Jedro

Rubež in prenos terjatve se odredita pod pogojem če in v kakšni meri bo dolžnikov dolžnik priznal obstoj terjatve dolžnika oziroma če in v kakšni meri se bo v pravdi, ki jo bo upnik sprožil zoper dolžnikovega dolžnika po prenosu zarubljene terjatve, ugotovilo, da prenesena terjatev obstaja. Zgolj na podlagi sklepa o rubežu terjatve v pravni položaj stečajnih upnikov oziroma v načelo enake obravnave stečajnih upnikov ni poseženo. Na podlagi takega sklepa si upnik ni mimo stečajnega postopka pridobil boljšega vrstnega reda pri poplačilu svoje terjatve iz naslova stroškov stečajnega postopka kot bi ga imel sicer.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 13. 2. 2020 se zavrne in sklep v izpodbijanih 1. in 3. točki izreka, kolikor se slednja nanaša na pritožnika, potrdi.

II. Dolžnik in upnik sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 13. 2. 2020. III. Pritožba zoper sklep z dne 23. 4. 2020 se zavrne in sklep v izpodbijani 3. točki izreka potrdi.

IV. Upnik in tretja sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 23. 4. 2020.

Obrazložitev

**O pritožbi zoper sklep z dne 13. 2. 2020**

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 13. 2. 2020 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika A. d.o.o. - v stečaju kot neutemeljen zavrne (1. točka izreka sklepa), da se ugovor dolžnikovega dolžnika zavrže (2. točka izreka sklepa) in da sta dolžnik in dolžnikov dolžnik dolžna upniku v 8 dneh solidarno povrniti 2.225,28 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper 1. in 3. točko izreka sklepa, kolikor se slednja nanaša nanj, se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da iz rednih poročil upravitelja izhaja, da stečajna masa ne bo zadoščala niti za poplačilo vseh stroškov stečajnega postopka, še zlasti ne stroškov ekološke sanacije onesnaženih površin v stečajnem postopku. Eden največjih upnikov je torej Republika Slovenija, ki je stečajnemu dolžniku izdala račun za opravljene storitve ekološke sanacije. Stečajni upravitelj je terjatev pripoznal, stečajno sodišče pa upravitelju izdalo soglasje za plačilo stroškov stečajnega postopka. Nesporno torej obstajajo upravičene terjatve različnih upnikov, ki imajo pravno naravo stroškov stečajnega postopka. Izjema, da se lahko dovoli izvršba za stroške stečajnega postopka, je dopustna le v stečajnem postopku, v katerem bodo v končni fazi vsi stroški stečajnega postopka v celoti poplačani, tu pa ne gre za tak primer. V stečajnem postopku je treba vse upnike obravnavati enako in ne po načelu prior tempore potior iure. V taki situaciji je izvršba zaradi izterjave stroškov stečajnega postopka nedopustna. Upnik je z vložitvijo predloga za izvršbo zlorabil svoje pravice. Izjeme po 3. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP ni mogoče dopustiti v situaciji, ko bi dovolitev izvršbe zoper stečajnega dolžnika pomenila kršitev načela enakega obravnavanja upnikov, ter je treba uporabiti prvi odstavek 131. člena ZIZ. Sklicuje se na sklep VSL Cst 284/2013. Denarna sredstva na računu upravitelja so terjatev skupno vseh upnikov stečajnega dolžnika iz naslova stroškov stečajnega postopka (sklicuje se na sklep VSM I Ip 775/2013). S predmetno izvršbo se protipravno posega v pravni položaj vseh ostalih upnikov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V dani zadevi je upnik predlagal izvršbo zaradi izterjave terjatev po zamudnih sodbah Okrožnega sodišča v Ljubljani XI Pg 967/2015 in XI Pg 1467/2015 iz naslova najemnin za objekte, zemljišča in premičnine. Iz podatkov v izvršilnih naslovih izhaja, da se je najemno razmerje med upnikom in (stečajnim) dolžnikom nadaljevalo tudi po začetku stečajnega postopka, zato terjatvi predstavljata stroške stečajnega postopka. Navedeno med strankama ni sporno.

