Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zastaralni rok je začel teči z zapadlostjo računa 20.9.1996 in je do vložitve izvršilnega predloga 28.11.2001 že potekel. Okoliščina, da je dolžnica 11.1.2002 del že zastaranega dolga poravnala, na to ne vpliva, saj z zastaranjem ni prenehala njena obveznost, temveč je prenehala le pravica upnika terjati izpolnitev.
Ugovoru se ugodi, sklep o izvršbi r a z v e l j a v i in izvršilni postopek ustavi. Upnik je dolžan dolžnici v 8 dneh povrniti 19.700,00 SIT stroškov izvršilnega postopka.
Prvostopenjsko sodišče je na predlog upnika izdalo zoper dolžnico sklep o izvršbi, s katerim ji je naložilo, da je dolžna plačati upniku glavnico 80.163,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2002 do plačila ter ji povrniti 22.260,00 SIT stroškov izvršilnega postopka, za primer neplačila tega zneska pa je dovolilo zoper dolžnico izvršbo na njen osebni dohodek in premičnine. Zoper sklep je vložila dolžnica po pooblaščencu ugovor, v katerem ugovarja zastaranje upnikove terjatve. Račun, ki je bil predmet izterjave, je zapadel v plačilo 20.9.1996, izvršilni predlog pa je bil vložen 28.11.2001, to je po poteku petletnega zastaralnega roka. Ker je upnik svoj izvršilni predlog takoj po njegovi vložitvi skrčil zaradi delnega plačila glavnice, so ostale aktualne tudi obresti, vendar so tudi te zastarale, saj stranska terjatev, kar obresti so, zastara najpozneje tedaj, ko zastara glavna terjatev. Predlaga razveljavitev sklepa ter ustavitev izvršbe ter zahteva povrnitev stroškov ugovora. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo dolžničin ugovor za neutemeljen in ga na podlagi 2. odst. 54. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) posredovalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. Po oceni pritožbenega sodišča je dolžničin ugovor utemeljen. Upnik je od dolžnice zahteval plačilo računa z dne 13.9.1996, ki je zapadel v plačilo 20.9.1996 in se glasi na znesek 53.869,00 SIT, poleg tega pa je zahteval še plačilo obračunanih zamudnih obresti od zapadlosti do vložitve izvršilnega predloga v višini 76.513,60 SIT. Še pred izdajo sklepa o izvršbi je dolžnica plačala glavnico v višini 53.869,00 SIT, zaradi česar je upnik štel, da je plačan del glavnice v znesku 50.220,00 SIT (od seštevka obračunanih zamudnih obresti in zneska po računu) ter zakonite zamudne obresti v višini 3.649,00 SIT. Sklep o izvršbi se zato nanaša še na plačilo glavnice v višini 80.163,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2002 dalje do plačila. Ker dolžnica ugovarja zastaranje terjatve, pa je bilo potrebno oceniti, ali je ta njen ugovor utemeljen. Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki po prehodni določbi OZ - 1060. čl. še velja za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ) določa enoletni, triletni, petletni in desetletni zastaralni rok. Slednji velja le za judikatne terjatve, to je tiste, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Najugodnejši zastaralni rok za upnika je zato v konkretnem primeru splošni petletni zastaralni rok, ta pa je res, kot to opozarja dolžnica, začel teči z zapadlostjo računa 20.9.1996 in je do vložitve izvršilnega predloga 28.11.2001 že potekel. To velja tako za glavnico kot za obresti, saj so po 369. čl. ZOR takrat, ko zastara glavna terjatev, zastarane tudi stranske terjatve, med katere spadajo tudi obresti. Okoliščina, da je dolžnica dne 11.1.2002 del (že zastaranega) dolga poravnala, na navedene ugotovitve ne vpliva, saj z zastaranjem ni prenehala njena obveznost, temveč je prenehala le pravica upnika terjati izpolnitev. Pritožbeno sodišče je zato dolžničinemu ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in odločilo, da se postopek ustavi. Ker je dolžnica z ugovorom uspela, ji je dolžan upnik povrniti stroške postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 19.700,00 SIT (sodna taksa za ugovor 5.100,00 SIT, sestava ugovora 100 odvetniških točk, poročilo stranki 20 odvetniških točk, pisarniški stroški 2 % in 20 % DDV).