Jedro

Za premoženje podjetja, katerega vrednost je bila ugotovljena že v času podržavljenja (z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju), ZDen ne predvideva ponovnega vrednotenja. Tisti, ki zatrjuje, da tako ugotovljene denarne vrednosti podržavljenega premoženja ne ustrezajo realnim vrednostim, mora to dokazati, tako da za vsako stvar predloži verodostojno listino, to pa je uradni cenik za istovrstno stvar, faktura, bilanca stanja in podobne verodostojne listine iz obdobja največ enega leta pred ali po podržavljenju (5. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00).

Izrek

1. Postopka v zadevah opr. št. U 251/2001 in opr. št. U 256/2001 se združita v skupno obravnavo in odločanje, in se zadeva vodi pod opr. št. U 251/2001. 2. Tožbama se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti Republike Slovenije z dne 9. 1. 2001 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za gospodarstvo Republike Slovenije v ponoven postopek.

3. Zahtevek drugo tožeče stranke za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbe tožečih strank zoper odločbo Upravne enote A z dne 18. 3. 2000, s katero je bilo odločeno, da pripada upravičencu AA za podržavljeno podjetje AAA, odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada (sedaj Slovenske odškodninske družbe), in da je zavezanec dolžan v roku 3 mesecev od pravnomočnosti odločbe izročiti v korist upravičenca skrbniku za posebne primere BB obveznice v nominalni vrednosti 67.021 DEM. V obrazložitvi odločbe tožena stranka iz predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je bila AA podržavljena parna žaga na podlagi zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46), to je predpisa iz 8. točke prvega odstavka 3. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ocenjuje, da je prvostopni organ pravilno upošteval vrednost podjetja, ki je bila ugotovljena ob podržavljenju, in jo valoriziral v skladu s petim odstavkom 44. člena ZDen. Vrednost podržavljenega podjetja se ugotovi po metodi neto aktive na način iz 4. oziroma 5. člena in prvega odstavka 6. člena navodila o merilih za ugotavljanje vrednosti podržavljenih premičnin, podjetij oziroma premoženja. Ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje kot osnovo za ugotavljanje vrednosti podržavljenega podjetja utemeljeno vzel zapisnik o prevzemu parne žage z dne 5. 12. 1946 in zapisnik Okrožnega sodišča v B o popisu in cenitvi z dne 27. 2. 1947, saj te listine najbolj verjetno izražajo dejansko vrednost podržavljenega podjetja v času nacionalizacije. Po njeni oceni je prvostopni organ tudi utemeljeno upošteval odškodnino za gotovino v višini 20.406 din, ki je bila, kot izhaja iz potrdila z dne 5. 12. 1946, odvzeta podjetju. Odškodnina za nepremičnine, ki so bile upravičencu po podržavljenju vrnjene oziroma mu niso bile podržavljene, se ne more priznati, prav tako pa glede teh stavb tudi ni pogojev za uporabo 26. člena ZDen. Glede odškodnine za dimnik in 30 m3 lesa se tožena stranka strinja s prvostopnim organom, da je to odškodnino treba priznati, obstoja nakolava in drugega specialnega orodja ob podržavljenju pa tudi po njenem mnenju vlagatelj ni zadovoljivo izkazal. Odškodnina, ki jo je za podržavljeno premično premoženje prisodil prvostopni organ, je pravilno odmerjena. V zvezi s pritožbenimi ugovori o upoštevanju pasive pa tožena stranka navaja, da pritožnik svojih navedb ni izkazal z listinskimi ali drugimi verodostojnimi dokazi, medtem ko je prvostopni organ svoje ugotovitve ustrezno utemeljil na zapisnikih iz časa podržavljenja. Prvostopni organ je vrednost podržavljenega premoženja ugotavljal po predpisani metodologiji, saj zakon ne omogoča ponovnega ugotavljanja vrednosti podjetja na podlagi primerjave vrednosti podjetja s podobnimi podjetji iz tistega časa.

