Jedro

Odpustitev kazni po določbi 45. člena KZ storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, če ga posledice kaznivega dejanja toliko prizadevajo, da izrek kazni očitno ne bi bil upravičen, je določena kot fakultativna. Presoja, ali so izpolnjeni pogoji za odpustitev kazni, je tedaj odvisna od ugotovljenih dejanskih okoliščin in sodišče z ugotovitvijo, da pogoji niso izpolnjeni, ne krši kazenskega zakona.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 27.6.2006 obsojenega M.Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 325. člena KZ ter mu izreklo denarno kazen v znesku 250.000,00 SIT, ki jo je dolžan plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23.5.2007 zavrnilo pritožbi obsojenca in zagovornice kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 1.000 EUR.

Zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in napačne uporabe Kazenskega zakonika. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za njeno razveljavitev.

Vložnica zahteve očita sodišču, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, saj ni postavilo drugega izvedenca cestnoprometne stroke, postavljeni izvedenec izvedenskega dela ni opravil temeljito in je izhajal iz napačnih predpostavk, prav tako ni uporabil strokovnih meril in metod. Sodišče je zmotno razsodilo, da je dejanje storjeno iz nezavestne malomarnosti, šlo je le za naključje in zato ni podana odgovornost obsojenca. Po stališču zahteve je sodišče tudi kršilo kazenski zakon, ker bi moralo obsojencu odpustiti kazen. Obsojenec je bil tudi sam poškodovan in je dobil enake ali še hujše telesne poškodbe kot nasproti vozeči voznik.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njenem stališču vložnica zahteve deloma uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ne more storiti, deloma pa neutemeljeno opozarja na kršitev kazenskega zakona, ker sodišče obsojencu ni odpustilo kazni.

Predlog vrhovne državne tožilke je vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zavrnitev dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca prometne stroke je sodišče prve stopnje utemeljilo (razlogi sodbe sodišča prve stopnje v četrtem odstavku na 12. strani) ter se pri tem opredelilo do ugovorov obrambe in vseh ostalih bistvenih vprašanj, povezanih s presojo izvida in mnenja postavljenega in tudi na glavni obravnavi zaslišanega izvedenca. S ponavljanjem razlogov, s katerimi vložnica zahteve očita sodišču neutemeljeno zavrnitev navedenega dokaznega predloga, pri čemer ostaja na ravni neobrazloženih trditev, ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi izvedba predlaganega dokaza lahko vplivala na ugotovljena odločilna dejstva. Zato z odločitvijo, ki jo je v zvezi s tem sprejelo sodišče, ni bila kršena obsojenčeva pravica obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavke 371. člena ZKP).

V obsegu, v katerem zahteva izpodbija zaključke sodišča, povezane s krivdno obliko nezavestne malomarnosti ter ocenjuje, da je v predmetni zadevi šlo le za naključje, uveljavlja v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sicer pa je sodišče glede na ugotovljena odločilna dejstva utemeljeno sklepalo, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje in da je pri tem ravnal z nezavestno malomarnostjo ter da v zadevi ne gre za nesrečno naključje.

Po določbi 45. člena KZ sme sodišče storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če ga posledice kaznivega dejanja toliko prizadevajo, da izrek kazni očitno ne bi bil upravičen. Odpustitev kazni je tedaj fakultativna in sodišče presodi, ali so izpolnjeni pogoji za njeno uporabo. Presoja je odvisna od ugotovljenih dejanskih okoliščin, predvsem od ocene posledic, ki prizadevajo storilca. Po določbi prvega odstavka 374. člena ZKP se sme s pritožbo sodba izpodbijati med drugim zaradi odločbe o kazni, če z njo sicer ni bila prekoračena zakonska pravica (5. točka 372. člena ZKP), tudi zaradi tega, ker je sodišče uporabilo določbe o odpustitvi kazni ali ker teh določb ni uporabilo, čeprav so za to bili podani zakonski pogoji. Z zahtevo za varstvo zakonitosti na način, kot to stori zahteva, ni mogoče izpodbijati odločbe o kazni, temveč le z uveljavljanjem kršitve 5. točke 372. člena ZKP. V položaju, ko je sodišče obsojencu izreklo denarno kazen, ki je predpisana v prvem odstavku 325. člena KZ ter v zakonskih mejah (38. člen KZ) in ko ni ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za odpustitev kazni, ni storilo navedene kršitve kazenskega zakona.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obsojenega M.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).