Jedro

Tožnica bi morala, da bi bila njena tožba zoper drugotoženo stranko kot delodajalca prevzemnika dopustna, predhodno vložiti zahtevo za odpravo kršitve oziroma izpolnitev obveznosti, saj direktno sodno varstvo v primeru, ko delodajalec prevzemnik krši delovno pravne predpise, ni predvideno. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je tožnica tožbo vložila tudi zoper delodajalca prenosnika, pri katerem ji je delovno razmerje prenehalo.

Izrek

Pritožbi tožeče in prvo tožene stranke se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija glede odločitve o plačilu regresa za letni dopust za leto 2003, 2004, 2005, 2006 in 2007 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1.7. tekočega leta se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je prvo tožena stranka podala tožnici nezakonita in da ji delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo 15.11.2007, ampak je trajalo do 24.3.2008. Prvo toženi stranki je naložilo, da tožnici vpiše v delovno knjižico delovno dobo za čas od 15.11.2007 do 24.3.2008, jo za ta čas prijavi v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter ji izplača 7.986,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2008 dalje ter po preračunu posameznih mesečnih zneskov v bruto zneske vplača dajatve, ki bremenijo osebne prejemke, izplača regres za letni dopust za leto 2003, 2004, 2005, 2006 in 2007 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1.7. tekočega leta do plačila, od bruto zneskov regresa pa obračuna in plača akontacijo dohodnine. Prvo toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici izplača odškodnino v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2008, zanjo obračuna in plača davke in prispevke, višji zahtevek iz naslova regresa za letni dopust in odškodnine pa je zavrnilo. S sklepom je tožbo zoper drugo toženo stranko zavrglo. Odločilo je, da je dolžna prvo tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka v višini 2.682,15 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožeči stranki pa je naložilo, da drugo toženi stranki povrne njene stroške postopka v višini 712,96 EUR v 15 dneh, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo (pravilno: sklep) o zavrženju tožbe zoper drugo toženo stranko se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) o tem, na kakšen način bi morala uveljavljati varstvo pravic zoper drugo toženo stranko. Navaja več odločb pritožbenega sodišča, ki obravnavajo načine sodnega varstva v primeru spremembe delodajalca, vendar meni, da nobena od navedenih zadev ni identična s sporno. Meni, da zahteva za odpravo kršitve po 1. odstavku 204. člena ZDR ni bila potrebna, saj je vložila tožbo zoper prvo toženo stranko na ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter vzpostavitev delovnega razmerja s prvo toženo stranko do pravnomočnosti sodbe, z dnem pravnomočnosti pa vzpostavitev delovnega razmerja z drugo toženo stranko. Tožnici ob vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni moglo biti z gotovostjo znano, da je prvo tožena stranka v celoti prenesla dejavnost na drugo toženo stranko. Zato ni mogla zahtevati odprave kršitve po 1. odstavku 204. člena ZDR, saj se v odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot poslovni razlog ne navaja prenos dejavnosti. Opozarja tudi na sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 418/2005 ter v pritožbenem postopku izdano sodbo opr. št. Pdp 833/2006. V tem primeru sodišče ni zavrglo tožbe zaradi opustitve zahteve po 1. odstavku 204. člena ZDR, temveč je ugotovilo obstoj delovnega razmerja pri delodajalcu prevzemniku. Sodišče prve stopnje bi moralo po mnenju pritožbe ugotovitvi obstoj solidarne odgovornosti drugo tožene stranke, zlasti na podlagi 73. člena ZDR. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku zoper drugo toženo stranko ugodi in obema strankama naloži solidarno plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnica zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

