Jedro

V primeru presoje zakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila opravljena prevedba po prehodu v nov plačni sistem, je bistveno, ali je bila prevedba plače v nov plačni sistem opravljena pravilno in v skladu z ZSPJS in splošnimi akti.

Nominalni znesek osnovne plače delovnega mesta oziroma naziva, ki je podlaga za prevedbo, se določi tako, da se seštevek količnika delovnega mesta in dodatkov iz 49.b člena ZSPJS, pomnoži z vrednostjo osnove za obračun plač iz 4. odstavka 49. člena ZSPJS (2. odstavka 49. člena ZSPJS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da ji v roku 8 dni predloži v podpis nov aneks v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, s katerim se tožnici določi delo primerljivo in ustrezno delovnemu mestu organizatorja kostumske opreme, uvrščeno v VII/2 tarifni razred in 33. plačni razred brez napredovanja za čas od 1. 8. 2008 dalje (točka I/1 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici za čas od vključno avgusta 2008 do izdaje sodbe plača razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnica prejemala, če bi bila uvrščena v VII/2 tarifni razred in 33. plačni razred brez napredovanja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega posameznega zneska od 5. dne v mesecu za prejšnji mesec ter za obračun in plačilo ustreznih pripadajočih davkov in prispevkov (točka I/2 izreka) in zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točka I/3 izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni od pravnomočnosti plača stroške postopka v višini 1.047,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je bilo delovno mesto organizatorja kostumske opreme pred prevedbo uvrščeno v VII. tarifni razred, kot izhodiščni količnik pa je bil določen količnik 3,40. V prilogi 2 Aneksa h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 60/2008, v nadaljevanju Aneks) je določeno, da je delovno mesto „organizator kostumske opreme“ pod zaporedno številko 45 uvrščeno v tarifni razred VII/2. S tem, ko je tožena stranka prevedbo opravila na delovno mesto „J 017063 organizator dela VII/1“ je opravila prevedbo na delovno mesto, ki ima nižjo zahtevano stopnjo izobrazbe. Delovno mesto prevedeno v organizator dela VII/1, v plačni skupini J, je neustrezno glede na pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Skupina J je namenjena spremljajočim delovnim mestom v javni upravi, nikakor pa ni namenjena specifičnim delovnim mestom, kakršno je kostumografija, ki ima svoje mesto v kulturi in sicer skupini G. Za pravilno prevedbo delovnih mest mora biti izpolnjena temeljna predpostavka, to je da prehod ne spreminja zahtevnosti dela ter, da se ne izvaja organizacijskih ali kadrovskih sprememb. V novem opisu del za delovno mesto organizatorja dela VII/1 je navedeno, da uvaja nove sodelavce v delo in skrbi za njihovo strokovno izpopolnjevanje. Ob tem se poraja vprašanje, kako naj vodja iz skupine J uvaja nove sodelavce, ki so v skupini G, če je ta skupina namenjena specifičnim delovnim mestom za kulturo, skupina J pa za splošna delovna mesta, ki so enotna za celotni javni sektor. Iz Aneksa je povsem jasno razvidno, da je tožničino delovno mesto pred prevedbo sodilo v tarifni razred VII/2, po prevedbi pa spada v tarifni razred VII/1, pri čemer je vsebina dela ostala ista. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je takšno znižanje strokovnosti nezakonito, saj enostransko zmanjšuje pravice tožnice. Nepravilna uvrstitev v skupino J, je razvida tudi iz tega, da je v opisu del v novi sistemizaciji med drugim tudi navedeno, da samostojno in kreativno sodeluje pri nastajanju kostumske opreme ter sodeluje na sestankih ob prevzemanju skic kostumske opreme. Iz tega jasno izhaja, da gre za specifično delovno mesto na področju kulture, ki ga ne more opravljati kdorkoli iz skupine J, ki sploh ne zna brati ali povzemati umetniških skic. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delovno mesto organizatorja dela VII/1 tako po nazivu kot po uvrstitvi v plačni razred enakovredno delovnemu mestu organizatorja kostumske opreme. Tarifna skupina se je zmanjšala, zaradi česar se je že v osnovi znižal začetni plačni razred. Sodišče prve stopnje se do tega sploh ni opredelilo, zato je izpodbijana sodba v tem delu pomanjkljiva. Delovnega mesta organizatorja kostumske opreme ni v novem katalogu delovnih mest. