Jedro

Dolžnik ne more uspeti z ugovorom, da je plačeval sodno določeno preživnino v obdobju pred izdajo izvršilnega naslova, s katerim mu je bilo za to obdobje naloženo plačevanje preživnine, saj je tak ugovor lahko predmet presoje le v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi istega sodišča, s katerim je bila dovoljena izvršba za izterjavo in za zavarovanje preživninske terjatve mld. upnika z rubežem in prodajo dolžnikovih premičnin. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da ni podan nobeden od upoštevnih ugovornih razlogov iz 50. člena v času izdaje sklepa o izvršbi (dne 18.9.1995) še veljavnega Zakona o izvršilnem postopku - ZIP. Zoper sklep sodišča prve stopnje je dolžnik vložil pritožbo. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, ki bi jih uveljavljal, izrecno ne navaja, sicer pa v pritožbi ponavlja svoje trditve iz ugovora o že plačani preživnini oz. o prispevku h kritju stroškov preživljanja upnika v obdobju prvih treh let od dneva priznanja očetovstva (13.1.1988) dalje, zaradi česar je v skladu z napotitvijo sodišča vložil tožbo za nedopustnost izvršbe, vendar o tem njegovem zahtevku v pravdi očitno še ni bilo odločeno - temveč le o zahtevku za znižanje preživnine, ki je bil zavrnjen. Zato je zmotno sklepanje iz razlogov izpodbijanega sklepa, da tožbe v zvezi s trditvami o delno že plačani preživnini ni vložil in kar je sodišču prve stopnje nudilo oporo za odločitev o zavrnitvi njegovega ugovora zoper sklep o izvršbi. Formalnega pritožbenega predloga dolžnik ni ponudil. Pritožba ni utemeljena. Dolžnik je glede na fotokopijo v prilogah spisa (B 3) dne 16.9.1998 sicer res vložil "tožbo", vendar iz nje ni mogoče jasno razbrati vsebine in vrste vseh zahtevkov, ki jih je z njo uveljavljal. Očitno je prav zaradi tega sodišče v pravdi pod opr. št. P 512/98 to vprašanje razčiščevalo na naroku za glavno obravnavo skupaj z dolžnikom in povzelo v sodbo (priloga A 12) njegovo pojasnilo kot tožnika v tej pravdi, da od toženca zahteva "znižanje preživnine za 2/3". To je bil torej edini dolžnikov zahtevek, o katerem je sodišče poleg zahtevka iz nasprotne tožbe za zvišanje preživnine odločalo s sodbo, izdano v pravdi pod opr. št. P 512/98. Zato ni v ničemer zgrešeno sklepanje iz razlogov izpodbijanega sklepa, da dolžnik ni vložil tožbe za nedopustnost izvršbe. Sicer pa to sploh ni odločilnega pomena, saj gradi dolžnik svoj "zahtevek za nedopustnost izvršbe" na trditvi, ponovljeni tudi še v pritožbi, da je preživnino za obdobje treh let že plačal in da želi preprečiti "dvakratno plačevanje preživnine za obdobje treh let z začetkom 1988". To obdobje pa pade v čas pred izdajo izvršilnega naslova (sodbe z dne 22.3.1995), na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba v danem primeru za izterjavo preživnine za čas od 1.1.1988 dalje in na katerega je sodišče v izvršilnem postopku vezano (prvi odstavek 16. člena ZIP) - ne da bi moglo kakorkoli preizkušati njegovo pravilnost. Zato utemeljenost dolžnikovega zahtevka za nedopustnost izvršbe ne izhaja niti iz njegovih lastnih navedb, saj gre izključno za vprašanje, ki je moglo biti predmet presoje le v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Tako se izkaže odločitev o zavrnitvi ugovora za pravilno, kar je narekovalo zavrnitev dolžnikove pritožbe na podlagi določbe 2. tč. 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju kot neutemeljene in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.