Jedro

I. Sodelovanje direktorja družbe v svojstvu družabnika ali pooblaščenca družabnika na skupščini družbe, na kateri je le ta v skladu z določbami splošnega akta odločala o tožničinem ugovoru zoper odločbo disciplinske komisije, ne pomeni razloga za nezakonitost dokončne odločbe o tožničimi disciplinski odgovornosti.

II. Zakonitost odreditve sobotnega dela je pri prerazporeditvi delovnega časa odvisna le od razporeditve letne kvote delovnega časa, ne glede na siceršnjo povprečno mesečno ali tedensko delovno obveznost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnIčin zahtevek za razveljavitev dokončne disciplinske odločbe z dne 28.9.1999, s katero je bila potrjena odločba disciplinske komisije tožene stranke z dne 24.8.1999, o izreku disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja. Štelo je, da so tožnici očitane disciplinske kršitve, to je trije neupravičeni izostanki ter malomarno, nepravočasno in nevestno delo, izkazane in podani zakoniti razlogi za izrek spornega disciplinskega ukrepa.

Sodišče druge stopnje je, ne glede na to, da je ugotovilo, da je disciplinski pregon za prvi očitani neupravičeni izostanek pred izrekom disciplinskega ukrepa že zastaral, tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in glede izrečenega disciplinskega ukrepa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem sodišču očita, da se ni opredelilo do njene izpovedbe o obstoju objektivnih razlogov za nedoseganje norme dne 10.6.1999 in da je zmotno štelo, da je storila hujše kršitve delovnih obveznosti iz 8. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke, za katere se lahko, ob dodatno ugotovljenih kvalifikatornih okoliščinah, izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, saj so ji bile v disciplinskem postopku očitane le kršitve iz 5. člena pravilnika, za katere pa tožena stranka ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni predvidela. Poleg tega tožnica v reviziji ponovno opozarja na neutemeljenost očitka neupravičenih izostankov na dodatno odrejeni delovni soboti, saj je opravila več kot polno mesečno delovno obveznost in opozarja na nesprejemljivost stališča, da je lahko o njenem ugovoru na drugi stopnji na podlagi pooblastil lastnikov zakonito odločal direktor v svojstvu člana skupščine tožene stranke, upoštevaje, da je predhodno zahteval uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 90/2002) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Tožnica v reviziji ne konkretizira revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kolikor je hotela z očitkom, da sodišči nista sprejeli stališča do njene izpovedbe o razlogih za nedoseganje norme dne 10.6.1999, uveljaviti bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, revizijsko sodišče ugotavlja, da ta očitek ne drži. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe v zvezi z oceno dokazov izrecno navedlo tudi tožničino izpovedbo, sodišče druge stopnje pa se je z dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z dejanskim stanjem predmetne disciplinske kršitve strinjalo.

Prav tako ne drži očitek, da sta obe sodišči v nasprotju s spornima disciplinskima odločbama šteli, da je tožnica storila hujše kršitve delovnih obveznosti iz 8. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke, z dodatnimi kvalifikatornimi okoliščinami, ki pogojujejo izrek ukrepa prenehanje delovnega razmerja. V disciplinski odločbi z dne 24.8.1999 so bile tožničine disciplinske kršitve sicer res opredeljene v smislu hujših kršitev iz 1., 13. in 18. točke 5. člena pravilnika, vendar z istočasno ugotovitvijo v izreku, da gre za take hujše kršitve, za katere se tožnici na podlagi 8. člena pravilnika izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Na podlagi takšne opredelitve tožničinih disciplinskih kršitev v disciplinski odločbi, ki je bila predmet sodne presoje, je sodišče utemeljeno preizkušalo, ali je šlo za kršitve, na podlagi katerih se v skladu z 8. členom pravilnika lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Enako velja za preizkus kvalifikatornih okoliščin, ki v skladu z 2. odstavkom 8. člena pogojujejo izrek tega disciplinskega ukrepa za kršitve iz 1. odstavka tega člena. Ker navedena disciplinska odločba že v izreku ugotavlja, da je tožnica s svojim ravnanjem "oškodovala svoje sodelavke na traku pri doseganju normativov in škodila količini skupne proizvodnje tega dne", je ob istočasnem sklicevanju odločbe na pogoje za izrek ukrepa prenehanje delovnega razmerja v smislu 8. člena pravilnika sodišče utemeljeno ugotovilo, da so bile že v disciplinskem postopku ugotovljene kvalifikatorne okoliščine (povzročitev škode in bistvene motenje delovnega procesa), ki so ob ugotovljenih hujših kršitvah v skladu z 2. odstavkom 8. člena Pravilnika in 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990)-Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) pogojevale izrek ukrepa prenehanje delovnega razmerja. Zato tudi glede navedenih vprašanj ni nasprotja med spornima disciplinskima odločbama, ki se nahajata med listinami v spisu in razlogi sodbe v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Dejstvo neupravičenih izostankov na delovni soboti dne 15.5. in 12.6.1999 je dejansko vprašanje, ki ga tožnica v revizijskem postopku, glede na določbe 3. odstavka 370. člena ZPP, ne more več načenjati. V zvezi z zakonitostjo odreditve sobotnega dela pri prerazporeditvi delovnega časa v smislu določb 40. člena ZDR (1990) revizijsko sodišče poudarja, da je zakonitost odreditve dela ob sobotah pri tem odvisna le od razporeditve letne kvote delovnega časa, ne glede na siceršnjo povprečno mesečno ali tedensko delovno obveznost. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem nižjih sodišč, da sodelovanje direktorja družbe v svojstvu pooblaščenca družbenika na skupščini družbe, na kateri je ta pri toženi stranki v skladu z določbo 13. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti odločala o ugovoru zoper prvostopno odločbo disciplinske komisije, ne pomeni razloga za nezakonitost odločitve o ugovoru. V skladu z zakonsko ureditvijo delovnih razmerij v spornem obdobju je bilo predvidenih več primerov odločanja direktorja o disciplinski odgovornosti delavca (1. odstavek 59. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, pooblašča direktorja za odločanje o disciplinski odgovornosti delavca za kršitev, za katero se izreče ukrep javni opomin in denarna kazen; 2. odstavek 4. člena ZDR (1990) pooblašča direktorja tudi za odločanje o disciplinski odgovornosti delavcev v organizacijah z manj kot petdeset zaposlenimi), v lastninsko organiziranih družbah pa se disciplinska odgovornost nasploh izpostavlja v razmerju delavca do podjetja oziroma družbe, tako, da je sodelovanje posameznikov v organih družbe dovoljeno, razen če ni z zakonom izrecno prepovedano. Za skupščino tožene stranke (d.o.o.), ki je bila po določbah pravilnika tožene stranke pristojna tudi za odločanje o ugovorih zoper odločbe disciplinske komisije, sodelovanje direktorja v svojstvu pooblaščenca posameznega družbenika po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 - 59/01), ni bilo izrecno prepovedano.

Glede na povedano tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da je bil sporni disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja tožnici pri toženi stranki zakonito izrečen.

Ker revizijski razlogi niso bili podani, je sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.