Jedro

Zbiranje kupcev zgolj na območju, ki ni bilo dogovorjeno s pogodbo o posredovanju, je bilo v nasprotju z naročiteljevimi interesi, ki je sankcionirano s pravnim pravilom člena 826 ZOR. Ni bilo namreč izraženo v pismeni obliki s spremembo prvotne pogodbe. Tudi če bi tožnikovo delovanje izven dogovorjenega območja šteli kot poslovodstvo brez naročila, sklenitev prodajnih pogodb s kupci ni mogoče šteti kot odobritev prevzemnika - tožene stranke, ker bi se taka odobritev morala izjasniti vsaj s plačilom provizije, ki pa jo tožena stranka vseskozi odklanja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izrek izpodbijane sodbe se tako spremeni, da se sklep o izvršbi opr. št. II Ig 993/93d z dne 23.4.1993 razveljavi v delu, s katerim je toženi stranki (dolžniku) naloženo plačilo glavnice 202.227,00 - dvestodva tisoč dvesto sedemindvajset 00/100 - SIT ( z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in v obdobjih iz predloga za izvršbo) in 14.750,00 (štirinajsttisoč sedemsto petdeset 00/100) SIT izvršilnih stroškov, vse pa v 8 dneh pod izvršbo, in se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 74.227,00 (štiriinsedemdeset tisoč dvesto sedemindvajset 00/100) SIT pravdnih in 50.287,50 (petdeset tisoč dvesto sedeminosemdeset 50/100) SIT pritožbenih stroškov v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Okrožno sodišče je s sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi opr.

št. II Ig 993/93 z dne 23.4.1993 v točkah 1 in 3 izreka, toženi stranki pa je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 68.575,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

Citirano sodbo v celotnem obsegu tožena stranka izpodbija s pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava v njej in predlaga njeno razveljavitev ter zavrženje tožbe.

Odločitev o pravdnih stroških v navedeni sodbi s pritožbo izpodbija tudi tožeča stranka in prav tako uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njegovo dopolnitev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.9.1996 dalje. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Kljub temu, da sta stranki sklenjeno pogodbo naslovili kot zastopniško (mišljena je pogodba o trgovskem zastopanju), predstavlja njun dogovor vendarle posredniško pogodbo. Tudi v teoriji imata ti v vrsti pogodb precej skupnega. Tudi pismenost. Ekonomski razlog, zlasti tožene stranke pri sklenitvi pogodbe s tožečo stranko je bila razširitev njenega poslovanja v bližnje, obmejne hrvaške kraje, ki so v pogodbi zaokroženi. Ta interes je bil tudi razumljiv, potrdil pa ga je direktor tožene stranke, zaslišan kot priča, ko je povedal, da je trgovska mreža v Sloveniji in v M., vključno z okolico že funkcionirala, tudi z zastopniki.

Ključno vprašanje za razrešitev spornega razmerja med strankama, zlasti o tem ali sta smeli pismeno pogodbo glede okoliša, ustno razširiti še na mariborski okoliš, pri čemer sta podpisnika pogodbe trdila vsak svoje, v prvostopni sodbi pa je razrešeno v prid tožeče stranke, torej da sta se stranki ustno dogovorili za spremembo prvega člena pogodbe, in da je do takega konsenza tudi prišlo. Na posredovanje tožeče stranke izven dogovorjenega območja bi naj toženka pristala, tudi s sklenitvijo prodajnih pogodb s kupci, ki jih je tožnik spravil v stik z njo. Torej ji gre za te posle tudi plačilo provizije, zato je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku.

S poglavitnim zaključkom v izpodbijani sodbi glede soglasne razširitve dolžnikovega poslovanja izven dogovorjenega območja, pritožbeno sodišče ne soglaša. Kljub temu, da je tožena stranka sklenila pogodbe s kupci, ki jih je tožnik spravil v stik z njo, in da je za tako posredovanje, vsaj v prvem obdobju tudi plačala del provizije. Posrednik je namreč delal v nasprotju s pogodbeno voljo strank iz posredniške pogodbe, saj ti kupci niso bili iz dogovorjenega območja. Ustnega konsenza spremembe določila o območju dokazni postopek ni dovolj zanesljivo potrdil, ker sta zastopnika strank zatrjevala vsak svoje, drugih dokazov pa ni bilo na voljo.

Direktor tožeče stranke je tudi pri zaslišanju povedal, da je bil dogovor z direktorjem tožene stranke takšen, da naj bodo bodoči kupci pretežno izven M. (v pogodbo pa izključno iz obmejnih hrvaških krajev). Zbirajnje kupcev zgolj na območju, ki ni bilo dogovorjeno s pogodbo je bilo v nasprotju z naročiteljevimi interesi, ki je sankcionirano s pravnim pravilom člena 826 ZOR. Ni bilo namreč izraženo v pismeni obliki s spremembo prvotne pogodbe. Tudi če bi tožnikovo delovanje izven dogovorjenega območja šteli kot poslovodstvo brez naročila, sklenitev prodajnih pogodb s kupci ni mogoče šteti kot odobritev prevzemnika - tožene stranke, ker bi se taka odobritev morala izjasniti vsaj s plačilom provizije, ki pa jo tožena stranka vseskozi odklanja. Na začetku pogodbenega razmerja je bilo tožeči stranki sicer izplačano nekaj provizij od poslov, sklenjenih s kupci iz mariborskega okoliša, zatem pa, ko ni bilo nobenega kupca iz dogovorjenega območja, je bilo jasno, da tožeča stranka ne izpolnjuje dogovora, ampak išče kupce s področja, ki ga je tožena stranka že pokrivala s svojimi posredniki (ali zastopniki) zato je smela odkloniti plačilo nadaljnjih provizij, ker je štela, da dela tožnica v nasprotju s pogodbo. Taka odklonitev torej ni v nasprotju z določili pogodbe in pravnimi pravili, ki urejejo posredniško pogodbo, zato je tožbeni zahtevek v okviru spremembe prvostopne sodbe po členu 373 Zakona o pravdnem postopku - ZPP, zavrnjen.

Ker je toženka tako bila uspešna v pravdi in tudi v pritožbenem postopku, ji gredo po načelu uspeha priglašeni pravdni in pritožbeni stroški, odmerjeni po veljavni odvetniški tarifi. Od štirih vloženih pripravljalnih spisov je bil potreben in priznan le eden, preostali ne vsebujejo nebenih novih in potrebnih navedb, zato niso priznani.

Za navzočnost na obravnavi dne 2.2.1996 gre toženki le 150, ne pa 300 točk. Ostale postavke so priznane v celoti.

Pri zavrnitvi pritožbe tožnice pritožbeno sodišče napotuje na gornje razloge.