeljen odvetnik A.A., ki dosedaj še ni bil razrešen. Ker je prošnja nedovoljena, tožnik zato tudi ne more uspeti s svojim predlogom in argumenti glede izbire odvetnika.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da mu je bil v kazenskem postopku postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, vendar je tožnik za svojega zagovornika izbral odvetnika B.B., ki je prevzel njegov zagovor in kot tak prvič pristopil na narok v kazenski zadevi 12. 12. 2014. Istega dne je na narok pristopil tudi odvetnik C.C., ki je bil substitut postavljenega zagovornika odvetnika A.A.. Sodišče ga je s sklepom razrešilo kot zagovornika po uradni dolžnosti. To vse izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 12. 12. 2014. Toženka se moti, da odvetnik A.A. še ni bil razrešen. Odvetnik B.B. je tožnika zastopal še na treh nadaljnjih glavnih obravnavah. Sicer pa okoliščina, ali ima tožnik pravico do BPP, ne bi smela biti odvisna od dejstva, da ZKP sodišču nalaga obveznost postavitve zagovornika po uradni dolžnosti. Tožnik ima namreč na podlagi 29. člena Ustave pravico, da se brani z zagovornikom. Na podlagi prvega odstavka 12. člena ZKP ima pravico, da se brani sam ali s pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov. Šele v primeru, če si obdolženec zagovornika ne vzame sam, mu ga na podlagi 12. člena ZKP postavi sodišče, kadar je to določeno zaradi zagotovitve obvezne obrambe. V obravnavanem primeru je tožnik toženki že 1. 12. 2014 (ko je vložil prvo prošnjo za brezplačno pravno pomoč) sporočil, da se želi zagovarjati s pomočjo odvetnika B.B. in ne s pomočjo zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti. Zaradi njegovega finančnega položaja mu je bila toženka dolžna odobriti brezplačno pravno pomoč, a tega kljub prošnjam ni storila. Čeprav se je deloma možno strinjati, da je BPP po vsebini isto kot postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, saj je obdolžencu v obeh primerih zagotovljena obramba z zagovornikom in v obeh primerih nagrado in stroške zagovornika plača proračun, pa je v svojem bistvu takšno stališče materialnopravno zmotno. V primeru postavitve zagovornika po uradni dolžnosti obdolženec nima nobene možnosti ali vpliva pri odločitvi, kdo bo njegov zagovornik, medtem ko ima v primeru BPP možnost in pravico, da si določi odvetnika. Stališče toženke je tako nepravilno, ker upošteva le formalno plat obrambe obdolženca. Če ima obdolženec v postopku zagovornika, je sicer zagotovljena njegova obvezna obramba. A pomen zagovornika v kazenskem postopku (sploh, kadar gre za zahtevne kazenske zadeve) je nedvomno večji, ker je pomembna tudi vsebina strokovne pomoči. Prav zato ZKP določa v 12. členu prosto izbiro zagovornika. Zaradi izpodbijane odločitve in tožnikove izbire je situacija nevzdržna. Tožnik nima niti zagovornika po uradni dolžnosti, niti mu ni toženka odobrila brezplačne pravne pomoči. Ker tožnik nima sredstev, da bi svojega zagovornika plačal, je tožnikov pooblaščenec B.B. tisti, ki ga zagovarja pro bono. Če bi mu odpovedal pooblastilo, bi bilo to v nasprotju s Kodeksom odvetniške poklicne etike. To dejstvo pa ne vzpostavlja njegove dolžnosti, da ob vzpostavljenem sistemu BPP na lastne stroške nudi svojim strankam BPP. Sicer pa določbe ZKP v tem delu niso določbe o BPP, temveč so specialne določbe, ki predstavljajo ustavno varovano pravico do obrambe. ZBPP torej ne odkazuje na uporabo ZKP. Če bo sodišče sledilo stališču toženke, tožnik predlagal, da ugotovi neustavnost take določbe ali njene razlage. Treba je namreč razlikovati med obdolženčevo pravico do svobodne in proste izbire zagovornika in obveznostjo sodišča, da obdolžencu mimo njegove svobodne volje postavi zagovornika s seznama zagovornikov po uradni dolžnosti. Človekova pravica do obrambe namreč po svoji vsebini ne more pomeniti nič drugega kot to, da ima pravico, da si sam izbere zagovornika. Če mu to država onemogoči (kljub izkazanemu slabemu finančnemu položaju), potem je sistem protiustaven. Tožnik je predlagal, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje, toženka pa je tožniku dolžna povrniti njegove stroške postopka. Tožnik je tudi predlagal oprostitev plačila sodnih taks.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še navaja: V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ po ugotovitvi, da je glede na zagroženo zaporno kazen zaradi očitanega kaznivega dejanja v kazenskem postopku tožniku zagotovljena obvezna obramba z zagovornikom, smel zavreči njegovo prošnjo za dodelitev BPP, ker tožnik želi drugega zagovornika, kot mu je bil postavljen v kazenskem postopku.