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila prevedba v 26. plačni razred (zaradi dodatkov k plači pa v 28. plačni razred) pravilna. Aneks ne določa neposredne prevedbe v plačne razrede, ampak za orientacijska delovna mesta samo določa, koliko znaša vrednost plače v primerjavi z novimi plačnimi razredi. Za prevedbo delovnega mesta, še posebej takega, ki je prenehalo obstajati, pa je potrebno najti ustrezno delovno mesto. Jasen pokazatelj, da prevedba ni pravilna je že v tem, da je bilo delovno mesto tožnice, za katero je bila določena tarifna stopnja VII/2 prevedena v delovno mesto s tarifno stopnjo VII/1. V 15. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008, v nadaljevanju KPJS) je določeno, da je 29. plačni razred najnižji plačni razred za tarifni razred VII/2, zato je bilo tožničino delovno mesto nezakonito prevedeno v tarifni razred VII/1 s plačilnim razredom 28. Tožnica vodi kostumski oddelek s 25 zaposlenimi in prejema položajni dodatek, kar pomeni, da opravlja vodenje v organizacijski enoti. Iz tega vidika bi bila pravilnejša prevedba na delovno mesto J 017922 vodja oddelka VII/2, za katerega je določen tarifni razred VII/2 in plačni razred v razponu od 32 do 42. Tožena stranka bi morala ohraniti pravice tožnice in opraviti prevedbo tako, da bi upoštevala vse specifičnosti in zahteve delovnega mesta, torej zahtevano izobrazbo, vodenje zaposlenih, poznavanje kostumografije in ne tako, da je zgolj opravila prevedbo na delovno mesto, ki je najbližje 26. plačnemu razredu. Dela, ki so navedena v opisu del za delovno mesto organizatorja dela VII/1 niso dela, ki bi jih bilo mogoče opisati kot spremljajoča dela oziroma organizacijska dela, ampak gre za umetniško kostumografsko delo. Ob upoštevanju navedenega, bi tožena stranka tožničino delovno mesto lahko prevedla tudi na delovno mesto G 014017 kostumograf, saj gre za delovno mesto namenjeno delavcu, ki se ukvarja s pripravo kostumov, določen pa je tudi tarifni razred VII/2. Večina delavcev, ki so podrejeni tožnici je prevedenih v skupino G, sama pa je v skupini J, kar je popolnoma neprimerno, saj podporni delavec ne more skrbeti za strokovnost podrejenih in uvajati nove delavce, ki spadajo v skupino G. Tožena stranka s prevedbo ni le zmanjšala pravice tožnice, temveč je hkrati tudi porušila herarhični sistem, saj sedaj tožnici podrejeni delavec (oblikovalec lutk) uvrščen v višji plačilni razred kot tožnica. Iz določb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), Aneksa in 15. člena KPJS izhaja, da se prevedba ne bi smela opraviti tako, kot jo je opravila tožena stranka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice, da se je ob prevedbi znižala tarifna skupina, zaradi česar se je že v osnovi znižal tudi začetni plačni razred, bi bilo možno razumeti kot smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi po uradni dolžnosti. Vendar je ta pritožbena navedba protispisna, saj je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povsem razumljivo pojasnilo, zakaj ni možno slediti tožničinemu zatrjevanju, da je bila ob prevedbi uvrščena na nižje zahtevno delovno mesto. Tožničina teza o uvrstitvi v nižjo tarifno skupino temelji na trditvi, da je bila tožnica že pred prevedbo uvrščena v tarifno skupino VII/2, s prevedbo pa v tarifno skupino VII/1. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da v starem plačnem sistemu v VII. tarifni skupini ni bilo podskupin, tožnica pa je bila pred prevedbo uvrščena v tarifno skupino VII.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - tožnica je bila v starem plačnem sistemu razporejena na delovno mesto organizatorja kostumske opreme, ki je bilo uvrščeno v VII. tarifni razred, z izhodiščnim količnikom 3,40; - tožnica ima VI. stopnjo strokovne izobrazbe, pridobljeno po izobraževalnih programih pred letom 2002; - ob prehodu na nov plačni sistem je tožena stranka tožnico prevedla na delovno mesto „J017063 organizator dela VII/1“, za katero je v prilogi 2 Aneksa določen 26. prevedbeni plačni razred; - tožnica v starem plačnem sistemu ni napredovala in je bila v izhodiščnem količniku, zato je bila v skladu z metodologijo prevedbe uvrščena v izhodiščni plačni razred delovnega mesta, to je 28. plačni razred, ker pa nima ustrezne stopnje izobrazbe za zasedbo delovnega mesta ji je bil določen plačni razred za izračun plače v višini 26. plačnega razreda; - opisa delovnih mest organizatorja kostumske opreme in J017063 organizatorja dela VII/1 sta enaka, s tem da je pri starem delovnem mestu opis del in nalog bolj podroben; - tožena stranka je obe delavki, ki sta v starem plačnem sistemu delali na delovnem mestu organizatorja kostumske opreme prevedla na isto delovno mesto.

