Jedro

Namen instituta ločitve zapuščine je varstvo zapustnikovih upnikov pred upniki prezadolženega dediča. V obravnavanem primeru dedičev ni in tudi nevarnost za poplačilo pritožnikove terjatve ne obstaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (glede zavrnitve predloga D., d.d., za ločitev zapuščine) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zapuščina, ki jo sestavljajo: nepremičnina parc. št. 216/1 k.o. X do 61/100, premoženje družbe P., d.o.o. (nepremičnine parc. št. 368/5 in 369/5, obe k.o. X.), denarna sredstva na hranilni knjižici zapustnika pri S., d.d., in 230 delnic K., izroči Republiki Sloveniji. Obenem je zavrnilo predlog ločitvenih upnikov (D., d.d., R. Z., E., d.o.o., in J. M.) za ločitev zapuščine.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik D., d.d. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa in priznanje njegove ločitvene pravice, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega ločitvenega zahtevka ostala teoretično neobrazložena, kar je bistvena kršitev postopka. Poudarja, da je državno pravobranilstvo priznalo njegovo terjatev, vendar je v zapuščinskem postopku ni hotelo poravnati. Republika Slovenija res ni dedič, odgovarja pa za dolgove zapustnika do višine obsega dediščine. Ker sodišče sklepa o zavrnitvi ločitvene pravice ni izdalo že med zapuščinskim postopkom, je napačno uporabilo materialno pravo. Sicer pa je z zavrnitvijo predloga pritožniku onemogočilo terjati plačilo dolga od države, saj pritožnik za to nima pravnega naslova, ali podati predlog za uvedbo stečaja premoženja.

3. Odgovora na pritožbo ni bilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ločitev zapuščine, ki jo omogoča 143. člen Zakona o dedovanju (ZD), je ukrep zavarovanja terjatve zapustnikovega upnika. Ta lahko zahteva, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja, kadar je tudi dedič, ki naj bi poplačal zapustnikove dolgove, zadolžen. S tem zapustnikov upnik doseže dodatno varstvo za svojo terjatev, saj mu pri njenem poplačilu iz premoženja zapustnika ne bodo konkurirali dedičevi upniki.

6. Ločitev zapuščine je torej ukrep, ki je po svoji vsebini in učinkih podoben začasni odredbi. Zapuščinsko sodišče bi zato o predlogu upnika za ločitev zapuščine moralo odločiti primerno hitro. Sodišče prve stopnje te zahteve ni upoštevalo, saj je o predlogu upnikov odločilo šele v sklepu, s katerim je zapuščino, ker je ta ostala brez dedičev, izročilo Republiki Sloveniji. Takšno ravnanje sodišča ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava, kot trdi pritožba. Ker ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, pa ne gre niti za relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je sicer pritožba opredeljeno ne uveljavlja.

7. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev o zavrnitvi pritožnikovega predloga navedlo dovolj jasne in celovite razloge. Pri tem se je pravilno sklicevalo na namen instituta ločitve zapuščine in na zakonsko ureditev. Še dodatno utemeljevanje odločitve s pravnoteoretičnimi stališči bi bilo odveč, sploh ker ta niso formalni pravni vir. Ker v sklepu navedeni razlogi zadoščajo za njegov pritožbeni preizkus, ne gre za bistveno kršitev postopka, ki jo sodišču prve stopnje očita pritožba.

8. Dejstvo, da je Republika Slovenija že med zapuščinskim postopkom priznala pritožnikovo terjatev, ne more vplivati na drugačno odločitev o njegovem predlogu za ločitev zapuščine. Še več, takšno priznanje pomeni, da terjatev očitno ni sporna, zato tudi predlaganega zavarovanja ne potrebuje. Če je zakonita zastopnica kljub priznanju terjatve odklonila njeno plačilo, bi pritožnik lahko zahteval plačilo v pravdi. Upniki zapustnika lahko vložijo tožbo pred izdajo ali po izdaji sklepa o dedovanju in tudi, če zapuščinske obravnave sploh ni bilo.

9. Nobenega dvoma ni, da je za dolgove zapustnika, ki nima dedičev, odgovorna država. Njen položaj je tak, kot bi ga imel dedič. To pomeni, da odgovarja za zapustnikove dolgove tako s svojim premoženjem kot z zapuščino, ki je v skladu z 9. členom ZD postala njena last. Res je sicer, da odgovarja le do višine vrednosti zapuščine, kar pa za odločitev o predlagani ločitvi zapuščine ne more biti relevantno. Kot je pritožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je namen tega instituta varstvo zapustnikovih upnikov pred upniki prezadolženega dediča. V obravnavanem primeru dedičev ni in tudi nevarnost za poplačilo pritožnikove terjatve ne obstaja. Država je pritožnikovo terjatev že priznala, za povrh pa vložitev predloga za ločitev zapuščine, upoštevaje 365. člen Obligacijskega zakonika, pretrga zastaranje terjatve. Nerazumljivo je zato pritožbeno vztrajanje, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predloga pritožniku onemogočilo terjati plačilo dolga od države. Pritožnik bo svojo terjatev do zapustnika lahko poplačal prav na podlagi sklepa sodišča prve stopnje o izročitvi zapuščine Republiki Sloveniji, ki dokazuje prehod zapustnikovega premoženja oziroma pravno nasledstvo. Nobene ovire pa tudi ni, da pritožnik predlaga uvedbo stečaja zapuščine. V tem primeru bo Republika Slovenija po drugem odstavku 417. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju stranka glavnega postopka stečaja zapuščine in se bodo zanjo smiselno uporabljala pravila, ki se uporabljajo za zapustnikove dediče. V stečajno maso bo po 418. členu tega zakona spadala tudi pritožnikova terjatev, ki jo bo za račun stečajne mase upravičen uveljaviti upravitelj.

10. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, torej niso podani. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih in materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.