7. Pravno podlago za izvršbo zaradi izterjave terjatve iz naslova stroškov stečajnega postopka predstavlja 3. točka drugega odstavka 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki kot izjemo od splošne prepovedi dovolitve izvršbe zoper insolventnega dolžnika določa izvršbo na podlagi sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka.

8. Izvršba je bila v konkretnem primeru predlagana in dovoljena na denarno terjatev, ki jo ima dolžnik do svojega dolžnika B. B. s.p. (stečajnega upravitelja) na vračilo sredstev v stečajni postopek dolžnika, t.j. na denarna sredstva dolžnika, ki jih ima upravitelj na svojem fiduciarnem računu. Taki izvršbi se dolžnik v pritožbi protivi iz razloga, ker naj bi šlo za kršitev načela enake obravnave upnikov v stečajnem postopku, zaradi česar naj uporaba zgoraj navedene zakonske izjeme v konkretnem primeru ne bi prišla v poštev. Sredstva na fiduciarnem računu namreč pripadajo vsem stečajnim upnikom.

9. Bistvo izvršbe z rubežem in prenosom terjatve je, da upnik skuša poseči na terjatev dolžnika (v konkretnem primeru stečajnega dolžnika) do dolžnikovega dolžnika (v konkretnem primeru stečajnega upravitelja). Upnik torej zatrjuje, da ima stečajni dolžnik terjatev do stečajnega upravitelja na plačilo določenih sredstev s fiduciarnega računa.

10. Izvršilno sodišče se v primeru dovolitve izvršbe z rubežem terjatve ni upravičeno spuščati v vsebinsko presojo obstoja zarubljene terjatve, t.j. tudi, kdo je upnik te terjatve. Niti s sklepom o rubežu terjatve niti s sklepom o njenem prenosu o terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika ni vsebinsko odločeno, saj to ni namen postopka izvršbe z rubežem in prenosom terjatve (107. do 127. člen ZIZ). Rubež in prenos terjatve v izvršilnem postopku namreč predstavlja zgolj sredstvo izvršbe, od uspeha katerega je odvisno, ali bo upnik z njim poplačan.

11. Za dovolitev izvršbe na denarno terjatev zadošča upnikovo zatrjevanje, da ima dolžnik rubljivo terjatev zoper dolžnikovega dolžnika. Prisilno (s sredstvi izvršbe) se dejansko zarubi in prenese terjatev _pogojno_ – če (v razmerju do dolžnika) obstoji in v obsegu kot obstoji (tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 3698/2015, primerjaj tudi sklep VSL I Ip 697/2016 in tudi VSL I Cpg 1216/2016, v bazi sodne prakse letnica pomotoma zapisana 2106). Omenjeno pa ni predmet ugotavljanja v izvršilnem postopku, kjer se dovoli rubež in prenos. Rubež in prenos terjatve se odredita _pod pogojem_ če in v kakšni meri bo dolžnikov dolžnik _priznal_ obstoj terjatve dolžnika oziroma če in v kakšni meri se bo v pravdi, ki jo bo upnik sprožil zoper dolžnikovega dolžnika po prenosu zarubljene terjatve, ugotovilo, da prenesena terjatev obstaja.

12. Sklep o rubežu in prenosu terjatve v izterjavo izterjave ali namesto plačila (120. in 127. člen ZIZ) je torej le izvršilno sredstvo, ki nadomešča voljno dejanje dolžnika oziroma pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi („cedentovi“) strani. S temi določbami ZIZ tako ureja procesna pravila (prisilne) cesije (glej že citirani sklep sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 3698/2015). Upnik s prenosom terjatve pridobi procesno aktivno legitimacijo (primerjaj 120. in 127. člen ZIZ) za uveljavljanje zarubljenih terjatev. Tudi v tej fazi izvršilno sodišče z ničemer ne odloča o obstoju in višini terjatev, ki se prenašajo ter v okviru tega tudi ne o tem, ali zarubljena terjatev dejansko pripada dolžniku, torej ali je ta stvarno legitimiran za njeno uveljavitev.

