Jedro

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnico mogoče obravnavati kot aktivno družbenico v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 in s tem kot odgovorno za obveznosti izbrisane družbe. Pri tem ni spora, da je bila tožnica v sodnem registru določena za zastopnico izbrisane družbe. Razen zgodovinskega izpisa iz sodnega registra kakršnihkoli dokazil, da dejansko ni imela nikakršnega vpliva na poslovanje družbe, ni predložila. Pavšalno navajanje, da je bil zakoniti zastopnik oziroma direktor nekdo drug, je, glede na podatke sodnega registra, premalo za ugotovitev, da tožnica za obveznosti družbe ne odgovarja. Očitka upravnih organov, da je imela možnost ugovarjati status pasivnega družbenika že v letu 2006, ko je prejela prvotni sklep o davčni izvršbi, pa tudi ni pojasnila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana sklenil, da se tožnici kot dolžnici opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 26. 9. 2008, 8.636,09 EUR skupaj z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od navedene glavnice. Obveznosti izbrisane družbe so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov št. DT 42910-1163/2008-2-08082-35 z dne 26. 9. 2008, ki je izvršilni naslov in sestavni del sklepa. S sklepom se dolžniku zarubi del denarnih prejemkov do višine dolgovanega davka, ki jih prejema pri delodajalcu A. V obrazložitvi pojasnjuje, da je podlaga za odločanje Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom, št. Srg 2005/02560 z dne 15. 3. 2005, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 19/06 z dne 22. 3. 2005, izbrisalo iz sodnega registra tega sodišča po uradni dolžnosti pravno osebo B. d.o.o., katere družbenik je tožnica. Z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra gospodarska družba preneha, obveznosti družbe pa v skladu z 425. členom Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06, v nadaljevanju ZGD-1) in na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in naslednji, v nadaljevanju ZFPPod), razen 4. in 5. odstavka 27. člena, za katere se smiselno uporablja 6. do 8. odstavek 442. člena Zakona o finančnem poslovanju in postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007, v nadaljevanju ZFPPIPP), ki ureja solidarno odgovornost aktivnih družbenikov, preidejo na družbenike, ki z obveznostjo odgovarjajo solidarno, z vsem svojim premoženjem. Sklep o davčni izvršbi je bil utemeljeno izdan tožnici kot družbenici, ki je kot ustanoviteljica in zastopnica izbrisane družbe imela vpliv na poslovanje in na nastanek obveznosti družbe. V nadaljevanju davčni organ citira odločbo Ustavnega sodišča U-I-107-19 z dne 21. 6. 2007. Ugotavlja, da je v 6. točki omenjene odločbe določeno, da se sodni in upravni postopki, začeti zoper družbenike pred uveljavitvijo ZFPPod-B, nadaljujejo in končajo po določbah ZFPPod. S 15. 1. 2008 so se postopki uveljavljanja terjatev zoper družbenike lahko začeli. Davčni organ se pri tem sklicuje še na 143. člen ZDavP-2 in na njegov 145. in 152. člen.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ, je s svojo odločbo, št. DT 499-29-139/2009 z dne 22. 4. 2010 pritožbi tožnice zoper izpodbijano odločbo delno ugodil za stroške predhodne davčne izvršbe v znesku 20,87 EUR, ter izpodbijano odločbo v tem delu odpravil. V preostalem delu je pritožbo zavrnil. Ugotavlja, da se po 5. odstavku 27. člena ZFPPod določbe 2. in 3. odstavka 394. člena ZGD smiselno uporabljajo tudi za prenehanje gospodarske družbe iz 1. odstavka omenjenega člena. Upniki lahko uveljavljajo terjatve do delničarjev, ki so podali izjavo iz 1. odstavka 394. člena ZGD v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. Gre za univerzalno pravno nasledstvo, zaradi česar ostaja narava terjatve nespremenjena. Po dosedanji ureditvi lahko davčni organ že začeti davčni postopek proti družbi po njenem izbrisu in ob pogojih iz 1. odstavka 50. člena ZUP v zvezi s 3. odstavkom 2. člena ZDavP-1 nadaljuje, če gre v postopku za pravice, obveznosti ali pravne koristi, ki lahko preidejo na pravne naslednike. Določbi 4. in 5. odstavka 27. člena ZFPPod, na katerih temelji izpodbijani sklep o davčni izvršbi, sta bili z odločbo Ustavnega sodišča z dne 9. 10. 2002, št. U-I-135/00-77, retroaktivno razveljavljeni, v obsegu, kolikor se nanašata na družbenike, ki v smislu obrazložitve odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe. Pri presoji teh določb je kriterij presoje vpliv družbenika, ki ga je imel na poslovanje družbe. V skladu z omenjeno odločbo lahko davčni organ uveljavlja terjatev od družbenika pod naslednjimi tremi pogoji: da gre za osebo s statusom družbenika, da je izterjava pravočasna ter da gre za družbenika, ki je odgovoren za obveznosti družbe. V danem primeru davčni organ pravočasno uveljavlja terjatev za omenjeni dolg, saj je bil pritožnici po odločbi 87. člena ZUP vročen sklep o davčni izvršbi dne 21. 2. 2006. Ker sklepa ni prevzela v roku 15 dni, je bil po izteku roka vložen v hišni predalčnik dne 13. 3. 2006. Glede na to, da bi tožnica lahko že zoper sklep o izvršbi z dne 21. 2. 