Prvo tožeča stranka izpodbija navedeno odločbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vztraja pri svojem ugovoru, da vrednost čiste aktive podržavljenega podjetja ni bila pravilno ugotovljena, ker ni bila upoštevana pasiva. Iz nacionalizacijskega spisa izhaja, da je bil poleg dveh zapisnikov, ki sta jih upravna organa upoštevala, dne 31. 12. 1946 sestavljen še en zapisnik, na katerega se je sklicevala že v postopku na prvi stopnji. Če upravni organ z njim ni razpolagal, kar bi izhajalo iz izpodbijane odločbe, bi jo moral opozoriti, da ga predloži. Sklicujoč se na ta zapisnik bi bilo po mnenju tožeče stranke treba kot pasivo upoštevati vse terjatve upnikov, ki so bile priznane v postopku, in sicer: bolniška blagajna 2.683,50 din, uslužbenski davek v znesku 53 din, prometni davek v znesku 5.724,83 din, delavci v znesku 1.597,00 din, odvod za zvezni račun FLRJ v znesku 6.163,00 din, za prevoz lesa v znesku 10.588,00 din in 25.000,00 din akontacije za les. Skupna pasiva je torej znašala 51.709,33 din oziroma valorizirano 5.588,02 $. Po njenem mnenju je vprašljiva tudi določitev odškodnine za dimnik, saj nepremičnine podjetja niso bile predmet podržavljenja. O ceni 30 m3 lesa pa dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj je bilo v zapisniku navedeno, da je treba resničnost trditve o navedenem lesu (da je bil posekan v lastnem gozdu in ga mora žaga plačati) še preveriti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Drugo tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. V tožbi navaja, da je bilo podjetje dejansko podržavljeno že z zapisnikom z dne 5. 12. 1946. Tedaj so bile odvzete tudi nepremičnine. Odločba o nacionalizaciji je bila izdana šele 28. 3. 1955, in v njej nepremičnine in zemljišča formalno niso bile nacionalizirane. Po devetih letih so bile odvzete nepremičnine vrnjene v popolnoma propadlem stanju. Zato bi upravni organ moral upoštevati, da je bil upravičenec dejansko razlaščen že leta 1946, nepremičnine, razen zemljišč, pa mu niso bile vrnjene, ker niso več obstajale. Ker ne obstaja možnost vrnitve v naravi, je po ZDen upravičen do odškodnine. Tožena stranka je materialno pravo nepravilno uporabila tudi pri cenitvi, saj je iz cenitve po sodnih izvedencih razvidno, da je bila vrednost podjetja bistveno višja. Ugotovljena vrednost ne ustreza realni, in je tožnik v postopku večkrat predlagal, da se vrednost ugotovi tudi s primerjavo vrednosti podobnih razlaščenih žag. Prvostopni organ je v svoji prvi odločbi določil odškodnino v višini 204.000 DEM, v drugi pa le 67.000 DEM, kar kaže na bistveno razliko glede ugotovitve realne vrednosti. Tožnik je pritožbi priložil nekaj izdanih faktur, ki jih je imel možnost pridobiti. Glede na tedanje predpise v aktivi podjetja niso upoštevane izdane, a še ne plačane fakture. Ker pa je imela žaga takoj po razlastitvi dobiček, je to lahko bil iz plačanih faktur. Upravni organ pri vrednotenju ni upošteval verodostojnih listin, tako tudi ne izvedeniškega mnenja sodnega cenilca, niti izjave stranke in priče. Upravni organ bi moral dati vero njegovim navedbam in svojo odločitev opreti na podlagi skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Tožnik se sklicuje na svoje vloge, ki jih je predložil v postopku in v njih specificiral svoj zahtevek. Ocenjuje, da odškodnina za podržavljeno podjetje, vključujoč odškodnino za stavbe v znesku 124.534,80 DEM, znaša 317.765,80 DEM. Predlaga, da sodišče razsodi, da je zavezanec dolžan plačati odškodnino v obliki obveznic v tem znesku, in jih izročiti skrbniku za posebne primere, tožena stranka pa mu je dolžna povrniti stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbi vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Na podlagi 41. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) je sodišče obe tožbi, s katerima se izpodbija ista odločba tožene stranke, združilo v skupno obravnavo in odločanje.