13. Zgolj na podlagi izpodbijanega sklepa (in potencialnega bodočega sklepa o prenosu terjatve v izterjavo) v pravni položaj stečajnih upnikov oziroma v načelo enake obravnave stečajnih upnikov ni poseženo. Na podlagi izpodbijanega sklepa si upnik ni mimo stečajnega postopka (vključno s pravilom iz prvega odstavka 357. člena ZFPPIPP, da lahko upravitelj opravi plačilo za obveznost, ki je strošek stečajnega postopka, samo na podlagi soglasja stečajnega sodišča) pridobil boljšega vrstnega reda pri poplačilu svoje terjatve iz naslova stroškov stečajnega postopka kot bi ga imel sicer. Kot že rečeno je upnik zastavno pravico namreč pridobil le pogojno – pod pogojem, da dolžnik dejansko ima terjatev do stečajnega upravitelja oziroma da mora ta določena sredstva nameniti prav upniku. S sklepom o rubežu je dolžniku prepovedano, da on izterja zarubljeno terjatev, dolžnikov dolžnik (stečajni upravitelj) pa terjatve ne sme izpolniti dolžniku. Stečajni upravitelj se bo obstoju obveznosti do stečajnega dolžnika oziroma upnika lahko protivil, tudi iz razloga, da so sredstva namenjena za poplačilo drugih upnikov.

14. ZFPPIPP pri določitvi izjeme iz 3. točke drugega odstavka 131. člena ne predvideva različnih situacij glede na obseg sredstev, namenjenih za poplačilo stroškov stečajnega postopka. Zato ni podlage za izključitev njene uporabe iz razloga, ker ni dovolj sredstev za poplačilo vseh stroškov stečajnega postopka. Ker izvršba z rubežem in prenosom terjatve nima faze oprave izvršbe v klasičnem smislu, temveč je ta zaključena po dovolitvi, tudi ne pride do konkurence izvršilnega in stečajnega postopka v fazi oprave izvršbe (v smislu poplačila), ko bi bila izključena oprava izvršbe v primeru, da bi zarubljeni predmet predstavljal posebno stečajno maso oziroma bi bilo potrebno upoštevati načelo sodelovanja, če bi zarubljeni predmet predstavljal splošno stečajno maso.1

15. Po povedanem niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bilo z dano izvršbo poseženo v pravni položaj ostalih upnikov, zaradi česar predmetna izvršba ni dopustna. Sklep VSL Cst 284/2013 se nanaša na plačilo stroškov v stečajnem postopku in ne na uporabo prvega odstavka 131. člena ZIZ, sklep VSM I Ip 775/2013 pa se ne nanaša na izvršbo z rubežem in prenosom terjatve, temveč na izvršbo na sam fiduciarni račun stečajnega upravitelja.

16. Ker pritožba po vsem pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep v izpodbijani 1. in 3. točki izreka, kolikor se slednja nanaša na pritožnika, potrdilo (2. točka izreka sklepa).

17. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**O pritožbi zoper sklep z dne 23. 4. 2020**

18. Z izpodbijanim sklepom z dne 23. 4. 2020 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor tretje Republike Slovenije zavrne (1. točka izreka sklepa), da lahko tretja v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa začne pravdo na ugotovitev, da je izvršba z rubežem denarne terjateve, ki jo ima dolžnik do svojega dolžnika, nedopustna (2. točka izreka sklepa) in da se ugodi predlogu tretje za odlog izvršbe z rubežem in prenosom denarne terjatve do dolžnikovega dolžnika do pravnomočnega končanja postopka v zvezi z zahtevo tretje, da se izvršba na ta predmet izreče za nedopustno (3. točka izreka sklepa).

19. Zoper 3. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da tretja z ničemer ni izkazala, da ima kakršnokoli pravico, ki preprečuje izvršbo in zaradi katere izvršba ni dopustna. Sodišče prve stopnje take pravice tudi ni v ničemer ugotovilo. Tudi upnik ima do dolžnika povsem enako terjatev, kot tretja, ima pa tudi zastavno pravico na terjatvi do dolžnikovega dolžnika. Pravica upnika do vložitve predloga za izvršbo je v konkretnem primeru izrecno dopustna. Upnik je svojo pravico izkoristil in navedeno bi povsem legitimno lahko storila tudi tretja. Ker ima upnik zastavno pravico, je prvi upravičen do poplačila iz zarubljene terjatve. Tretja pa na predmetu izvršbe nima prav nobene pravice, ki bi preprečevala izvršbo. Sodišče nelogično in brez vsebinske obrazložitve zaključi, da je pri poplačilu stroškov stečajnega postopka treba upoštevati načelo enakega obravnavanja. Tudi navedeno načelo dopušča pravico upnika do vložitve izvršbe zoper dolžnika, pri čemer se nato v izvršilnem postopku upoštevajo splošna pravila ZIZ. ZFPPIPP je omogočil poseg na sredstva stečajnega dolžnika, da lahko upniki zavarujejo svoje terjatve ne glede na odločitev stečajnega sodišča. Tretji zato ne more nastati nobena škoda. V stečajnem postopku veliko upnikov ostane nepoplačanih, zato argument, da tretja ne bo niti delno poplačana, ne more predstavljati nobene teže. Poleg tega je tretja imela povsem enake pravice kot upnik. Ugovor tretje in njen predlog za odlog pa ima enake učinke, kot bi jih imeli takšni pravni sredstvi drugih upnikov. ZFPPIPP ne določa vrstnega reda poplačila stroškov, zato je treba uporabiti načelo prior tempore potior iure. Ker tretja ni vložila predloga za izvršbo zoper dolžnika na terjatev do dolžnikovega dolžnika in ker nima nobene pravice na denarni terjatvi kot predmetu izvršbe, ni izkazala nenadomestljive škode. Edini, ki mu dejansko lahko nastane škoda, je upnik. Sodišče je po nepotrebnem pojasnjevalo, da ne bo stečajne mase. Priglaša pritožbene stroške.

20. Tretja (Republika Slovenija) je na pritožbo odgovorila po Državnem odvetništvu RS, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

21. Pritožba ni utemeljena.

22. Odlog izvršbe na predlog tretjega je urejen v 73. členu ZIZ. Na predlog tretjega, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži sodišče izvršbo glede tega predmeta, če tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana (prvi odstavek 73. člena ZIZ). Če tretji svoje pravice na predmetu izvršbe ne izkaže na takšen način, sodišče odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji izkaže za verjetno obstoj svoje pravice in da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo (drugi odstavek 73. člena ZIZ).

23. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je tretja z verjetnostjo izkazala, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Za njeno terjatev (iz naslova ekološke sanacije) v višini 932.444,05 EUR je tretja dolžniku izstavila račun, stečajni upravitelj je to terjatev priznal, sodišče pa je izdalo soglasje za plačilo terjatve tretje. Tako terjatev tretje kot upnika predstavlja stroške stečajnega postopka, iz poročila upravitelja pa je razvidno, da sredstva na fiduciarnem računu ne bodo zadoščala niti za poplačilo stroškov stečajnega postopka, zato se bodo tudi stroški stečajnega postopka poplačevali sorazmerno. Tretja je s stopnjo gotovosti izkazala, da ima do dolžnika terjatev iz naslova stroškov stečajnega postopka. Tretja je nadalje tudi izkazala, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo škodo, saj stečajna masa ne bo zadostovala niti za poplačilo vseh stroškov stečajnega postopka. Ves čas stečajnega postopka nad dolžnikom je treba spoštovati načelo enakega obravnavanja upnikov. Ker edino stečajno maso predstavljajo sredstva na fiduciarnem računu upravitelja, ti pa ne znašajo niti polovice upnikove terjatve, bi s takojšnjo izvršbo nedvomno nastala nenadomestljiva škoda tako tretji kot tudi ostalim upnikom.

24. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tretja ni z ničemer izkazala, da ima pravico, ki preprečuje izvršbo in da naj sodišče prve stopnje take pravice ne bi ugotovilo. Zakaj naj bi bilo temu tako, upnik z ničemer ne pojasni, le vztrajno ponavlja, iz prej povzetih razlogov sodišča prve stopnje pa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tako pravico ugotovilo. Glede na to, da je predmet izvršbe terjatev dolžnika, je tretja v predlogu za odlog izvršbe pravilno uveljavljala, da je ona tista, ki ima pravico biti poplačana iz sredstev na fiduciarnem računu upravitelja, to pa predstavlja uveljavljanje pravice na predmetu izvršbe, ki izvršbo preprečuje. Navedeno je izkazala s predložitvijo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 000 z dne 23. 8. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 607/2017 z dne 10. 1. 2018, s katerim je stečajno sodišče upravitelju izdalo soglasje za plačilo stroškov stečajnega postopka v znesku 932.444,05 EUR. Pritožba v navedenem delu tako ni utemeljena.

25. Prav tako ne drži, da ima upnik nepogojno prednostno pravico do poplačila iz terjatve do dolžnikovega dolžnika. Pravno naravo zastavne pravice pri rubežu terjatve do dolžnikovega dolžnika je višje sodišče že pojasnilo v 11. do 13. točki obrazložitve. Tako ne drži, da v danem primeru upniku ZFPPIPP preko določbe 3. točke prvega odstavka 132. člena ZPP omogoča poplačilo v izvršilnem postopka mimo poplačila v stečajnem postopku po načelu prior tempore potior iure. Zato tretji ni bilo treba, da bi zavarovala svojo pravico, (prvi) vložiti predlog za izvršbo zaradi izterjave stroškov stečajnega postopka, kot to meni upnik. Prav tako pravica na predmetu izvršbe, ki bi jo tretja morala zatrjevati, ni (pogojna) zastavna pravica.

26. Res pa se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno spuščati v presojo, ali bo stečajna masa zadostovala za plačilo vseh upnikov, vendar ne zato, ker naj to, da v stečajnem postopku tretja kot upnica ne bo poplačana, zanjo ne bi predstavljalo nenadomestljive škode, ampak zato, ker je upnica svojo pravico na predmetu izvršbe izkazala že s predložitvijo sodne odločbe, kot je predvideno v prvem odstavku 73. člena ZIZ. Nedvomno pa bi nepoplačilo (dela) tako visoke terjatve za tretjo predstavljalo tudi nenadomestljivo škodo. Zgolj to, da v stečajnih postopkih veliko upnikov ni poplačanih, še ne pomeni, da tretji kot stečajni upnici ne bi nastala nenadomestljiva škoda.

27. Višje sodišče še dodaja, da za sam vstop v stečajni postopek kot novi upnik upniku zadostuje seznanitev upravitelja o prenosu terjatve, saj po tretjem odstavku 57. člena ZFPPIPP novi upnik v primeru prenosa pravočasno prijavljene terjatve pridobi procesno legitimacijo in procesna legitimacija prejšnjega upnika preneha, ko eden od njiju o prenosu obvesti upravitelja in mu dokaže prenos.

28. Ne drži, da bi sodišče nelogično in brez vsebinske obrazložitve zaključilo, da je v stečajnem postopku treba upoštevati načelo enakega obravnavanja. Obrazložitev sodišča je v tudi v tem delu jasna, logična in razumljiva. Način poplačila stroškov stečajnega postopka pa bo predmet tistega postopka.

29. Pritožba po povedanem ni utemeljena, ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa jo je zavrnilo in sklep v izpodbijani 3. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

30. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tretja sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Dr. Damjan Orož, Razmišljanje na temo razmerja med stečajnim in izvršilnim postopkom v okviru postavljenih vprašanj, Izvršilna šola 2017 (gradivo).