Jedro

Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov za odločitev, da se v obravnavani zadevi pogodbena kazen, dogovorjena za zamudo z izpolnitvijo, lahko obračuna tudi za neizpolnitev pogodbe.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1.) toženi stranki naložilo v roku 15 dni plačati tožeči stranki 7.905,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2022 in (2.) toženi stranki naložilo v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 1.620,44 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Vtoževani znesek predstavlja pogodbeno kazen zaradi neizpolnitve Pogodbe št. JN 0801/2021 z dne 22. 11. 2021 za izdelavo projektne dokumentacije. Sodišče prve stopnje je navedlo, da sta se v tej pogodbi stranki dogovorili za pogodbeno kazen za zamudo, kar pa ne pomeni, da pogodbene kazni za zamudo ni mogoče uveljavljati tudi v primeru, kot je obravnavani, ko je tožeča stranka zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti odstopila od pogodbe, pri čemer se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Celju Cpg 228/2016 z dne 14. 1. 2016, pravno podlago pa je našlo v 247. členu Obligacijskega zakonika - OZ. Nadalje še navaja, da je tožeča stranka pogodbeno kazen pravilno obračunala.

6.Tožena stranka se z odločitvijo ne strinja in navaja, da je obrazložitev vsebinsko in materialnopravno prazna ter sodba sploh ni obrazložena. Dogovorjena pogodbena kazen za zamudo se ne more preleviti v pogodbeno kazen zaradi neizpolnitve, pri čemer tožena stranka pogodbe ni niti delno izpolnila, tožeča stranka pa je od pogodbe odstopila. Navaja, da iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti niti, katera dejstva je sodišče prve stopnje štelo za relevantna. Prav tako zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je odstopilo od uveljavljene sodne prakse iz zadev VSRS III Ips 137/2015, VSL I Cpg 422/2018 in VSM I Cpg 104/2022, na katero je opozarjala tožena stranka. Odločitev je v nasprotju z 251. členom OZ in 7. členom pogodbe. V čem je sodišče našlo podobnost z zadevo VSC Cpg 228/2016, ni pojasnjeno, pri tem pa je tam šlo tako za zamudo kot neizvedbo določenih del. Prav tako nasprotuje odločitvi o višini zahtevka, saj je pogodbena kazen obračunana od zneska z DDV, prav tako je pogodbena kazen določena previsoko, kar je uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje.

7.Tožeča stranka pritožbenim navedbam nasprotuje in navaja, da je pogodbena kazen obračunana v skladu s pogodbo. Strinja se z razlogi sodišča prve stopnje, ki so vsebinsko in materialnopravno popolni, pogodbena kazen pa dolžnika sili k izpolnitvi pogodbe.

8.Pritožba ima prav, ko navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov za odločitev, da se v obravnavani zadevi pogodbena kazen, dogovorjena za zamudo z izpolnitvijo, lahko obračuna tudi za neizpolnitev pogodbe. Pri tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ustaljene sodne prakse, na katero je opozarjala tožena stranka, sklicevalo pa se je zgolj na en sklep (o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, s katerim niti ni bilo dokončno odločeno o tožbenem zahtevku), iz katerega pa izhaja, da je bila v tisti zadevi dogovorjena tako pogodbena kazen za zamudo kot pogodbena kazen za neizpolnitev, pri tem pa je tamkajšnja tožena stranka svojo obveznost delno izpolnila z zamudo, delno pa je sploh ni izpolnila. Torej gre za popolnoma drugačno dejansko stanje, pri čemer sodišče prve stopnje razlaga zgolj, da iz sodbe Višjega sodišča v Celju izhaja, da se v določenih primerih pogodbena kazen, dogovorjena za zamudo z izpolnitvijo, lahko nanaša tudi na neizpolnitev pogodbe, čeprav je navedlo, da iz 247. člena OZ izhaja nekaj drugega.

9.Višjemu sodišču tako niso znani razlogi sodišča prve stopnje za odločitev. Prav tako ima tožena stranka prav, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni izjavilo o ugovorih tožene stranke glede višine pogodbene kazni.

10.Višje sodišče tudi ne more samo dopolniti razlogov sodišča prve stopnje (ki svojega stališča v ničemer ni obrazložilo) in tako odpraviti kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi s tem obema pravdnima strankama vzelo možnost pritožbe, zaradi razveljavitve pa tudi ne bo pomembno kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), v katerem bo moralo izdati sodbo, v kateri bo obrazložilo svoje zaključke.

11.V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je višje sodišče odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo.