Jedro

Stroškovni zahtevek je akcesorne narave, kar pomeni, da je vezan na konkreten postopek in se lahko obravnava in o njem odloči le v tistem postopku, v katerem so stroški nastali. V primerih, ko so podani pogoji za odločanje upravnega sodišča na seji, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov že ob vložitvi pravnega sredstva oziroma odgovora nanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. II. Stranka z interesom sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog stranke z interesom z dne 3. 9. 2007 za povrnitev stroškov postopka, ki so ji nastali med upravnim postopkom v zvezi z zadevo št. 15 in med upravnimi spori U 1760/1999, U 556/2002 in U 1266/2005. V obrazložitvi svoje odločitve je navedlo, da stranka z interesom v obravnavanem upravnem sporu ne more uveljavljati stroškov, ki niso nastali v tem upravnem sporu, stroške, ki so nastali v obravnavanem upravnem sporu (za njen odgovor na tožbo) pa je uveljavljala po izdaji sodbe, ki ji je bila vročena dne 17. 8. 2007, kar je prepozno glede na določbe 163. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

2. V pritožbi zoper izpodbijani sklep stranka z interesom Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni ter samo odloči o vrnitvi zahtevanih stroškov, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da v obravnavani zadevi ne gre za več sporov, ampak za en spor o zakonitosti prvostopenjske odločbe št. 15 z dne 12. 7. 1999 (ki se nanaša na zahtevek tožeče stranke za razlastitev zemljišč, katerih lastnica je stranka z interesom). Ta spor je bil končan šele s sodbo U 1266/2005 z dne 8. 8. 2007, zaradi česar je upravičena do povrnitve vseh stroškov. Dejstvo, da je bila zadeva obravnavana pod različnimi opravilnimi številkami zaradi večkratne razveljavitve odločitve in vrnitve v ponovno odločanje, tega ne spremeni. Povrnitev stroškov je zahtevala v 15 dneh od prejema odločbe. Takšna naknadna priglasitev stroškov je glede na sedmi odstavek 163. člena ZPP dopustna, če pride do odločitve brez poprejšnjega obravnavanja, kot v obravnavanem primeru. Opozarja tudi, da je v postopkih, ki so se vodili pod drugimi opravilnimi številkami, v nekaterih primerih priglasila stroške ob sestavi svojih pritožb oziroma tožb. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Vrhovno sodišče se ne strinja s stališčem stranke z interesom, da je odločanje o stroških upravnega postopka in (iz njega izvirajočega) upravnega spora povezano. Stroškovni zahtevek je namreč akcesorne narave, kar pomeni, da je vezan na konkreten postopek in se lahko obravnava in o njem odloči le v tistem postopku, v katerem so stroški nastali. Naknadno odločanje o stroških upravnega spora, ki je bil pravnomočno zaključen, bi predstavljalo poseg v pravnomočno sodno odločbo, za kar pa po presoji Vrhovnega sodišča ni ustrezne pravne podlage. Pravnomočna sodna odločitev, katere del je tudi morebitna odločitev o povrnitvi stroškov postopka, je zavezujoča - to izhaja že iz 158. člena Ustave RS in 2. člena Zakona o sodiščih, posebej za upravni spor pa iz 6. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS). Zato je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno odklonilo odločanje o povrnitvi stroškov iz upravnih sporov U 1760/1999 in U 556/2002, ki sta bila - kot izhaja iz podatkov spisa - pravnomočno končana, prvonavedeni upravni spor s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 711/2001 z dne 26. 9. 2002 in drugonavedeni upravni spor U 556/2002 s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, U 566/2002 z dne 29. 11. 2004. 5. Glede na to, da ZUS-1 ne določa, do kdaj je možno v upravnem sporu postaviti stroškovni zahtevek, je treba za rešitev tega vprašanja primerno uporabiti določbe ZPP (prvi odstavek 22. člena ZUS-1 oziroma prvi odstavek 16. člena ZUS). V skladu s tretjim odstavkom 163. člena ZPP mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. Glede na to, da v upravnem sporu sodišče prve stopnje - ob pogojih, določeni v zakonu (drugi odstavek 50. člena ZUS oziroma drugi odstavek 51. člena ZUS-1) - lahko odloči tudi brez opravljene glavne obravnave, bi po presoji Vrhovnega sodišča stranka z interesom morala s tem računati in prijaviti stroške že v odgovoru na tožbo, česar pa ni storila. Navedeno velja še posebej, ker v obravnavanem primeru nobena stranka ni zahtevala izvedbe glavne obravnave, niti ni predlagala dokazov, s katerimi bi izpodbijale ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo brez glavne obravnave. Položaj, ki ga ima stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje v primeru, ko niso izpolnjeni pogoji za izvedbo glavne obravnave, je tako podoben položaju, v katerem je stranka v pritožbenem in revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem. V teh postopkih se redno odloča brez opravljene glavne obravnave, zato mora stranka zahtevati povrnitev stroškov že ob vložitvi pravnega sredstva oziroma odgovora nanj (kot je stranka z interesom to storila v obravnavani pritožbi). Določilo sedmega odstavka 163. člena ZPP, v skladu s katerim lahko stranka v 15 dneh po vročitvi odločbe, s katero je postopek končan, priglasi stroške postopka, je glede na navedeno le izjema od splošnega pravila iz tretjega odstavka istega člena, nanaša pa se na tiste primere, ko se postopek ustavi brez opravljene glavne obravnave, zaradi okoliščin, ki so zunaj sfere stroškovnega upravičenca. Glede na ureditev upravnega spora po ZUS oziroma ZUS-1 pa odločanje na seji po presoji Vrhovnega sodišča takšno izjemno okoliščino ne more predstavljati.

6. Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena (ob primerni uporabi prvega odstavka 366. člena ZPP) pritožbo stranke z interesom kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

7. V skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 stranka z interesom sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.