Jedro

Z vzpostavitvijo stanja na podlagi ZOPRZUJF-a, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pravnomočno priznano pokojnino, pravica do izpodbijanja in odprave upravne odločbe o negativni uskladitvi pokojnine ni izgubljena. Odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2014 je potrebno razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da bi v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUST postavljali uživalce pravic, ki so bili aktivni in so vložili pravno sredstvo zoper posamične upravne akte o negativni uskladitvi pokojnine. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, imajo možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostavitev stanja, ki je veljalo pred njimi.

Pravica tožnika do plačila razlike pokojnine je bila realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa z izpolnitvijo ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb, od njihovega obstoja je namreč odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in popravni sklep razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo odločb toženca št. ... z dne 27. 8. 2012 in št. ... z dne 16. 10. 2012 zavrglo (I. točka izreka sodbe), zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 3. 12. 2013 in št. ... z dne 24. 6. 2013 v 1. odstavku izreka ter da je toženec dolžan tožnici izplačati celoten neizplačan del pokojnine za obdobje od junija 2012 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (II. točka izreka), tožbo v delu, da se odpravijo odločbe št. ... z dne 3. 12. 2013 ter odločba št. ... z dne 24. 6. 2013 v 1. odstavku izreka in da je toženec dolžan tožnici izplačati celoten neizplačan del pokojnine od junija 2012 dalje, zavrglo (III. točka izreka sodbe), zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnica zahtevala, da ji je toženec dolžan izplačati zakonske zamudne obresti od neizplačanih delov pokojnine od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (IV. točka izreka sodbe) in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka sodbe). S popravnim sklepom z dne 13. 7. 2015 je prvostopenjsko sodišče črtalo III. točko izreka, dosedanji IV. in V. točka izreka pa sta postali III. in IV. točka izreka. Štelo je, da je toženec ves čas postopal po veljavnih predpisih in tudi pravočasno izvedel vse predpisane ukrepe, kakor mu jih je naložilo Ustavno sodišče RS, pravočasno izdal odločbo z dne 24. 6. 2013 o vzpostavitvi prejšnjega stanja in v postavljenih rokih izplačal razlike v pokojninah, tako da mu zamude ni mogoče očitati. Nadalje je menilo, da si tožnica ob sicer vloženi izpodbojni tožbi zoper upravni akt o negativni uskladitvi pokojnine po 143. členu ZUJF, potem, ko ji je bila na podlagi ZOPRZUJF z odločbami z dne 24. 6. 2013 odpravljena pravna posledica protiustavne negativne uskladitve pokojnine, svojega položaja več ne more izboljšati.

2. Zoper sodbo in popravni sklep se pritožuje tožnica. Meni, da je sodišče nepravilno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo odločbe z dne 27. 8. 2012 in 16. 10. 2012. ZOPRZUJF ni odpravil posledice napačnega znižanja pokojnine tožnice s tema odločbama. Ni odpravil teh odločb, prav tako teh odločb ni odpravila kasneje izdana odločba toženca z dne 24. 6. 2013, potrjena z odločbo toženca z dne 3. 12. 2013. To lahko stori le sodišče, zato je tožnica tudi vložila tožbo. Pravni interes tožnice je nedvomno podan in bi moralo sodišče o tem tudi vsebinsko odločati. Tožnici je bila že s pravnomočno odločbo z dne 1. 7. 1979 priznana pravica do pokojnine, ki ji je bila prav tako s pravnomočno odločbo z dne 1. 1. 1986 odmerjena v višini 76.621,73 DIN. Ne strinja se s tem, da bi z odločbo z dne 3. 12. 2013 v zvezi z odločbo z dne 24. 6. 2013 bilo vzpostavljeno prejšnje stanje, saj sta citirani odločbi zvišali pokojnino tožnice šele od 23. 3. 2013 dalje in ne od 1. 6. 2012 dalje, ko ji je bila pokojnina znižana. Pravne posledice nepravilnih in nezakonitih odločb torej nista odpravili in ne drži, da si tožnica ne more več izboljšati svojega položaja. Gre za zavestno odrekanje sodnega varstva tožnice, v nasprotju z Ustavo RS. Tožnica je za izplačani del glavnice z vlogo z dne 9. 6. 2013 tožbo že umaknila, zato bi moralo sodišče za ta del postopek ustaviti. Sodišče je tudi dvakrat odločilo o istem zahtevku in sicer v II. in III. točki izreka in sicer ga je enkrat zavrglo, drugič pa zavrnilo, kar pravno ni mogoče. Pritožba se ne strinja z zavrnitvijo zahtevka za izplačilo zakonskih zamudnih obresti, saj za zamudne obresti kot odškodnino zaradi nemožnosti uporabe prepozno izplačane pokojnine po odločbi z dne 24. 6. 2013, veljajo določila OZ. S popravnim sklepom niso bile odpravljene napake in pomote, temveč je sodišče s tem sklepom spremenilo svojo prvotno odločitev, zoper katero je tožnica že pred izdajo izpodbijanega popravnega sklepa vložila pritožbo. Ne gre za popravni sklep v smislu citiranega določila ZPP, temveč za spremembo prvotne odločitve po že vloženi pritožbi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča v skladu s pritožbenimi navedbami in v obsegu, kakor ga določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče materialno pravno napačno utemeljevalo zavrženje tožbe v delu, kjer je tožnica zahtevala odpravo odločb tožene stranke dne 27. 8. 2012 in z dne 16. 10. 2012 s tem, da ni podan pravni interes tožnice, ker tožnica več kot je pridobila z dokončno odločbo z dne 3. 12. 2013 v zvezi z odločbo z dne 24. 6. 2013 ne more pridobiti.

