Jedro

Če obsojenec v zagovoru med drugim izpoveduje o kaznivem dejanju, ki se njemu ne očita oziroma glede katerega nastopa v vlogi oškodovanca, to ne pomeni, da sodišče na ta del zagovora ne more opreti dokaznih zaključkov oziroma da gre za nedovoljen dokaz.

Če se sodišču porodi utemeljen dvom o pravilnosti izvedeniškega mnenja, slednjega ne more zavrniti, ne da bi ponovno zaslišalo istega izvedenca oziroma si pridobilo mnenje drugega izvedenca.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi glede kaznivega dejanja pod 3. točko izreka, glede odločbe o enotni kazni za obsojenega O. ter glede odločbe o preklicu pogojne obsodbe in stroških postopka za obsojenega N. in O. ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 173/2008 z dne 18. 6. 2009 obsojenega G. O. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 218. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Sodišče je obsojenemu O. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani K 365/06 z dne 7. 11. 2007, ter mu izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora. Z isto sodbo je sodišče obsojenega M. N. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 218. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Obsojencu je preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila izrečena s sodbo K 23/07 z dne 26. 4. 2007 ter mu izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora. Obsojenega J. B. pa je sodišče spoznalo za krivega pomoči h kaznivemu dejanju neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 27. členom KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo treh let. Sodišče je obsojenemu O. in N. v izrečene kazni vštelo čas pridržanja in pripora, obsojenemu O. je odvzelo zaseženo drogo in palico, obsojenemu N. pa zasežen nož. Odločilo je, da sta obsojeni N. in B. dolžna plačati stroške kazenskega postopka, obsojenega O. pa je plačila stroškov oprostilo ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun. Sodišče je obsojenega O. oprostilo obtožbe za drugo kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ, obdolženega J. A. pa je oprostilo obtožbe glede pomoči h kaznivemu dejanju po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 27. členom KZ ter odločilo, da stroški tega dela postopka bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 99/2009 z dne 10. 11. 2009 pritožbi zagovornice obsojenega N. delno, pritožbi okrožne državne tožilke pa v celoti ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje glede obsojenega N. v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu izreklo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora, v preostalem pa je pritožbo zagovornice obsojenega N. ter pritožbi zagovornikov obsojenega O. in B. zavrnilo ter odločilo, da je obsojeni B. dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, obsojenega O. pa je plačila stroškov oprostilo. Vrhovno sodišče je s sklepom IX Ips 64838/2010 z dne 2. 10. 2010 ugodilo zahtevi obsojenega N. za izredno omilitev kazni ter pravnomočno sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zapora znižalo za en mesec.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornica obsojenega N., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenega N. v celoti oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno ter predlagal njeno zavrnitev. Po oceni vrhovnega državnega tožilca sodišče s tem, ko obsojenega B. ob zaslišanju ni poučilo kot pričo, ni kršilo določb kazenskega postopka, saj obdolženec nikoli ne more biti priča v lastni zadevi. Navaja, da sodišče tudi ni kršilo določb postopka s tem, ko je samo interpretiralo izvedeniško mnenje glede časa nastanka poškodb ter padca oškodovanca, pri čemer poudarja, da lahka telesna poškodba niti ni znak obravnavanega kaznivega dejanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornica v zahtevi navaja, da je obsojeni B. v razmerju do 3. točke obtožbe, torej glede poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja, ki se očita obsojenemu N., nastopal v vlogi oškodovanca. Sodišče je ob zaslišanju obsojenega B. poučilo samo o pravicah obdolženca, ni pa bil poučen kot priča v smislu drugega odstavka 240. člena ZKP. Zagovornica sicer pritrjuje stališču, da obdolženec nikoli ne more biti zaslišan kot priča v lastni zadevi, meni pa, da v obravnavani zadevi sodišče ne bi smelo izvesti enotnega postopka zoper obdolženega N., O. in B. Pričanje B., ki ni bil opozorjen na dolžnost govoriti resnico ter da ne sme ničesar zamolčati, namreč ne more biti verodostojno. S takšnim, enotno izpeljanim kazenskim postopkom je, po oceni zagovornice, sodišče kršilo 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se sodba v celoti opira na pričanje B., ki ni bil poučen po drugem odstavku 240. člena ZKP.