Tožbi sta utemeljeni.

Podjetje AAA je bilo podržavljeno po zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46), po katerem so se nacionalizirala zasebna gospodarska podjetja splošnega državnega in republiškega pomena. Za podjetje republiškega pomena je bilo določeno z ukazom Prezidija SNS (Uradni list LRS, št. 60/46), v državno last pa je prešlo z dnem uveljavitve zakona, tj. 5. 12. 1946. Iz primopredajnega zapisnika in popisa inventarja z dne 5. 12. 1946 je razvidno, da so se ob nacionalizaciji kot sestavni del podjetja štele tudi stavbe. Z odločbo z dne 26. 3. 1955 pa je bilo ugotovljeno, da nepremičnin nacionalizacija ne obsega. Iz navedenega izhaja, da so podržavljene nepremičnine v obdobju od podržavljenja do uveljavitve ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl. in 11/01-odločba US) prešle iz družbene oziroma državne lastnine nazaj v last upravičenca. Primere, ko je upravičenec svoje podržavljeno premoženje pridobil nazaj, ureja ZDen v šestem odstavku 42. člena, po katerem imajo pravico do odškodnine tisti upravičenci, ki so premoženje pridobili nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla. V obravnavani zadevi pa upravičenec svojega premoženja ni odkupil, zato do denacionalizacije po tej določbi ni upravičen. Zahtevo za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnin, ki so bile vrnjene v letu 1955, tudi ne more opreti na 26. člen ZDen, saj se ta nanaša le na primere, ko se v sedaj vodenem postopku v denacionalizaciji vrača podržavljena nepremičnina, ki je ob vračanju bistveno manj vredna. Po presoji sodišča za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo prejšnjemu lastniku vrnjeno pred uveljavitvijo ZDen, pa čeprav bistveno manj vredno, v določbah ZDen ni podlage. Glede na navedeno sta oba upravna organa pravilno odločila, ko odškodnine za stavbe nista priznala. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožbeni ugovori drugo tožeče stranke, da bi jo bilo treba prisoditi, ker so bile ob vrnitvi stavbe popolnoma uničene. Niti iz izjav drugo tožnika ne izhaja, da so bile stavbe v celoti porušene, niti ni za tako ugotovitev podlage v predloženih upravnih spisih, iz katerih izhaja, da so stavbe ob vrnitvi še stale, čeprav so bile v razpadajočem stanju.

Predmet vračanja v tem denacionalizacijskem postopku so torej le podržavljene premičnine. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da so bile ob podržavljenju žage popisane (zapisnik o primopredaji parne žage s popisom inventarja z dne 5. 12. 1946), ter nato ocenjene (zapisnik o popisu in cenitvi nacionaliziranega premoženja podjetja AAA z dne 23. 5. 1947).

Po določbi petega odstavka 44. člena ZDen se ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih podjetij valorizirajo na način, določen z odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96; v nadaljevanju: odredba). Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, da za premoženje podjetja, katerega vrednost je bila ugotovljena že v času podržavljenja (z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju), ZDen ne predvideva ponovnega vrednotenja. Tisti, ki zatrjuje, da tako ugotovljene denarne vrednosti podržavljenega premoženja ne ustrezajo realnim vrednostim, mora to dokazati, tako da za vsako stvar predloži verodostojno listino, to pa je uradni cenik za istovrstno stvar, faktura, bilanca stanja in podobne verodostojne listine iz obdobja največ enega leta pred ali po podržavljenju (5. člen navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00; v nadaljevanju: navodilo). Drugo tožnik, ki je v postopku ugovarjal, da ob podržavljenju ugotovljene vrednosti ne ustrezajo realnim, takih dokazov v postopku ni predložil. Tožena stranka pa mu je pravilno pojasnila, da upravni organ vrednosti ni mogel ugotavljati s primerjavo drugih razlaščenih žag, saj je vrednotenje podržavljenega premoženja v denacionalizacijskih postopkih dopustno le po predpisanih metodologijah, konkretno citiranega navodila. Pravilnosti preračuna ob podržavljenju ugotovljene vrednosti po odredbi pa druga tožeča stranka ni ugovarjala.

