Jedro

Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje o vprašanju, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Naloga sodišča pri tem je, da ugotovi, katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno redni rabi stavbe (dejansko vprašanje) in ali je lastnik stavbe na njem pridobil lastninsko pravico (pravno vprašanje).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagatelja za določitev individualnega pripadajočega zemljišča k stavbi z ident. št. ...

2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagatelj iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je treba pri odgovoru na vprašanje, kaj v konkretnem primeru predstavlja zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta, izhajati iz predpisov in dokumentov, ki so veljali v času, ko je bil objekt zgrajen, in ne v času nacionalizacije, pri čemer se opira na odločbo VSL I Cp 520/2016 in ugotovitve sodne izvedenke urbanistične stroke. Ker je pripadajoče zemljišče popolnoma odvisno in inkorporirano v pravni status stavbe, h kateri pripada, je sodišče predlagatelju odreklo pravice, ki jih na takem zemljišču ima. Tudi upoštevajoč stanje ob nacionalizaciji je materialnopravno zmotno stališče, da predlagatelj posega na zemljiške parcele nasprotnih udeleženk. Kljub delnemu izvzetju nepremičnine iz nacionalizacije se funkcija zemljišč, namenjenih za redno rabo, ni spremenila. Prav tako tudi ne pravno stanje. Sklicuje se na določila Uredbe o postopku za izvedbo nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč in na Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZGZ). Utemeljuje, da je gradbeno zemljišče pojem, ki zajema dva položaja zemljišča, in sicer zemljišče, na katerem stoji stavba, in zemljišče, ki služi za normalno uporabo stavbe. Na to kaže dikcija drugega odstavka 36. člena ZNNZGZ, ki ločuje zemljišče, ki ga pokriva stavba, in zemljišče, ki je potrebno za njeno normalno uporabo. Z odločbo ni bilo določeno zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe, kar predlagatelj predlaga v tem postopku. Določitev funkcionalnega zemljišča ni razvidna niti iz naznanilnega lista 2/64, čeprav je nedvomno bilo nacionalizirano. Neutemeljeno je stališče sodišča, da se je izvedensko delo nanašalo samo na stanje v času izgradnje stavbe. Iz mnenja izhaja, da sta stavbi enovit objekt, ki predstavlja potencialno možnost prenočitvenih kapacitet za Stično, zato je bila predvidena namembnost objekta tudi za turistično gostinske namene. Ob upoštevanju navedenega so sporna zemljišča več kot potrebna za redno rabo objekta in za razširitev predvidene dejavnosti. To je moč ugotoviti z upoštevanjem urbanističnih normativov iz leta 1979, pa tudi normativov iz leta 1991. Odločbi in naznanilnemu listu ni mogoče poveriti statusa odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča, pa tudi sicer to ni razlog za zavrnitev zahtevka. Gre za nepoglobljene in neobrazložene listine, ki ne ustrezajo dejanski rabi in dejanskemu stanju. Pomenile bi povzročanje krivic in anomalij. Tudi če je bila odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča že izdana, sodišče lahko znova določi pripadajoče zemljišče v drugačnem obsegu na podlagi določb ZVEtL-1. Pavšalno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko je nepravilno interpretiralo vsebino odločbe s 26. 9. 1960, naznanilnega lista 2/64 in izvedeniškega mnenja izvedenke J. M. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Na pritožbo je odgovorila druga nasprotna udeleženka in prerekala pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje o vprašanju, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Naloga sodišča pri tem je, da ugotovi, katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno redni rabi stavbe (dejansko vprašanje) in ali je lastnik stavbe na njem pridobil lastninsko pravico (pravno vprašanje).