6. V obravnavani zadevi je na podlagi obtožbe okrožnega državnega tožilstva tekel enotni kazenski postopek zoper obsojenega O., B. in obdolženega A. zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ ter zoper obsojenega O. in N. zaradi poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 218. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Kot izhaja iz opisa kaznivih dejanj v izreku obsodilne sodbe, sta kaznivi dejanji v medsebojni zvezi, saj je bilo kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja zoper B. izvršeno zaradi poseka sadik konoplje, ki jih je O. nasadil na B. nepremičnini. Za dokazovanje kaznivega dejanja izsiljevanja so bile torej ključne okoliščine in dokazi, povezani s kaznivim dejanjem prepovedane proizvodnje mamil, zato je sodišče enoten postopek lahko izvedlo skladno s šestim odstavkom 32. člena ZKP in tudi niso bile podane okoliščine za izločitev postopka (prvi odstavek 33. člena ZKP). V enotnem postopku pa je sodišče obdolženega B. pravilno zaslišalo zgolj kot obdolženca in ne tudi kot pričo, saj ti procesni vlogi nista združljivi(1), kot navaja že zagovornica v zahtevi. Dejstvo, da je obsojeni B. v zagovoru med drugim izpovedoval o kaznivem dejanju, ki se njemu ne očita oziroma glede katerega nastopa v vlogi oškodovanca, ne pomeni, da sodišče na ta del zagovora ne more opreti dokaznih zaključkov oziroma da gre za nedovoljen dokaz, kot zmotno meni zagovornica. Sodišče tak zagovor obdolženca oceni kot vsak drug dokaz, po načelu proste presoje dokazov.

7. Utemeljeno pa zagovornica opozarja na dejstvo, da sodišče glede časa nastanka oškodovančevih poškodb ni sprejelo mnenja izvedenca medicinske stroke, pri čemer tudi ni postavilo drugega izvedenca. Kot izhaja iz podatkov spisa je sodišče odredilo izvedenstvo medicinske stroke glede vprašanja, kakšne poškodbe so bile prizadejane oškodovancu B. in ali je možno, da so bile prizadejane na način, kot je izpovedal oškodovanec. Izvedensko mnenje je podal izvedenec A. A., ki je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 10. 6. 2009. Na zaslišanju je med drugim povedal, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdaj so nastale poškodbe, ki so bile vidne ob pregledu oškodovanca dne 29. 9. 2008 ob 8:30 uri, da pa sta prečno potekajoča rdečina na hrbtu ter poškodba na temenu glave lahko nastali v manj kot 36 urah pred pregledom, kar pomeni, da poškodbi nista mogli nastati pred soboto 27. 9. 2008 ob 20:30 uri. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da temu stališču ne sledi ter da šteje za dokazano, da je oškodovanec vse ugotovljene poškodbe utrpel iz četrtka na petek, to je iz 25. 9. na 26. 9. 2009. Navedlo je, da izpovedbo B. potrjujejo številne okoliščine, zato je sodišče njegovi izpovedbi v celoti verjelo, torej tudi glede časa nastanka poškodb. Sodišče je sledilo zagovoru oškodovanca B. tudi v delu, ko je izpovedal, da je, zaradi udarca z ročajem noža po glavi padel. Tudi v tem delu sodišče ni sprejelo izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da bi morala biti energija udarca večja oziroma da bi oškodovanec moral izgubiti zavest, da bi prišlo do padca. Sodišče je navedlo, da je oškodovanec lahko padel po tleh tudi zaradi kombinacije udarca manjše energije ter dejstva, da je bil pred udarcem s silo potegnjen iz avtomobila in je bil presenečen zaradi fizičnega nasilja.

8. Po določbi 248. člena ZKP se izvedenstvo odredi, kadar je za ugotovitev kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Zaključkov o obstoju pravno relevantnih dejstev, ki zahtevajo posebno strokovno znanje, sodišče torej ne more napraviti zgolj na podlagi lastne presoje ali na podlagi presoje drugih dokazov (npr. izpovedb prič), pač pa mora ta dejstva ugotavljati s pomočjo izvedenca ustrezne stroke. Navedeno ne pomeni, da sodišče izvedenskega mnenja ne ocenjuje. Vsako mnenje izvedenca mora sodišče kritično presoditi po načelu proste presoje dokazov. Kadar pa se sodišču ob tem porodi utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, slednjega ne more zavrniti, ne da bi ponovno zaslišalo istega izvedenca oziroma si pridobilo mnenje drugega izvedenca (258. člen ZKP). Če sodišče v nasprotju z navedeno določbo samo ugotovi določena dejstva, ki so bila predmet izvedenstva, s tem zagreši bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.(2)

