Jedro

Predmet posojilne pogodbe je bil denar kot nadomestna stvar. Zato ni bilo nujno, da bi tožnik posojilodajalcu vrnil posojilo iz denarja, ki je bil predmet zavarovanja, ampak bi to lahko storil tudi iz drugih denarnih sredstev. Pritožbeno sodišče mu zato načelno pritrjuje, da je zato, kljub morebitni zapadlosti terjatve, ugotovitvi, da je šlo za namensko posojilo in dejstvu, da trditev o novo sklenjenem dogovoru (glede roka in namena posojila) ni bilo, z denarjem, ki je bil predmet ukrepa zavarovanja in ga je dobil s posojilno pogodbo, smel razpolagati in bi z njim, saj je bil njegova last, vsaj načeloma lahko ustvarjal tudi dobiček v daljšem časovnem obdobju.

Dejstvo, da je predmet posojilne pogodbe denar kot nadomestna stvar in da je bil last tožnika, bi bilo pomembno šele, če bi tožnik trdil (sodišče prve stopnje pa to tudi ugotovilo), da je v času po zapadlosti terjatve (pritožnik je trdil, da je terjatev zapadla oktobra 2009), ko bi ga posojilodajalec lahko kadarkoli pozval na vračilo, razpolagal z dovolj dodatnih denarnih sredstev (oziroma, da je imel možnost, da bi jih kadarkoli pridobil) iz katerih bi, če bi bilo to potrebno, vrnil posojilo. Tožnik bi zato, ne glede na to, da gre za generičen predmet pogodbe, posojilo, kot je to predpostavilo sodišče prve stopnje, dejansko vračal iz sredstev na računu, na katerega je bilo poseženo z ukrepom zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V tem postopku tožnik od toženke zahteva plačilo škode, ki naj bi mu nastala, ko zaradi ukrepa začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, izrečenega v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani X K 59294/2010, ni mogel razpolagati s 400.000 EUR depozita na banki1. Ker je bilo s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 59294/2010 z dne 30. 5. 2014 v tej zadevi odločeno, da se denarna sredstva ne zasežejo in je bil nato s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 7. 2010 ukrep odpravljen, tožnik zahtevek opira na 279. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v zvezi z 502 d členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Trdi, da se je izkazalo, da je bil izrečen ukrep neutemeljen.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo, da toženki povrne 3.932,71 EUR stroškov postopka s pripadki. Presodilo je, da tožniku z ukrepom zavarovanja škoda ni nastala. Takšno presojo je oprlo na ugotovitev, da je sporni znesek tožnik prejel od A. A. v letu 2008. Šlo je za namensko posojilo (za financiranje medijskega projekta, to je nove revije) in sicer na podlagi ustne posojilne pogodbe in brez določenega roka vračila. Ob upoštevanju 1. tožnikove trditve v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 56/2015-I2, da je terjatev za vračilo posojila zapadla najkasneje oktobra 2009 (kar je po mnenju sodišča skladno s tožnikovo navedbo, da je šlo za namensko posojilo) in 2. dejstva, da tožnik ni trdil, da je z A. sklenil nov dogovor glede vračila in namena posojila, je zaključilo, da tožnik s spornimi sredstvi ni mogel razpolagati tako, da bi z njimi v daljšem obdobju ustvarjal dobiček. A. bi ga namreč lahko v kateremkoli trenutku pozval na vračilo. Razlog, da slednji tega ni storil in da ni sprejel s strani tožnika ponujenega vračila denarja, pa je bil zoper njega uveden kazenski postopek, to je postopek, v katerem je bil izrečen sporni ukrep. Tožnik torej v primeru, da kazenskega postopka ne bi bilo, konec leta 2009 z denarjem ne bi več razpolagal (saj bi A. sprejel izpolnitev oziroma bi vračilo lahko zahteval v vsakem trenutku) in z njim ne bi mogel ustvarjati dohodka. Po mnenju sodišča prve stopnje bi moral biti interes tožnika, ob upoštevanju trditve o zapadlosti terjatve, da dolgovani znesek položi pri sodišču. Ker tega ni storil, tudi to glede na naravo "hrambe" ne pripelje do škode, ki jo zatrjuje.

