Jedro

Ni prišlo do zakonite subrogacije, zato na zavarovalnico vtoževana terjatev ni prešla. To pa pomeni, da je toženka zavezana plačati obveznost tožnici, ne pa zavarovalnici, ki je zahtevek za vnovčenje zavarovanja zavrnila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 137377/2013 z dne 3. 9. 2013, in sicer v prvem in tretjem odstavku izreka glede glavnice v znesku 7.515,81 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.476,91 EUR za čas od 16. 4. 2013 dalje, zakonskih zamudnih obresti od zneska 27,17 EUR za čas od 26. 8. 2013 dalje, zakonskih zamudnih obresti od 11,73 EUR za čas od 26. 8. 2013 dalje in stroškov izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2013 dalje (I. točka izreka). V preostalem delu je citirani sklep razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo 301,00 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka, ki v laični pritožbi izpostavlja, da ni imela vpogleda v odločitev Zavarovalnice X, d. d., ki je zahtevek tožnice zavrnila. Tožnica je terjatev odstopila zavarovalnici, zato je izgubila možnost in pravico, da komunicira s toženko.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo podala odgovor. V odgovoru pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob uporabi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o posojilni pogodbi, določila 15. člena Zakona o potrošniških kreditih ter določil pogodbe izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč. Pravilna je ugotovitev, da dejstev, ki tvorijo relevantno dejansko stanje v tem pravdnem postopku, toženka ni prerekala, zato jih je prvo sodišče – v skladu z 214. členom ZPP – pravilno štelo za priznana. Toženka ne oporeka, da je s tožnico (kreditodajalko) 17. 11. 2009 sklenila pogodbo o potrošniškem kreditu. Slednji ji je bil nakazan v višini 16.000,00 EUR, odplačati pa bi ga morala v 60 zaporednih mesečnih obrokih, in sicer v obdobju od 31. 12. 2009 do 30. 11. 2014. Toženka priznava, da od novembra 2012 dalje mesečnih anuitet, kljub opominom, ni več poravnavala. Razlog naj bi bila družinska finančna situacija, ki ji je onemogočala plačevanje obveznosti.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica ukrepala v skladu z zgoraj navedeno materialnopravno podlago ter določbami kreditne pogodbe. Toženki je pred odstopom od pogodbe dodelila dodatni 15-dnevni rok, vendar toženka obveznosti ni poravnala, zato je odločitev prvega sodišča, ki je toženko zavezalo k plačilu vtoževanega zneska, kot izhaja iz I. točke izreka, pravilna.

7. Toženkin ugovor, da je tožnica terjatev odstopila Zavarovalnici X, d. d. in s tem izgubila možnost uveljavljanja terjatve zoper toženko, ni utemeljen. Glede tega ugovora je sodišče podalo ustrezno argumentacijo v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Tudi v odgovoru na pritožbo tožnica poudarja, da ni prišlo do zakonite subrogacije, zato na zavarovalnico vtoževana terjatev ni prešla. To pa pomeni, da je toženka zavezana plačati obveznost tožnici, ne pa zavarovalnici, ki je zahtevek za vnovčenje zavarovanja zavrnila.

8. Glede na pojasnjeno pritožba toženke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

9. O pritožbenih stroških ni bilo odločeno, ker jih nobena od strank ni priglasila.