V 3. členu ZBPP je določeno, da je z zakonom lahko brezplačna pravna pomoč drugače urejena, kot je urejena s tem zakonom, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno (prvi odstavek). V primerih, ko se uveljavlja brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, se določbe tega zakona uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s s posebnim zakonom (drugi odstavek). Upravičenec, ki mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po tem zakonu (tretji odstavek).

V 70. členu ZKP je predpisano, v katerih primerih je v kazenskem postopku predpisana obvezna obramba. Tako je v tretjem odstavku tega člena določeno, da mora imeti obdolženec zagovornika ob vročitvi obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen in v drugih primerih, določenih v tem zakonu. V četrtem odstavku pa še, da če si obdolženec v primerih obvezne obrambe iz prejšnjih odstavkov ne vzame zagovornika sam, mu ga predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti za nadaljnji potek kazenskega postopka do pravnomočnosti sodbe. Če ostane obdolženec v primeru obvezne obrambe v postopku brez zagovornika, sam pa si ne vzame drugega zagovornika, mu pa predsednik sodišča, pred katerim teče postopek, postavi po uradni dolžnosti. Po 97. členu ZKP pa se v primeru, če je bil obdolžencu zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral plačati zagovorniku nagrade in potrebne izdatke, ti izplačajo iz proračunskih sredstev.

Kot izhaja iz upravnih spisov, se tožniku v kazenskem postopku očita storitev kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen zapora od enega do osmih let, in gre torej za primer obvezne obrambe iz 70. člena ZKP. To pomeni, da je brezplačna pravna pomoč urejena s posebnim zakonom (ZKP), zaradi česar so nastopile okoliščine iz tretjega odstavka 3. člena ZBPP. Zato je treba – kot je tožniku pravilno pojasnil že organ za BPP - glede dodelitve BPP uporabiti določbe ZKP in ne ZBPP, zlasti, ker je lahko tudi na podlagi ZKP (zgoraj citirani 97. člen) zaradi slabih gmotnih razmer tožnik oproščen plačila stroškov svojega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Tako tudi sodna praksa (npr: sodba Vrhovnega sodišča RS, X Ips 379/2010 z dne 2. 12. 2010).

Glede na v 8. in 9. točki povedane razloge tožnik zato ne more uspeti z ugovorom, da gre za kršitev 29. člena Ustave RS (ta določa, da je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, med drugim zagotovljeno, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali s svojim zagovornikom) in prvega odstavka 12. člena ZKP (ta pa določa, da ima obdolženec pravico, da se brani sam ali s pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov), ker mu v kazenskem postopku ni omogočena izbira odvetnika. Pravica do obrambe z zagovornikom in pravica do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti sta namreč ločeni samostojni pravici in le v primeru pravice obdolženca do obrambe z zagovornikom si lahko obdolženec izbere zagovornika sam. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, I Kp 61829/2011-213 z dne 6. 12. 2013. Na drugačno odločitev pa zato tudi ne more vplivati tožnikovo navajanje, da je bil v kazenskem postopku zagovornik po uradni dolžnosti razrešen, ne da bi bil določen drugi, in da ga sedaj zastopa odvetnik B.B. (katerega je sicer navedel v prošnji za BPP kot izbranega odvetnika za zastopanje) pro bono, saj je – kot že povedano – obramba v takih primerih, kot je tožnikov, obvezna. To pa pomeni, da lahko tožnik ponovno zaprosi za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, ki mu ga je sodišče dolžno zagotoviti (četrti odstavek 70. člena ZKP), v primeru, če se tožnik in njegov izbrani odvetnik odločita za prenehanje pooblastilnega razmerja.

O predlogu tožnika za taksno oprostitev sodišče v obravnavani zadevi ne bo posebej odločalo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje.

Glede na povedano je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.