3. Zoper takšno odločitev tožnik vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Mestoma so nejasni tudi razlogi, ki jih je navedlo v sodbi. Tožniku se zdi bistveno to, da je bil v spornem obdobju lastnik denarja, ki si ga je izposodil (2. odstavek 569. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in da ga zaradi ukrepa kazenskega sodišča ni mogel uporabljati. Ali je bilo posojilo namensko, kdaj je zapadlo in kdaj ter zakaj bi bil A. A. kot posojilodajalec upravičen zahtevati enak (ne isti) znesek denarja, je nerelevantno. Ne glede na to opozarja, da je sodišče v zadevi I P 56/2015 (nepravnomočno) ugotovilo, da oktobra 2009 terjatev še ni zapadla, v navedeni zadevi je A. tudi povedal, da sta bila s tožnikom dogovorjena, da se vračilo odloži do konca kazenskega postopka in da ga ves ta čas ni terjal. O tem je izpovedal tudi tožnik. Tožnik je torej do konca poletja 2014 z denarjem lahko prosto razpolagal. Kot nerelevantne in nejasne označuje razloge na koncu 12. in v 13. točki o tem, kaj bi bilo, če ne bi bilo kazenskega postopka. Kazenski postopek je namreč tekel, A. pa je sprejem vračila odklonil. Sodišče spregleda, da je tožnik izpovedal, da je denar želel vrniti le in zaradi policijsko/kazenskih postopkov. Ob upoštevanju logike sodišča, vrnitve denarja ne bi ponudil, če teh postopkov ne bi bilo, A. pa denarja ne bi terjal nazaj. Sodišče posojeni denar napačno obravnava kot bi šlo za denar last A. Ker je bilo posojilo brezobrestno, tudi vsi plodovi pripadajo tožniku. Vztraja, da mu pripadajo zakonske zamudne obresti, saj je naloga zamudnih obresti tudi povračilo škode zaradi nemožnosti uporabe denarja.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ker razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje za svojo odločitev, omogočajo pritožbeni preizkus odločitve, sodba ni obremenjena s kršitvijo po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

7. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti. Na prejetih stvareh pridobi posojilojemalec lastninsko pravico (glej 569. člen OZ).

8. Pritožnik ima torej prav, ko trdi, da je bil predmet posojilne pogodbe denar kot nadomestna stvar. Preneseno na konkretni primer to pomeni, da ni bilo nujno, da bi tožnik posojilodajalcu vrnil posojilo iz denarja, ki je bil predmet zavarovanja, ampak bi to lahko storil tudi iz drugih denarnih sredstev. Pritožbeno sodišče mu zato načelno pritrjuje, da je zato, kljub morebitni zapadlosti terjatve, ugotovitvi, da je šlo za namensko posojilo3 in dejstvu, da trditev o novo sklenjenem dogovoru (glede roka in namena posojila) ni bilo, z denarjem, ki je bil predmet ukrepa zavarovanja in ga je dobil s posojilno pogodbo, smel razpolagati in bi z njim, saj je bil njegova last, vsaj načeloma lahko ustvarjal tudi dobiček v daljšem časovnem obdobju.