Protispisna je pritožbena navedba, da je bilo tožničino delovno mesto pred prevedbo uvrščeno v tarifno skupino VII/2. Kaj takšnega ne izhaja niti iz pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2004, saj ta v IX. točki določa, da se to delovno mesto nahaja v VII. tarifni skupini v plačilnem razredu, s količnikom osnovne plače 3,40 in dodatki v višini količnika 1,60, kar skupaj znaša 5,00. Tudi v opisu del in nalog za delovno mesto organizatorja kostumske opreme je izrecno navedeno, da gre za VII. stopnjo zahtevnosti. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v predpisih, ki so bili pred prehodom na nov plačilni sistem osnova za razvrščanje v tarifne skupine (Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji, Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti, Pravilnik o napredovanju zaposlenih v javnih zavodih na področju kulture) ni tarifne skupine VII/2, temveč le tarifna skupina VII.

Tožnica pri svoji zahtevi, da bi morala biti prevedena na delovno mesto s tarifnim razredom VII/2 izhaja iz okoliščine, da je v prilogi 2 k Aneksu, ki se nanaša na prevedbo delovnih mest in nazivov v plačne skupine J, pri delovnem mestu organizatorja kostumske opreme dejansko naveden tarifni razred VII/2. Vendar pa navedena okoliščina ni bistvena, temveč je bistveno to, da so pri tem delovnem mestu glede osnovnega količnika ter dodatkov navedeni takšni podatki, kot dejansko izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2004, to je osnovni količnik 3,40 in dodatki v višini 1,60 skupno 5,00, ter da je izrecno določeno, da se to delovno mesto prevede v plačni razred 26, kar je tožena stranka tudi storila. Glede na to, da v Aneksu ni več delovnega mesta organizatorja kostumske opreme, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je ob prevedbi tožnice v naboru delovnih mest v Aneksu poiskala ustrezno delovno mesto, ki ustreza navedenemu prevedbenemu plačnemu razredu.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi glede na naravo tožničinega dela lahko bila prevedena le v okviru delovnih mest plačne skupine G. To je v izrecnem nasprotju z dejstvom, da je staro delovno mesto organizatorja kostumske opreme izrecno navedeno v prilogi 2 Aneksa, ki se nanaša na prevedbo delovnih mest plačne skupine J. Drugi odstavek 6. člena Aneksa namreč izrecno določa, da je prevedba delovnih mest in nazivov plače skupine J priloga 2 te kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi ob upoštevanju metodologije za prevedbo, kot je določena v 49.b členu ZSPJS tožnica morala biti prevedena v 26 plačni razred (kar določa tudi priloga 2 k Aneksu). Navedeno je razvidno iz formule, ki izhaja iz 2. odstavka 49. člena ZSPJS, po kateri se nominalni znesek osnovne plače delovnega mesta oziroma naziva, ki je podlaga za prevedbo, določi tako, da se seštevek količnika delovnega mesta in dodatkov iz 49.b člena ZSPJS, pomnoži z vrednostjo osnove za obračun plač iz 4. odstavka 49. člena ZSPJS. Ta izračun je sodišče prve stopnje preverilo in ugotovilo, da je pravilen (3,40 + 1,60 x 248,72 = 1.243,60). Tožena stranka je pri izračunu upoštevala višji skupni količnik delovnega mesta to je 5,33, zaradi česar je ugotovilo višji nominalni znesek osnovne plače delovnega mesta to je 1.325,68 EUR. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da je tožena stranka tožnici izvedla celo ugodnejšo prevedbo v plačni razred, kot pa bi jo morala v skladu z določbami ZSPJS. Navedeno pomeni, da je tožena stranka tožnico ob prevedbi zakonito uvrstila v 27. plačni razred ter pri tem ustrezno upoštevala okoliščino, da tožnica v starem plačnem sistemu ni napredovala in je bila v izhodiščnem količniku ter da nima ustrezne stopnje izobrazbe, zaradi česar je bila na podlagi 14. člena ZSPJS plača lahko znižana za dva plačna razreda in je bil tožnici v 5. členu Aneksa k pogodbi o zaposlitvi zakonito določen 26. plačni razred.

Okoliščina, da tožnica kot vodja oddelka (za kar prejema položajni dodatek) prejema nižjo plačo od podrejenih, sama posebi ne pomeni, da je izpodbijana prevedba nezakonita. Navedena okoliščina je posledica dejstva, da Aneks delovna mesta, na katera se sklicuje tožnica (oblikovalec lutk, kostumograf) opredeljuje kot nasilne poklice, za katere določa ustrezne višje plačne razrede.

Glede na prilogo 2 Aneksa ni nobene osnove za tožničino domnevo, da bi tožena stranka tožničino delovno mesto morala prevesti na delovno mesto G014017 kostumograf, saj je bilo z uvrstitvijo delovnega mesta v prilogo 2 Aneksa za organizatorja kostumske opreme izrecno določeno, da gre za prevedbo delovnega mesta plačne skupine J. Glede na to, da je v prilogi 2 Aneksa izredno predvideno, da se delovno mesto organizatorja kostumske opreme prevede v 26. plačni razred ni nobene osnove za tožničino stališče, da bi morala biti prevedena na delovno mesto J017922 vodja oddelka 7/2, za katero je v 6. členu Aneksa predvideno, da se brez napredovanja uvrsti v plačni razred 32, z napredovanji pa v plačni razred 42. Zgolj zaradi tega, ker je primerljivi znesek plače po predpisih, ki so se uporabljali do začetka izplačila plač po ZSPJS za 5,21 EUR višji od primerljivega zneska plače določenega po novem plačnem sistemu, izpodbijana prevedba ni nezakonita. Ravno za takšne primere je 49.f člen ZSPJS predvidel, da se upošteva znesek določen po novem plačnem sistemu, povečan za pozitivno razliko, v konkretnem primeru 5,21 EUR, kar je tožena stranka v izpodbijanem aneksu k pogodbi o zaposlitvi tudi storila.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.