2006 ugovarjala, da jo je šteti za pasivno in ne aktivno družbenico, pritožbeni organ meni, da so glede na dejstvo, da slednjega ni storila, omenjene obveznosti nesporno prešle nanjo, kot družbenico izbrisane družbe. Ne glede na navedeno pa je iz podatkov sodnega registra res razvidno, da je imela v družbi zgolj delež 1 %, vendar pa je bila poleg tega tudi zastopnik družbe. Iz podatkov sodnega registra pa ne izhaja, da bi bila v tem pogledu omejena. To pa pomeni, da je imela možnost vpliva na poslovanje družbe. Če tega ni izkoristila, slednje ne predstavlja razloga, da bi se jo lahko štelo za pasivno družbenico. V času, ko družba še ni bila izbrisana, je veljal ZGD, ki je v 32. členu določal, da družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustavitvi družbe, na podlagi zakona (zakoniti zastopnik). Ta lahko opravlja vsa pravna dejanja, ki spadajo v upravno sposobnost družbe. Glede na navedeno so na pritožnico prešle obveznosti izbrisane družbe B. d.o.o. V nadaljevanju je davčni organ še preveril vsebino samega sklepa. Pri tem se je oprl na 143. člen ZDavP-2 in njegov 151. člen. Ugotavlja, da je na podlagi 1. odstavka 144. člena ZDavP-2 lahko predmet izvršbe vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Davčna obveznost iz strani dolžnice izbrisane družbe niso bile plačane, zato je potrebna prisilna izterjava od družbenic. V skladu s 145. členom ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. Seznam izvršilnih naslovov z dne 26. 9. 2008 je sestavni del izpodbijanega sklepa in sestavljen v skladu z določbo 145. člena ZDavP-2. Iz seznama je razvidno, kateri davek se terja, navedeni so izvršilni naslovi, na podlagi katerih se opravlja omenjena izvršba, ter temu pripadajoče zamudne obresti. Ne glede na to, da ima seznam izvršilnih naslovov predpisane sestavine, pa pritožbeni organ ugotavlja, da se glede stroškov prisilne izterjave pritožnico nepravilno terja za skupno 41,73 EUR namesto zgolj za 20,86 EUR. Sklep z dne 21. 2. 2006 po podatkih spisa ni bil izdan in vročen niti pritožnici, niti izbrisani družbi, zato je za stroške v znesku 20,87 EUR pritožnica neutemeljeno terjana. Zato je pritožbeni organ izpodbijani sklep odpravil za omenjeni znesek. Pri tem še pojasnjuje, da presoja dejanskih medsebojnih odnosov ustanoviteljev ni v pristojnosti davčnega organa, temveč v pristojnosti sodišča, kjer bo pritožnica lahko uveljavljala regresni zahtevek zoper drugega ustanovitelja izbrisane družbe, kot posledico solidarne odgovornosti. To po 395. členu Obligacijskega zakonika pomeni, da lahko upnik zahteva izpolnitev od kateregakoli dolžnika, vse dokler obveznosti ni izpolnjena (člen 404 OZ).

Tožnica v tožbi navaja, da bi morala tožena stranka ob reševanju njene pritožbe upoštevati dejstvo in dokaz o tem, da je bila le 1% lastnik izbrisane družbe ter kot taka sploh ni mogla vplivati na njeno poslovanje, saj je vsa dejanja v zvezi z navedenim opravljal drugi solastnik družbe C.C. Tožnica je bila sicer vpisana v sodni register kot zastopnica, vendar ne gre za zastopnika, ki bi imel v pravnem prometu kakršnakoli pooblastila oziroma za zastopnika, ki ga predvideva in mu daje pooblastila v pravnem pomenu ZGD. Upravni organ bi moral dejansko stanje natančno raziskati ter ugotoviti, da je bila le manjšinski družbenik, ki na poslovanje družbe ni imel nikakršnega vpliva oziroma ni bila zakoniti zastopnik, ki bi imel dejanski vpliv na poslovanje družbe. Zakoniti zastopnik oziroma direktor družbe je bil drug družbenik. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi, izvršba pa ustavi ter hkrati razveljavijo vsa sedanja izvršilna dejanja zoper tožnico. Povrnejo naj se ji tudi nastali stroški upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica v tožbi navaja smiselno takšne razloge, kot jih je navedla že v pritožbi zoper sklep organa prve stopnje. Na to pa je bilo že odgovorjeno v odločbi organa druge stopnje. Hkrati pa tožnica svojih navedb, da bi jo bilo potrebno šteti kot pasivno družbenico, tudi ne izkaže, niti v pritožbi niti v tožbi. Prav tako tudi ni ugovarjala zoper sklep o izvršbi izdan v letu 2006, da je pasivna družbenica. Zato tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo zoper tožečo stranko kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo na seji, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru je med strankama sporno, ali je tožnico mogoče obravnavati kot aktivno družbenico v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002, in s tem kot odgovorno za obveznosti družbe ali ne, vse v povezavi z relevantnimi določbami ZGD ter ZFPPod. Ni sporno, da je bila tožnica v sodnem registru določena za zastopnika izbrisane družbe. Razen zgodovinskega izpisa iz sodnega registra, da je bil direktor družbe C.C., pa tožnica kakršnihkoli dokazil, da dejansko ni imela nikakršnega vpliva na poslovanje družbe (razen s pavšalnim navajanjem, da je bil zakoniti zastopnik oziroma direktor nekdo drug) ni predložila. To pa je, glede na podatke sodnega registra, premalo za ugotovitev, da za obveznosti družbe ne odgovarja. Očitka upravnih organov, da je imela možnost ugovarjati status pasivnega družbenika že v letu 2006, ko je prejela prvotni sklep o davčni izvršbi, pa tožnica niti ni pojasnila.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se upravni organ v njej sklicuje. Obrazložena je tako v pravnem kot v dejanskem pogledu. Sodišče se zato strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožnikove ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišče pripominja, da tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.