9. Vendar pa takšno načelno stališče v konkretnem primeru ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Dejstvo, da je predmet posojilne pogodbe denar kot nadomestna stvar in da je bil last tožnika, bi bilo namreč pomembno šele, če bi tožnik trdil (sodišče prve stopnje pa to tudi ugotovilo), da je v času po zapadlosti terjatve (pritožnik je trdil, da je terjatev zapadla oktobra 2009), ko bi ga posojilodajalec lahko kadarkoli pozval na vračilo, razpolagal z dovolj dodatnih denarnih sredstev (oziroma, da je imel možnost, da bi jih kadarkoli pridobil) iz katerih bi, če bi bilo to potrebno, vrnil posojilo. Tega pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, niti tožnik v tej smeri ne zatrjuje nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik bi zato, ne glede na to, da gre za generičen predmet pogodbe, posojilo, kot je to predpostavilo sodišče prve stopnje, dejansko vračal iz sredstev, ki jih je imel na računu in so bila (prvotno) namenjena za nov medijski projekt. Sodišče prve stopnje zato tožniku utemeljeno ni sledilo v trditvi, da bi denar vlagal v delnice in s tem zaslužil vsaj toliko kot zahteva s tožbenim zahtevkom. Takšno ravnanje je namreč življenjsko nelogično, tožnikova izpovedba o tem pa posledično neprepričljiva.

10. V pritožbi tožnik izpostavlja izpovedbo A. A. in njegove trditve iz pravdne zadeve Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 56/2015, da je bilo vračilo denarja odloženo do konca kazenskega postopka in da slednji ves ta čas (oziroma do konca leta 2014) tudi dejansko ni zahteval vračila, iz česar naj bi izhajalo, da bi v tem času denar lahko investiral. Pritožbeno sodišče s tem ne soglaša. Tudi če vse navedeno drži, to na gornjo presojo ne vpliva. Tožnik namreč ni mogel v naprej vedeti, koliko časa bo kazenski postopek trajal in kdaj bo moral denar posojilodajalcu vrniti. Do zaključka postopka bi lahko prišlo hitro ali pa tudi ne. Ker bi (glede na zgoraj pojasnjeno) posojilo tudi v tem primeru vrnil iz denarnih sredstev na računu, na katerega je bilo poseženo z ukrepom zavarovanja, tožniku tudi v tem položaju ni mogoče slediti v trditvi, da bi sredstva vlagal v različne delnice. Ni namreč vedel in tudi ni mogel vedeti, kdaj bo denar rabil, vlaganje le-tega v različne vrednostne papirje pa bi mu odvzelo možnost, da ima do njega takojšen dostop. Bilo bi tudi tvegano, saj ob nakupu delnic ne bi mogel vedeti, kakšna bo njihova vrednost, če bi jih moral v določenem trenutku (ne glede na tržne razmere) prodati.

11. Tožnik pa ni izkazal niti škode v višini zakonskih zamudnih obresti, niti upravičenja do njihovega plačila. Zgolj dejstvo, da s svojimi sredstvi v času od 22. 1. 2010 do 28. 8. 2014 ni mogel razpolagati, škode v tej višini ne dokazuje. Ker so zamudne obresti civilna sankcija za zamudo, toženka pa v razmerju do tožnika z izpolnitvijo obveznosti ni bila v zamudi, do njihovega plačila tudi ni upravičen. Tožnik bi bil eventuelno upravičen do povračila škode v višini obresti kot jih banka priznava za depozite, vendar pa v tej smeri ni ponudil trditev, ki bi omogočale presojo zahtevka na tej podlagi4. 12. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožnika zavrnilo, saj ni dokazal, da bi mu zaradi ukrepa zavarovanja nastala škoda, je zato pravilna, pritožba pa neutemeljena.

13. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Sodišče je banki odredilo prepoved izplačila v tej višini vezanega depozita. 2 Gre za tožbo A. A. zoper tožnika, s katero A. zahteva vračilo posojenega denarja. O zadevi je bilo odločeno s sodbo P 56/2015-I z dne 9. 1. 2017, ki pa je bila s strani pritožbenega sodišča s sklepom I Cp 803/2018 z dne 22. 8 2018 razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. 3 V kolikor bi tožnik dano posojilo porabil za drug namen, bi to posojilojemalcu dalo le možnost, da od pogodbe odstopi (578. člen OZ). 4 Iz trditev toženke pa celo izhaja, da mu je bil znesek 400.000 EUR vrnjen z nateklimi obrestmi.