V pritožbi, ki je bila vložena po pooblaščencu toženih strank sicer izrecno ni navedeno, katera od strank jo vlaga, vendar pa iz njene vsebine izhaja, da se pritožuje prvo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je bila pogodba o zaposlitvi med tožnico in prvo toženo stranko fiktivne narave in zato nima nobene dejanske vrednosti. Šlo je za ureditev razmerij med bivšima zakoncema. Pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena v skladu z njenim namenom pač pa zato, da bi se direktor prvo tožene stranke rešil obveznosti plačevanja preživnine iz neto prejemkov. Sodišče prve stopnje se do pravočasnega ugovora v zvezi s tem ni opredelilo, ampak ga je štelo kot prepoznega. Navidezno pogodbo sta stranki sklenili zavestno, zgolj z namenom ureditve medsebojnih odnosov po razvezi. To bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati in ugovor navideznosti dokazno ovrednotiti. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje tudi ni v zadostni meri obrazložilo elementov delovnega razmerja. Navedbe tožnice so prikrojene finančnim interesom, a so kljub temu pavšalne. Tožnica nikoli ni delala, zato tudi ni mogla opisati dela, ki ga je opravljala. Ker je materialnopravno napačna odločitev glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je napačna tudi odločitev o denarnem zahtevku; v tem delu s pritožbo izpodbija odločitev po temelju in višini. Zato prvo tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP sodbo in sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih stranki uveljavljata, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Stranki v pritožbah nista konkretizirali očitka o bistvenih kršitvah določb postopka. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali so bile pri izdaji izpodbijane sodbe in sklepa storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da teh kršitev sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Tudi dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabljeno materialno pravo. Odločilno dejstvo, namreč da prvo tožena stranka ni dokazala poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ima za posledico ugotovitev, da je odpoved nezakonita, zato je tožnica upravičena do izplačila zapadlih zneskov plač in regresov za letni dopust, glede na njen predlog pa tudi do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in odškodnine v skladu s 118. členom ZDR. Odločilno dejstvo, da tožnica od drugo tožene stranke pred vložitvijo tožbe ni zahtevala odprave kršitve v smislu 1. odstavka 204. člena ZDR, pa ima za posledico zavrženje tožbe zoper drugo toženo stranko.

K pritožbi prvo tožene stranke: Tožnica je imela s prvo toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi od 20.11.2002 do 15.11.2007, ko je bila odpovedana. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, saj iz izpovedi direktorja prvo tožene stranke izhaja, da je odpovedal pogodbo o zaposlitvi zato, ker tožnica ni hodila v službo oziroma ni delala. To pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poslovni razlog opredeljuje 1. alineja 1. odstavka 88. člena ZDR, ki določa, da delodajalec delavcu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tak razlog pa v spornem primeru ni dokazan.

