Jedro

Pri opredelitvi vrednosti spornega predmeta in posledično odločanju o stroških postopka je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo neto zneske plač in nadomestil plač, kot jih je tožnik vtoževal (prispevki in davki oz. bruto zneski se lahko spreminjajo glede na dan plačila).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati: - plačo za januar, februar in marec 2001 v neto znesku 978,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 530,86 EUR od 19. 2. 2011 dalje, od zneska 397,26 EUR od 19. 3. 2011 dalje in od zneska 50,68 EUR od 19. 4. 2011 dalje ter na te zneske plačati davke in prispevke (1. točka izreka); - regres za letni dopust za leto 2010 v neto znesku 429,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2010 dalje ter davčnemu uradu na ta znesek nakazati davek (2. točka izreka); - regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 133,33 EUR bruto oziroma 112,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2011 dalje in davek od tega regresa v znesku 21,33 EUR na račun pristojnega davčnega urada, vse v 8 dneh pod izvršbo (3. točka izreka); - 260,18 EUR iz naslova stroškov postopka v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta obe stranki in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.

Tožena stranka se z laično pritožbo pritožuje zoper sodbo v celoti in navaja, da je tožnik dobil izplačano vse v skladu z zakonom. Vedno je imel probleme z denarjem. Stanoval je v stanovanju tožene stranke, zato mu je ta odtegnila plačilo stanarine, vendar ne v celoti. Obračuna ni hotel podpisati, saj mu je tako naročil odvetnik. Poleg tega je imel tožnik tudi sklep o izvršbi, vendar mu tožena stranka zneskov ni mogla odtegniti. Tako je tožnik toženi stranki dolžan še plačilo stanarine, ki pa je ta od njega ni terjala.

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da bi sodišče moralo kot vrednost spora vzeti bruto zneske, saj tožnik poleg izplačila neto zneskov vtožuje tudi plačilo akontacije dohodnine in prispevkov. V 11. točki obrazložitve sodbe je sodišče zagrešilo tudi strojepisno napako, saj je tožniku priznalo stroške v višini 369,00 EUR, čeprav je dejansko upoštevalo pravilni znesek 339,00 EUR in mu je glede na 62 % uspeh v pravdi dosodilo povrnitev stroškov v višini 210,18 EUR. Če pa bi sodišče upoštevalo tudi stopnje prispevkov, ki izhajajo iz plačilnih list in 16 % stopnjo za plačilo akontacije dohodnine za regres za letni dopust za leto 2010, bi bil tožnikov uspeh v pravdi 81 %. Tako je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v višini 324,59 EUR. Glede na to predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki 4 izreka spremeni tako, da toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti vse stroške postopka oziroma podrejeno, plačati stroške v znesku 324,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da obrazložitev vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge in da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi v pritožbah zatrjevanih kršitev ne.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, zato jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena za odločitev, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb, da je tožnik prejel vsa z zakonom določena izplačila, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik vtoževanih zneskov plač in regresov za letni dopust ni prejel. Tožena stranka pa tega tudi ni dokazala. Dejstvo, da tožena stranka tožnika ni terjala za plačilo dolgovanega zneska stanarine, pa ni pomembno.

K pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o stroških postopka: Tožeča stranka je na naroku za glavno obravnavo dne 11. 4. 2012 tožbeni zahtevek modificirala tako, da je zahtevala plačilo neto zneskov in na te zneske plačilo akontacije dohodnine in prispevkov. Sodišče prve stopnje je glede na to modifikacijo pravilno opredelilo vrednost spora ter tudi uspeh tožnika v pravdi. Pravilno in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS št. 67/2008) odmerilo nagrado za postopek in tožniku glede na njegov uspeh v pravdi tudi pravilno dosodilo stroške postopka. Ker se stopnja akontacije dohodnine in prispevkov odmeri na dan plačila, sodišče ne more samo določiti višine bruto zneska po podatkih o stopnjah v obdobju, v katerem bi zneski morali biti plačani.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožeča stranka pa s pritožbo ni uspela, zato skladno z načelom uspeha sama krije svoje stroške postopka, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo k razjasnitvi zadeve ni bistveno pripomogla, zato tudi sama krije svoje pritožbene stroške (165., 154. ter 155. člen ZPP).