Jedro

Na veljavnost pogodbe vpliva samo tisti nedopustni nagib, ki je bistveno vplival na odločitev pogodbene stranke za sklenitev pogodbe. Pogodbenik torej pogodbe ne bi sklenil, če tega nagiba ne bi bilo. Predmet preživljančevega izpolnitvenega ravnanja je tudi opustitev nadaljnjega razpolaganja s premoženjem, ki je predmet pogodbe, pri čemer je prepoved razpolaganja vsebovana že v sami izjavi o prenosu premoženja, ki je odložen do smrti preživljanca.

Za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju odstopna izjava pogodbenika ne zadošča, temveč mora ta svojo odstopno pravico sodno uveljavljati (120. člen ZD).

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je kupoprodajna pogodba z dne 4. 10. 1982, sklenjena med prodajalcem K. V. in toženko kot kupko, za stanovanje ... oziroma za vrstno hišo in pravico uporabe parcele, na kateri stoji vrstna hiša, dopolnjena z aneksom z dne 6. 10. 1993 in opremljena s solemnizacijskima izjavama z dne 29. 9. 1993 in 6. 10. 1993, na podlagi katere je toženka v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Koper pri parc. št. 481/19 k.o. ... vknjižena kot lastnica, nična in kot takšna nima nikakršnih pravnih učinkov, ter se zato na njeni podlagi v zemljiško knjigo opravljeni vpis lastninske pravice na ime toženke izbriše, po uradni dolžnosti.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka sodbo pritožbenega sodišča zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da je prodajno pogodbo s K. V. sklenila v letu 1982. Opozarja, da v zemljiški knjigi ni bila vpisana prepoved razpolaganja s predmetno nepremičnino, zato takšen pravni posel, pa četudi sklenjen leta 1993, ne more biti ničen. Meni, da je nejasno, s čim naj bi z V. izigrala tožnico, če je slednji nepremičnino prodal po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki se nikoli ni začela izvajati. Zatrjuje, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju zaradi nedopustne podlage in nespoštovanja načela enakovrednosti dajatev, nična. To pa pomeni, da je K. V. veljavno razpolagal z nepremičnino. Sodišči se nista ukvarjali z vprašanjem, ali je tožnica izpolnjevala svoje obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti je V. upravičeno in pravno veljavno odstopil od pogodbe (124. člen in nasl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Vprašanje razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi njenega neizvajanja, je predmet predhodnega vprašanja. Očita tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker se sodišči nista ukvarjali z ugovorom ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

4. Sodišče je revizijo v skladu z 375. členom ZPP vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP, na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo (npr. da je toženka s K. V. sporno prodajno pogodbo sklenila leta 1982, itd.). Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnica dne 23. 8. 1983 s K. V. sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, na podlagi katere bi ob izročiteljevi smrti postala lastnica konkretne nepremičnine, da je nato toženka z njim v letu 1993 za isto nepremičnino sklenila prodajno pogodbo, dopolnjeno z aneksom z dne 6. 10. 1993 in opremljeno s solemnizacijskima izjavama z dne 29. 9. 1993 in 6. 10. 1993, na podlagi katere se je kot njena lastnica vpisala v zemljiško knjigo in da je K. V. zoper tožnico v več sodnih postopkih uveljavljal ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, njeno razvezo oziroma razveljavitev, vendar z nobenim od zahtevkov ni uspel. 7. Ničnost pravnega posla je skrajna sankcija. Določbe ZOR v 51. do 53. členu opredeljujejo podlago sklenjenih pravnih poslov s stališča dopustnosti, ničnosti in nagibov za sklenitev pogodbe. Ravnanje pogodbenih strank je treba presojati celovito, torej s stališča kršitve prisilnih predpisov, s stališča nemoralnosti, poleg tega pa tudi s stališča intenzivnosti posega v splošne in posamezne interese. Drugi odstavek 53. člena ZOR določa pogoje, pod katerimi nedopusten nagib za sklenitev pogodbe, vpliva na njeno veljavnost. Nagib je nedopusten, če je usmerjen k uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Za nastop pravne posledice - ničnosti pogodbe - zaradi nedopustnega nagiba ne zadošča, da je katerikoli od nagibov (interesov), zaradi katerih je stranka sklenila pogodbo, nedopusten. Na veljavnost pogodbe vpliva samo tisti nedopustni nagib, ki je bistveno vplival na odločitev pogodbene stranke za sklenitev pogodbe. Na odločitev za sklenitev pogodbe pa bistveno vplivajo samo tisti nagibi, ki so ključnega (prevladujočega) pomena za sprejem te odločitve. Pogodbenik torej pogodbe ne bi sklenil, če tega nagiba ne bi bilo. K. V. in toženka sta sporno prodajno pogodbo sklenila zato, da bi tožnici, po tem ko v sodnih postopkih zoper njo nista uspela, preprečila uresničitev njenih upravičenj po pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Navedene ugotovitve tudi po presoji revizijskega sodišča zadostujejo za zaključek, da je bila prodajna pogodba sklenjena z nedopustnim nagibom in je zato nična. Ugotovljeni toženkin in Volkov namen, da bi izigrala delo sodišča, ki zagotavlja varstvo pravic, pa je tudi v nasprotju z načeli družbene uredite, prisilnimi predpisi in družbeno moralo (prvi odstavek 103. člena ZOR).(1) Navedenega ne more spremeniti dejstvo, da v zemljiški knjigi v breme K. V. ni bila vpisana prepoved odsvojitve nepremičnine. Predmet preživljančevega izpolnitvenega ravnanja je tudi opustitev nadaljnjega razpolaganja s premoženjem, ki je predmet pogodbe, pri čemer je prepoved razpolaganja vsebovana že v sami izjavi o prenosu premoženja, ki je odložen do smrti preživljanca. O zahtevkih glede razveze, razveljavitve in ugotovitve ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju je bilo že pravnomočno odločeno, zato so vse revizijske navedbe, ki jih v zvezi s tem izpostavlja toženka, nerelevantne. Tako ne more biti utemeljen niti očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se o vprašanjih, ki jih v tej zvezi sedaj izpostavlja revidentka, nižji sodišči nista izrekli. Toženkino sklicevanje na določila 124. do 132. člena ZOR ni na mestu, saj se razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi neizpolnjevanja obveznosti presoja po določilih Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Odstopna izjava pogodbenika ne zadošča, temveč mora ta svojo odstopno pravico sodno uveljavljati (120. člen ZD). Glede na navedeno so neutemeljena revizijska izvajanja, da je predhodno vprašanje v tej zadevi (ne)izvajanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

8. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike II Ips 381/99.