Pritožbena navedba, da je prvo tožena stranka pravočasno, na začetku postopka pred sodiščem prve stopnje, opozorila na fiktivnost pogodbe o zaposlitvi, ni točna. Iz odgovora na tožbo izhaja le, da si je tožnica kot družbenica in direktorica sama izplačevala prejemke iz delovnega razmerja, v kolikor pa si jih ni, je to ravnala zavestno. Zato ji ne more biti dosojeno, kar zahteva. Na prvem naroku za glavno obravnavo je pooblaščenec toženih strank navajal, da tožnica ni hodila na delo in da ni opravljala dela. Direktor prvo tožene stranke pa je navedel, da so v 7., 8. in 9. mesecu tožnico pozivali, naj pride na delo, da je ni bilo mogoče najti in ni prišla na delo in da je prvo tožena stranka zato izgubila kupce; to pa je pomenilo, da dela zanjo ni bilo več. Šele po zaslišanju direktorja je prvo tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 29.5.2008 začela zatrjevati, da je pogodba o zaposlitvi navidezna. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da te trditve ne upošteva, v skladu z 2. odstavkom 286. člena ZPP.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni dovolj obrazložilo obstoja elementov delovnega razmerja, je potrebno pripomniti le to, da obstoja elementov delovnega razmerja, kadar je sklenjena pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje vzpostavljeno, ni treba še posebej ugotavljati. Ugotavljanje elementov delovnega razmerja bi bilo potrebno v primeru, če pisna pogodba o zaposlitvi ne bi bila sklenjena, na njen obstoj pa bi se tožnica sklicevala. V spornem primeru pa je tožnica s prvo toženo stranko imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, izveden je bil vpis v delovno knjižico, tožnica pa je prejemala tudi plačo. Ker pritožba odločitev v preostalem ugodilnem delu (denarni zahtevki) izpodbija, ne da bi bili pri tem navedeni konkretni razlogi, jo je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da tudi v tem delu bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP niso podane, pravilno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Po ugotovitvi, da tožnici zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni prenehalo 15.11.2007, je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR na predlog tožnice razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 24.3.2008. Do tega dne ji je priznalo obstoj delovnega razmerja pri prvo toženi stranki, ki ji je naložilo tudi plačilo neizplačanih plač za čas od januarja 2006 do 24.3.2008 in neizplačanih regresov za letni dopust za leta 2003, 2004, 2005, 2006 in 2007, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Če ti prejemki, ki delavcu pripadajo po 126. členu ZDR in 131. členu ZDR niso bili izplačani – prvo tožena stranka pa ni dokazala, da so bili – jih je v prisojeni višini (ki ji pritožba le pavšalno oporeka) prvo tožena stranka dolžna plačati. Na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR ji je dolžna plačati tudi odškodnino, katere višino je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo. Pritožbeno sodišče soglaša, da je glede na tožničino starost, trajanje delovnega razmerja pri prvo toženi stranki in objektivne možnosti njene zaposlitve, prisojena odškodnina primerna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo prvo tožene stranke in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožnice: Tožnica je od drugo tožene stranke zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od pravnomočnosti sodbe dalje na delovnem mestu komercialist, pri čemer se je sklicevala na določbe 73. člena ZDR o spremembi delodajalca. V primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR preidejo pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika v trenutku prenosa dejavnosti ali njenega dela. V kolikor delodajalec prevzemnik pravic iz pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki je bil zaradi prenosa prevzet, ne zagotavlja, to pomeni, da svojih obveznosti ne izpolnjuje. Če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni (1. odstavek 204. člena ZDR). Če v nadaljnjem roku 8 delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca delodajalec ne izpolni svoje obveznosti oziroma ne odpravil kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem (2. odstavek 204. člena ZDR). Neposredno sodno varstvo v tem primeru ni dopustno, kar pomeni, da je predhodna zahteva za odpravo kršitve oziroma za izpolnitev obveznosti procesna predpostavka za vložitev tožbe. Po 3. odstavku 204. člena ZDR je neposredno sodno varstvo dopustno le v primeru, če delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in odločitve o disciplinski odgovornosti delavca. Dejstvo, da je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri prvo toženi stranki, ne vpliva na njeno dolžnost, da v postopku varstva pravic zoper drugo toženo stranko ravna tako, kot odreja zakon. Pri tem ni pomembno, kdaj je tožnica izvedela za domnevni prenos dejavnosti, saj vložitev zahteve za odpravo kršitve ni vezana na rok in tudi že vložena tožba zoper prvo toženo stranko ni bila ovira, da odpravo kršitve oziroma izpolnitev obveznosti pred vložitvijo (spremembo) tožbe zahteva od drugo tožene stranke.

Pritožba opozarja na odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 833/2006, v kateri se vprašanje obstoja procesne predpostavke ni izpostavilo. Če v navedenem delovnem sporu dejansko ta procesna predpostavka ni bila izpolnjena, nanjo pa stranke niso opozorile in jo je sodišče prve stopnje spregledalo, je tudi pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (glej sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 491/2007 in VIII Ips 462/2007 z dne 9.9.2008). Zato situacija v navedeni zadevi ni bila identična s to sporno zadevo.

Na obstoj procesnih predpostavk pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ves čas postopka. Ker je pravilno ugotovilo, da za vložitev tožbe zoper drugo toženo stranko ni podana, je tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Prvo tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.

Revizija po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in ZPP ni dovoljena glede odločitve o plačilu regresa za letni dopust za leto 2003, 2004, 2005, 2006 in 2007 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1.7. tekočega leta. Lahko pa jo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 dopusti. To lahko stori v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije v tem delu ni dopustilo.