Jedro

Tožena stranka je tožnika predhodno opozarjala na kršitve delovnih obveznosti (v pisnem opozorilu mu je bilo jasno povedano, da mu bo podana odpoved pogodbe o zaposlitvi ob ponovni kršitvi). Kljub temu je tožnik ponovno kršil delovne obveznosti (ponovil je istovrstno kršitev s tem, ko se je nasilno vedel do sodelavca). Zaradi takšne ponovne kršitve mu je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 2. 2009 nezakonita, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku osmih dni pod izvršbo ter da mu je dolžna za čas od 27. 3. 2009 dalje do poziva na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v obvezna zavarovanja in obračunati bruto plačo v višini določeni s pogodbo o zaposlitvi, plačati davke in prispevke ter izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. naslednjega v mesecu dalje do plačila, vse v roku osmih dni pod izvršbo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožeča stranka krije svoje stroške postopka, tožena stranka tudi krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povračilo pravdnih stroškov. ZDR določa v 2. odstavku 88. člena, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Tožniku se očita, da je dvakrat kršil pogodbene in druge obveznosti in sicer 22. 5. 2008, ko se je neprimerno vedel, kričal in žalil tehničnega sodelavca, tožnik je ravnanje izrecno obžaloval. Drugi dogodek se je zgodil 29. 1. 2009, ko se mu očita, da je ob 14.10 začel kričati na nadrejenega, obenem naj bi odklonil delo. Tožnik trdi, da je tedaj opravljal delo, sodišče mu tega ne verjame, pri tem pa sodišče prezre, da toženec ni napisal, da tožnik ni opravljal nobenega dela. Tožnik je po naravi kolerik, jemlje različne tablete, dela v proizvodnji. Normalno je, da se vsak človek vsake toliko časa razjezi. Zgolj dejstvo, da se tožniku očita, da se je vsega skupaj dvakrat po nekaj minut neprimerno obnašal, ne more biti utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni nikogar fizično poškodoval niti udaril. Sodišče prve stopnje meni, da je želel fizično obračunati z J.K., vendar je to preprečil M.S.. To ne drži. Toženec ni izjavil, da bi M.S. z lastno močjo zadržal tožnika, temveč je zgolj fizično stopil med oba. Nikomur tudi ni grozil, da ga bo ubil. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se je nadrejeni J.K. vedno obnašal do tožnika primerno. Če bi se J.K. tako zelo primerno obnašal, zakaj bi tožnik o tem pisaril varuhu za človekove pravice? Sodišče razlaga, da je ravnanje tožnika gotovo motilo delovni proces, pri tem pa prezre, da vsaka kršitev moti delovni proces, sicer ne bi bila kršitev. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožbene navedbe tožnika niso resnične in utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v konkretnem primeru podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstaja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Glede na podane pritožbene ugovore pa še dodaja. Tožena stranka je tožniku podala dne 18. 6. 2008 pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in v njem tožniku očitala, da se je dne 22. 5. 2008 neprimerno vedel, kričal in žalil tehničnega svetovalca. Tožnik je bil opozorjen, da je dolžan izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja in da mu bo lahko v primeru ponovne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Tožniku je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih po 3. alinei 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ker se je dne 29. 1. 2009 ob približno 14.10 neprimerno obnašal do nadrejenega tako, da nanj vpil, mu grozil, da ga bo ubil in skočil vanj, na kar je posredoval vodja proizvodnje ter delavcu preprečil nadaljnji fizični napad.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik neposredno nadrejenemu J.K., potem, ko mu je le-ta naročil, da naj delo, ki ga je moral opraviti, opravi temeljito, začel vpiti, da je delo že opravil in da če mu bo še težil, da ga bo ubil. Potem ko je J.K. napisal poročilo o dogodku in ga dal prebrati nadrejenemu, je tožnik, ko je videl, kaj je le-ta naredil, skočil vanj, vmes pa je posegel M.S. in ju fizično ločil. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, temelji na izpovedi prič J.K. in A.M.. Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi tožnika, da neprimerno vedenje, kričanje in žaljenje sodelavca ter fizična agresivnost, ne predstavlja kršitev delovne obveznosti. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim zatrjevanjem, da zgolj dejstvo, ki se tožniku očita, ne more biti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik še v pritožbi zatrjuje, da ni hotel fizično obračunati z J.K. ter da ni res, da mu je to preprečil M.S.. Sam tožnik je namreč izpovedal, da ne ve kaj bi storil, če M.S. ne bi stopil med njiju. Tudi če je tožnik po naravi kolerik in so standardi obnašanja v delovnih haljah drugačni kot v pisarnah, kot to zatrjuje tožnik, to ne more biti razlog za takšno obnašanje. Dejstvo, ki ga tožnik navaja v pritožbi, da se je zaradi neprimernega obnašanja J.K. obrnil na varuha človekovih pravic, še ne pomeni, da se je dejansko J.K. neprimerno obnašal. Pri tem pa pritožbeno sodišče še pripominja, da se je tožnik obrnil na varuha človekovih pravic šele po dogodku dne 29. 1. 2009. V zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je tožena stranka tožnika opozarjala na kršitve delovnih obveznosti, v pisnem opozorilu mu je bilo jasno povedano, da mu bo podana odpoved pogodbe o zaposlitvi ob ponovni kršitvi. Tožnik je kršitev delovnih obveznosti (celo istovrstne kršitve) ponovil, zato od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bo toleriral takšno obnašanje, ki moti delovni proces. Obrazložitev sodišča v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja je sicer skopa, vendar je sodišče zavzelo jasno stališče in navedlo, da iz razloga, ker je tožnik kljub opozorilu nadaljeval s kršitvami, obstajal utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).