9. Glede na navedeno je potrebno pritrditi zagovornici, da sodišče ni ravnalo v skladu z določbo 258. člena ZKP, ko izvedenskemu mnenju izvedenca medicinske stroke ni sledilo, dvoma v pravilnost mnenja pa tudi ni odpravilo s ponovnim zaslišanjem izvedenca oziroma ni postavilo novega izvedenca. Če je sodišče podvomilo v pravilnost izvedenčevega stališča glede časa nastanka oškodovančevih poškodb, bi moralo izvedenca v zvezi s to okoliščino dodatno zaslišati oziroma po potrebi postaviti drugega izvedenca medicinske stroke. Prav tako bi sodišče moralo s postavljanjem dodatnih vprašanj izvedencu razjasniti, ali je mogoče, da je oškodovanec v posledici udarca ter ostalih okoliščin dogajanja padel. Ker sodišče tega ni storilo, temveč je v obrazložitvi sodbe glede navedenih vprašanj zavzelo lastno stališče, ki je nasprotno stališču izvedenca, je kršilo določbo 258. člena ZKP.

10. Ugotovljena kršitev je po oceni Vrhovnega sodišča lahko vplivala na pravilno ugotovitev dejstev, ki so v obravnavani zadevi odločilna. Vpliv na pravilnost izpodbijane sodbe sicer ne bi bil izkazan, kolikor bi kršitev določb 258. člena ZKP lahko povzročila zgolj nepravilno ugotovitev, da je oškodovanec v posledici udarca po glavi padel. Slednje namreč oškodovančevega zagovora ne bi omajalo do te mere, da bi bilo potrebno v celoti zanikati njegovo verodostojnost. Nasprotno pa je za pravilno ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi odločilen čas nastanka oškodovančevih poškodb. Pritrditi je sicer potrebno stališču pritožbenega sodišča in vrhovnega državnega tožilca, da nastanek telesnih poškodb pri oškodovancu ni zakonski znak kaznivega dejanja izsiljevanja, pač pa zadostuje uporaba sile ali resne grožnje z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist. Vendar so prav telesne poškodbe tista okoliščina, ki kaže, da je bila zoper oškodovanca uporabljena sila, na način, ki izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe. Sicer pa v obravnavani zadevi med procesnimi udeleženci niti ni sporno, da so oškodovancu telesne poškodbe nastale, pač pa, da sta jih povzročila obsojeni N. in O. Če bi se ugotovilo, da oškodovancu poškodbe niso mogle nastati pred 27. 9. 2008 ob 20:30 uri, bi to omajalo tezo obtožbe, da sta obsojeni N. in O. zoper oškodovanca sploh uporabila kakršnokoli silo. Iz izvedenih dokazov namreč ne izhaja, da bi bila obsojenca v družbi oškodovanca tudi v času od 27. 9. 2008 po 20:30 uri, kot to utemeljeno izpostavlja zagovornica v zahtevi.

C.

11. Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obsojenega N., razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker so razlogi za takšno odločitev podani tudi v korist obsojenega O. (obsojeni O. in N. sta bila za poskus kaznivega dejanja izsiljevanja obsojena kot sostorilca), je Vrhovno sodišče ob upoštevanju pravila beneficium cohaesionis (drugi odstavek 424. člena ZKP) pravnomočno sodbo razveljavilo tudi glede obsojenega O., in sicer v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja, ter zadevo tudi v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je Vrhovno sodišče razveljavilo odločbo o enotni kazni glede obsojenega O. ter odločbe o preklicu pogojne obsodbe in stroških kazenskega postopka za oba obsojenca. Sodišče prve stopnje bo moralo, ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali delno razveljavitev pravnomočne sodbe, ponovno presoditi mnenje izvedenca medicinske stroke ter dvom v pravilnost mnenja odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedenca, v nasprotnem primeru pa zahtevati mnenje drugih izvedencev, ter v zadevi ponovno odločiti.

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 451/2008 z dne 11. 12. 2008. Op. št. (2): Tako tudi Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 582.