6. V obravnavani zadevi je sodišče predlog predlagatelja za določitev pripadajočega zemljišča zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 42. člena ZVEtL-1, da je pripadajoče zemljišče postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, v konkretnem primeru ZNNZGZ. Pri tem je pravilno ugotovilo bistvene dejanske okoliščine primera, in sicer: - objekt, h kateremu se določa pripadajoče zemljišče, je bil nacionaliziran z odločbo Občinskega ljudskega odbora ... s 26. 9. 1960 le glede dela zgradbe - poslovnega prostora, v katerem se nahajajo gostilniška soba, točilnica, kuhinja, hodnik in klet, medtem ko je ostali del zgradbe, hiše št. 26, ostal prvotnim lastnikom, - z delom zgradbe je bil nacionaliziran tudi idealni del gradbene parc. št. 41/1, k.o. ..., do 1/6, ki ustreza vrednosti nacionaliziranega dela zgradbe v primerjavi s skupno vrednostjo celotne zgradbe, - nacionalizirani del zgradbe je bil katastrsko urejen z odmero in zabeležen v naznanilnem listu 2/64, kjer je bila družbena lastnina v upravljanju Občinske skupščine vknjižena za hišo v izmeri 158 m2 in dvorišče v izmeri 22 m2, pri čemer je nastala nova parc. št. 41/4, k.o. ..., - preostali del parcele s parc. št. 41/1 in parc. št. 40 sta ostala v lasti prvotnih lastnikov, - upravljalec družbene lastnine je za potrebe gostinske dejavnosti dodatno zemljišče uporabljal po sklenjenih najemnih pogodbah z lastniki nenacionaliziranega zemljišča. 7. Gre za tipičen primer nacionalizacije dela zgradbe zunaj ožjega gradbenega okoliša, kot ga je urejal 36. člen ZNNZGZ. V naznanilnem listu so zabeležene tudi ugotovitve katastrskega organa ob izvršenem ogledu, iz katerih izhaja, da je v družbeno lastnino prešel ustrezen del zgradbe z že odmerjenim funkcionalnim zemljiščem, pri odmeri katerega je za nacionalizacijskega upravičenca sodeloval predstavnik občine F. K. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, predlagatelj v tem postopku ne more pridobiti več funkcionalnega zemljišča, kot ga je prešlo v družbeno lastnino ob nacionalizaciji, saj ZVEtL-1 ne predstavlja samostojne podlage za določitev pripadajočega zemljišča, neodvisno od na njem predhodno pridobljene lastninske pravice. Zato tudi ni pomembno, koliko zemljišč bi gostinski obrat za svoje poslovanje (v ožjem ali širšem smislu) dejansko potreboval in kaj je v tej zvezi ugotovila izvedenka urbanistične stroke, temveč je odločilno stanje ob nacionalizaciji. Sklicevanje na odločbo VSL I Cp 520/2016 glede relevantnosti trenutka gradnje objekta v konkretnem primeru za določitev pripadajočega zemljišča ni ustrezno, saj ta odločba obravnava določitev funkcionalnega zemljišča v strnjenem mestnem naselju, za sosesko, zgrajeno v letu 1971, in ne za nacionalizacijo dela objekta zunaj ožjega gradbenega okoliša, po kateri preostanek objekta in nenacionalizirane parcele ostanejo v lasti prvotnih lastnikov.

8. Nepravilno je tudi sklepno stališče predlagatelja, da odločbi o nacionalizaciji in naznanilnemu listu ni mogoče poveriti statusa odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča, češ da gre za nepopolne in neobrazložene listine, ki ne ustrezajo dejanskemu stanju. Nacionalizacijska odločba predstavlja pravnomočno upravno odločbo, na katero je sodišče vezano, in prav s to odločbo je bila zasebnemu lastniku odvzeta lastninska pravica v korist nacionalizacijskega upravičenca, tako na delu stavbe, kot na zemljišču, ki je bilo geodetsko odmerjeno in z naznanilnim listom tudi zabeleženo. Glede na predložene listine o večjem obsegu nacionalizacije zgolj na podlagi razlage zakonske določbe ZNNZGZ ni mogoče govoriti. Predlagatelj glede obsega zemljišča ne more biti v boljšem položaju kot nacionalizacijski upravičenec, kar pomeni, da bo moral za potrebe svoje dejavnosti zemljišče pridobiti s sklenitvijo ustreznih pravnih poslov. Pravne podlage, po kateri bi postal lastnik zemljišča, namreč ni izkazal. 9. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje ustrezno uporabilo materialnopravne predpise, pri čemer tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.