Jedro

Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je zmanjšana za manj kot 50 % in je zmožen za drugo delo z omejitvami, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca, št. ... z dne 1. 12. 2014 in št. ... z dne 1. 10. 2014, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine od 22. 8. 2014 dalje. Obenem je sklenilo, da stroški postopka tožnika bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, ker naj bi bila nepravilna in nezakonita. Poudarja, da je slabega zdravstvenega stanja, ima hude psihične težave, poleg tega je že več let brezposeln. Zdravstveno stanje se mu še poslabšuje. Zdravstvene težave so posledica poklicne bolezni, ker je več kot 30 let delal v barvarni s strupenimi kemikalijami. Zmožnost za delo je zmanjšana za več kot 50 %, zaradi hudih psihičnih težav v smislu suicidialnosti pa za delo sploh ni več zmožen. Sprašuje se, kakšne dodatne zdravstvene težave bi moral imeti, da bi se ga razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in priznala pravica do invalidske pokojnine. Sodišče ga je zaslišalo, vendar mu ni poklonilo vere. Procesno gradivo kaže v smer ugoditve tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odločb toženca o zavrnitvi pravice do invalidske pokojnine, izdanih v postopku, začetem pri hrvaškem nosilcu obveznega zavarovanja. Invalidnost pri tožniku ni bila ugotovljena. Invalidski komisiji I. in II. stopnje sta v predsodnem upravnem postopku skladno ocenili, da nima zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem je delal, to je izmenovodja mokre apreture oziroma za poklicno napredovanje. Sporno je, ali je pri tožniku zaradi posledic poklicne bolezni podana I. kategorija invalidnosti in s tem izpolnjen pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kar izrecno uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), ki invalidnost definira in kategorizira v 63. členu. Skladno s 1. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po 1. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 se v I. kategorijo razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Med vzroki invalidnosti sta po 65. členu ZPIZ-2 med drugim določena bolezen in poklicna bolezen. Poklicne bolezni so skladno z 68. členom ZPIZ-2 bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni, in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister, pristojen za zdravje.

7. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi s tožnikovo invalidnostjo pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja A. fakultete, Univerze v B. (v nadaljevanju Komisija), v kateri sta sodelovala specialista medicine dela C.C. in psihiatrije D.D.. V pisnem izvedenskem mnenju, podanem na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije ter tožnikovega osebnega pregleda, je ocenila, da pri tožniku do 1. 12. 2014(1) ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Zmanjšana je za manj kot 50 %. Kot invalid III. kategorije ni več zmožen za delo, ki ga je opravljal, zmožen je za drugo psihofizično nezahtevno delo, brez zahteve za zahtevnejše priučevanje in brez vsiljenega tempa in ritma dela, le v dnevnih izmenah in brez izpostavljenosti organskim topilom oziroma drugim plinom, param ali aerosolom v koncentracijah, ki presegajo polovico mejnih vrednosti. Pojasnila je, da gre za stanje po preboleli tuberkulozi in astmi, ki je s terapijo urejena, degenerativne spremembe aksialnega skeleta in ramen ter dolgoletno ponavljajočo se depresivno anksiozno motnjo s kognitivno disfunkcijo z vse pogostejšimi in vedno težjimi ponovitvami. Dolgotrajnost razpoloženjske motnje ob kumulativnih resnih stresorjih pomembno vpliva na energeniziranost in psihomotorno učinkovitost, funkcionalni telesni simptomi pa kažejo na izrazito nevrovegetativno odzivnost. Kot vzrok III. kategorije invalidnosti je Komisija opredelila bolezen, datum nastanka pa 24. 9. 2014. Strokovnih razlogov za popolno nezmožnost za delo pri tožniku ni našla.

8. Član Komisije, specialist medicine dela, je pri takšni oceni tožnikove delazmožnosti vztrajal tudi na zaslišanju, ko je poudaril, da ni mogoče ugotoviti strokovno podkrepljene ocene pridobitne nezmožnosti, so pa potrebne fizične razbremenitve pri delu. Pojasnil je, da je Komisija upoštevala stanje gibal in pljuč, katerih zdravljenje je že zaključeno do te mere, da je mogoča ocena invalidnosti, poleg tega pa je bilo upoštevano tudi psihično stanje. Izpovedal je, da zdravljenje psihičnih težav sicer še ni zaključeno in je potrebna dodatna psihoterapevtska obdelava, so pa bile te težave že upoštevane tudi pri določitvi razbremenitev v smislu psihofizično nezahtevnega dela, brez zahtev za zahtevnejše priučevanje, brez vsiljenega ritma in tempa dela in le v dnevnih izmenah. Na dopolnjeno izvedensko mnenje tožnik ni podal pripomb. Pavšalno pritožnikovo vztrajanje, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, je zato neutemeljeno in tudi ni podkrepljeno z medicinsko dokumentacijo. Pritožba neutemeljeno vztraja tudi pri tem, da je vzrok invalidnosti poklicna bolezen. Zaslišan član Komisije se izrecno opredelil tudi do tega, da je bil tožnik pri delu v barvarni v stiku s kemikalijami. V zvezi s tem je pojasnil, da je tožnik iskal pomoč psihiatra šele po izgubi službe, tudi diagnostika astme je bila izpeljana šele po tem. Poudaril je, da iz psihiatričnih izvidov ne izhaja, da bi šlo za vpliv delovnega okolja, temveč gre za prilagoditveno motnjo.

9. Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Ker je ugotavljanje invalidnosti najprej strokovno medicinsko vprašanje in šele nato tudi pravno, je, čeprav velja prosta dokazna ocena, ni mogoče opreti na tožnikovo izpoved. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev postavljenega tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Čeprav je bila ugotovljena III. kategorija invalidnosti, je tožnik je na naroku za glavno obravnavo 14. 7. 2016(2) izrecno izjavil, da razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic na tej podlagi, v tem postopku ne uveljavlja. Tega ne uveljavlja niti v pritožbi. Ker je obseg sodne presoje v socialnem sporu o pravicah iz invalidskega zavarovanja vezan in omejen z dejanskim stanjem, kot je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe, je morebitno kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja lahko le predmet novega predsodnega postopka pri tožencu.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) To je do izdaje izpodbijane dokončne odločbe.

(2) Zapisnik v sodnem spisu na listovni št. 56-57.