Vrednost podržavljenega podjetja se ugotovi po metodi neto aktive. Neto aktiva je razlika med vrednostjo sredstev podjetja (celotna aktiva) ter vrednostjo obveznosti podjetja (prvi in drugi odstavek 8. člena navodila). Po presoji sodišča sta oba upravna organa kot podlago za ugotovitev vrednosti žage utemeljeno upoštevala zapisnik o cenitvi z dne 23. 5. 1947. To je akt, ki ga je v smislu odredbe o prenosu naprav in o združitvi nacionaliziranih podjetij z državnimi gospodarskimi podjetji ter o poprejšnjem popisu, in ocenitvi premoženja teh nacionaliziranih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 17/47) pripravila komisija, in je bil podlaga za redni postopek za ocenitev premoženja in določitev odškodnine pred pristojnim okrožnim sodiščem. Aktov sodnega postopka v predloženih upravnih spisih ni. Zato je pri ugotavljanju neto aktive podržavljenega podjetja mogoče upoštevati tudi druge listine. Iz pritožbe prvo tožeče stranke z dne 1. 8. 1997 zoper prvo prvostopno odločbo izhaja, da se je ta stranka že tedaj sklicevala na zapisnik, sestavljen dne 31. 12. 1946, ki pa ga ne prvostopni organ in ne tožena stranka nista upoštevala. Ker so v tem zapisniku navedeni dolžniki in upniki žage, za katere pa ni jasno, ali so bili ob ugotovitvi stanja blagajne (zapisnik z dne 5. 12. 1946) upoštevani, so utemeljeni ugovori, da dejansko stanje glede čiste aktive podjetja ni bilo popolno ugotovljeno. To pa je narekovalo odpravo izpodbijane odločbe. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka dokazno oceniti tudi naveden zapisnik. Kot dolgove podjetja je po mnenju sodišča mogoče upoštevati le tiste, ki so nastali do podržavljenja žage. Pri ugotavljanju aktive pa bo treba dodatno upoštevati tudi izkazane terjatve, nastale do podržavljenja žage. Do terjatev, ki jih je uveljavljala drugo tožeča stranka v svoji pritožbi, se tožena stranka v izpodbijani odločbi namreč ni opredelila. Glede tožbenega ugovora prvo tožeče stranke o plačilu 30 m3 lesa pa sodišče meni, da bi ga lahko uspešno uveljavljala le, če bi dokazala, da je bilo ob nacionalizaciji ugotovljeno, da podržavljeno podjetje prejšnjemu lastniku plačilo za ta les ni dolgovalo. Takih podatkov v predloženih upravnih spisih ni.

Stanje ob podržavljenju se ugotavlja po aktih o podržavljenju oziroma po zapisnikih, sestavljenih ob odvzemu premoženja. Če stanja na ta način ni mogoče pravilno ugotoviti, se stanje ugotovi po drugih listinah oziroma dokazilih (3. člen navodila). Glede na navedeno določbo sta se upravna organa o obstoju podržavljenih premičnin utemeljeno oprla na primopredajni zapisnik z dne 5. 12. 1946 in cenitveni zapisnik z dne 23. 5. 1947. Zato naj upravni organ v ponovnem postopku preveri ugovor prvo tožeče stranke glede odškodnine za dimnik, ki ni bil popisan. Glede ugovorov drugo tožeče stranke, da je treba upoštevati izjave strank in priče o obsegu premoženja, pa tudi sodišče meni, da je mora poleg izjav strank oziroma prič obstoj premoženja vsaj posredno izhajati še iz listinskega dokaza, saj je po navodilu predpisano ugotavljanje premoženja prvenstveno na podlagi listin.

Ker je sodišče presodilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, je na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena ZUS tožbama ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Zahtevek za povrnitev stroškov drugo tožeče stranke je sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS, po katerem v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot je odločilo v obravnavani zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.