5. V predmetni zadevi je razvidno, da je tožnica najprej vložila tožbo, s katero je izpodbijala dokončno odločbo toženca z dne 16. 10. 2012 v zvezi s prvostopenjsko ugotovitveno odločbo z dne 27. 8. 2012, s katero ji je bila znižana pokojnina po Zakonu za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12 s spremembami, ZUJF). S kasneje vloženo tožbo je tožnica izpodbijala tudi dokončno odločbo toženca z dne 3. 12. 2013 v zvezi z odločbo z dne 24. 6. 2013, s katero ji je bila pokojnina ponovno priznana v prvotni višini in določen način poračuna nastalih razlik v pokojnini.

6. Iz listin v spisu je razvidno, da je bila tožnici s pravnomočno odločbo toženca št. ... od 1. 7. 1979 dalje priznana pravica do družinske pokojnine v znesku ... din na mesec. S 1. 1. 1986 ji je bila pokojnina s pravnomočno odločbo št. ... ponovno odmerjena in to v znesku 76.621,73 din na mesec. Z odločbo z dne 1. 6. 2012 ji je toženec na podlagi 143. člena ZUJF pokojnino zmanjšal za 191,96 EUR, tako da je znašala 962,40 EUR. Tožnico je o tem najprej obvestil, nato pa izdal ugotovitveno odločbo z dne 27. 8. 2012 o novi višini pokojnine. Na drugi stopnji je bila pritožba tožnice zoper to odločitev z dokončno odločbo z dne 16. 10. 2012 zavrnjena, hkrati pa je bila zavrnjena tudi njena zahteva za izplačilo zakonskih zamudnih obresti. Tožnici je toženec po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 (Ur. l. RS, št. 25/13), s katero je bila ugotovljena neustavnost določb ZUJF o znižanju pokojnin, na podlagi določil Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZUJF (Ur. l. RS, št. 47/03, ZOPRZUJF) izdal odločbo 24. 6. 2013, s katero ji je od 23. 3. 2013 dalje ponovno priznal pokojnino v višini kot je znašala pred uveljavitvijo ZUJF in jo po Sklepu o uskladitvi pokojnin redno uskladil. Odločil je tudi, da se 20 % pripadajočega zneska razlike izplača s pokojnino za junij 2013, 80 % pripadajočega zneska razlike pa s pokojnino za maj 2014. Tožnica se zoper izplačilo razlike v dveh obrokih ni pritožila, v pritožbi pa je zahtevala, da se z novo odločbo odpravita protiustavni odločbi z dne 27. 8. 2012 in z dne 16. 10. 2012. Z dokončno odločbo z dne 3. 12. 2013 je bila njena pritožba zavrnjena.

7. Prvostopenjsko sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo odločb toženca z dne 27. 8. 2012 in 16. 10. 2012 zavrglo, ker je štelo, da ni podan pravni interes tožnice. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča je napačno. To izhaja iz stališča sklepa revizijskega sodišča opr. št. VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016. Iz citiranega sklepa izhaja, da z vzpostavitvijo stanja na podlagi ZOPRZUJF-a, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pravnomočno priznano pokojnino, pravica do izpodbijanja in odprave upravne odločbe o negativni uskladitvi pokojnine, ni izgubljena. Odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2014 je potrebno razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da bi v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUST postavljali uživalce pravic, ki so bili aktivni in vložili pravno sredstvo zoper posamične upravne akte o negativni uskladitvi pokojnine. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, imajo možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostavitvi stanja, ki je veljalo pred njimi.

8. Iz citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS nadalje izhaja, da je bila pravica tožnika do plačila razlike pokojnine realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa z izpolnitvijo ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb, od njihovega obstoja je namreč odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti.

9. Ker prvostopenjsko sodišče ni po vsebini odločalo o pravilnosti in zakonitosti odločb tožene stranke z dne 27. 8. 2012 in z dne 16. 10. 2012, temveč je v tem delu tožbo zavrglo, ker je napačno štelo, da ni podan pravni interes tožnice, mora prvostopenjsko sodišče najprej odločiti o tožbenem zahtevku glede odprave odločb tožene stranke. Pri tem bo upoštevalo, da ugotovitvena odločba z dne 27. 8. 2012 v zvezi z odločbo z dne 16. 10. 2012, s katero se je tožnici na podlagi določb ZUJF protiustavno znižala pokojnina, ni postala pravnomočna, saj je z razveljavitvijo določb 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZUJF z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 odpadla materialnopravna podlaga za izdajo citiranih odločb. 10. Iz predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbi tožnice ugoditi, izpodbijano zavrnilno sodbo s popravnim sklepom na temelju 355. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V kolikor v predmetni zadevi prvostopenjsko sodišče ugotovi, da odločitev tožene stranke glede izdanih odločb z dne 27. 8. 2012 v zvezi z odločbo z dne 16. 10. 2012 ni zakonita in se odločbi odpravita, se vzpostavi stanje, kakršno je bilo z izdajo odločb z dne 1. 7. 1979 oziroma 1. 1. 1986 in v posledici tega tudi ni pravne podlage za odločbi z dne 24. 6. 2013 in 3. 12. 2013. Od obstoja odločb z dne 27. 8. 2012 in 16. 10. 2012 pa je tudi odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti.