Jedro

Tožnikov predlog je bil zavrnjen, ker v predlogu ni izkazal nastanka nepopravljive škode. Sodišče se strinja z organom, da breme zatrjevanja in dokazovanja obstoja nepopravljive škode nosi predlagatelj in da tožnik tega bremena v vlogi ni izpolnil. Iz tožnikovega predloga za odlog izvršbe, namreč izhaja, da odlog izvršbe predlaga, ker se ne strinja s stališčem drugostopenjskega organa, ki ga je ta zavzel v odločbi, s katerim je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe, in sicer, da se gradbeno dovoljenje z dne 10. 9. 2009 ne nanaša na objekt, ki je predmet izvršilnega naslova - inšpekcijske odločbe, ter da je to razlog, zaradi katerega tožnik zahteva odlog izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo vlogo za odlog izvršbe in odločil, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začetka izvršbe.

2. V obrazložitvi se organ sklicuje na določbi drugega in tretjega odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ugotavlja, da ni izkazan nastanek nepopravljive škode, ki bi nastala pri izvršbi, zato ni podlage za odlog izvršbe.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in odločil, da ni bilo stroškov pritožbenega postopka. V obrazložitvi med drugim navaja, da tožnik v svoji vlogi z dne 11. 3. 2017, s katero je predlagal odlog izvršbe, ni navedel okoliščin, iz katerih bi izhajala verjetnost nastanka težko popravljive škode, s čimer ni izkazal enega od kumulativnih pogojev za odlog izvršbe na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZUP.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej med drugim navaja, da drugostopenjski organ ni opravil preizkusa odločbe v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih navedb, niti v mejah preizkusa po uradni dolžnosti. Meni, da bi drugostopenjski organ sicer ugotovil, da je za objekt, zgrajen leta 1980, ki je predmet inšpekcijske odločbe z dne 18. 2. 2009, že pridobil pravnomočno gradbeno dovoljenje, zaradi česar bi mu z izvršbo zagotovo nastala nepotrebna in popolnoma nerazumna, velika materialna škoda, ki bi pomenila kršitev 1. člena Protokola (št. 1, op. sodišča) k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki varuje posameznikovo premoženje.

5. Navaja, da je že 22. 10. 2008 vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za navedeni nezahtevni kmetijski objekt, ki stoji na mestu prejšnjega starega objekta ter ima enak namen in velikost. Gradbeni inšpektor mu je za ta objekt 18. 2. 2009 izdal odločbo, s katero mu je naložil njegovo odstranitev do 18. 8. 2009. Zoper inšpekcijsko odločbo je 26. 2. 2009 vložil ugovor - pravno sredstvo s sporočilom, da že teče postopek pridobitve gradbenega dovoljenja za ta objekt, in predlogom, da se postopek ustavi ali pa vsaj prekine do odločitve o vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja. Trdi, da ga je kmalu po vložitvi ugovora gradbeni inšpektor „z osebnim ustnim napeljevanjem s prevaro na pretkan in nedovoljen način nagovoril“, naj se izreče, da ugovor ni mišljen kot pritožba, pri čemer mu je ustno zagotovil, da bo inšpekcijski postopek ustavil. Temu je verjel, vendar se je po več kot osmih letih izkazalo, da ga je inšpektor „z zvijačo grdo prevaral in tako na podel ter nezakonit način prišel do pravnomočne odločbe, ki jo danes izvršuje“. Citira tudi besedilo prvega odstavka 144. člena Kazenskega zakonika - KZ-1. 6. Nadalje navaja, da je bilo 10. 9. 2009 za obravnavani objekt izdano gradbeno dovoljenje, ki je bilo vročeno tudi prvostopenjskemu inšpekcijskemu organu. Dodaja, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano po predhodno opravljenem ogledu na terenu 15. 7. 2009 in da je upravni organ v njem ugotovil, da so izpolnjeni vsi pogoji za njegovo izdajo. Po več kot sedmih letih od pravnomočnosti tega dovoljenja pa je gradbeni inšpektor 15. 9. 2016 izdal sklep o izvršbi, zoper katerega se je pritožil, saj je bilo za objekt izdano gradbeno dovoljenje, vendar je drugostopenjski organ pritožbo 3. 2. 2017 zavrnil. 7. Tožnik je nato vložil predlog za prekinitev in zadržanje izvršbe, in sicer ker je drugostopenjski organ z odločbo z dne 3. 2. 2017 njegovo pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe zavrnil z utemeljitvijo, da za obravnavani objekt gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno oziroma da je bilo pridobljeno za nek drugi objekt. V predlogu je v zvezi s tem zahteval izvedbo ugotovitvenega postopka z vpogledom v pravnomočno gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta št. 351-1438/2008-28 z dne 10. 9. 2009 ter zaslišanjem tožnika in uradne osebe, ki je vodila postopek izdaje navedenega gradbenega dovoljena. Gradbeni inšpektor je tožnikov predlog s sklepom z dne 15. 3. 2017 zavrgel, drugostopenjski organ pa je z odločbo z dne 16. 6. 2016 na tožnikovo pritožbo navedeni sklep odpravil ter zadevo vrnil v ponoven postopek.

8. Tožbo vlaga, ker je prvostopenjski organ sklep z dne 20. 6. 2017, s katerim je bila njegova vloga za odlog izvršbe v ponovljenem postopku zavrnjena, izdal 18 dni preden mu je vročil odločbo z dne 16. 6. 2017 oziroma mu je oba upravna akta vročil hkrati, s tem pa onemogočil, da bi se z odločitvijo drugostopenjskega organa pravočasno seznanil in tako imel možnost za morebitno takojšnjo dodatno dopolnitev utemeljitve predloga za odlog upravne izvršbe skladno s tretjim odstavkom 293. člena ZUP. Nasprotuje stališču, da nastanek nepopravljive škode pri izvršbi ni izkazan, in sicer trdi, da sta obravnavani objekt zgradila z očetom v letu 1980 na mestu prejšnjega starega objekta z enakim namenom in velikostjo, ta objekt pa mu pomeni nenadomestljiv dragocen simbolni spomin na pokojnega očeta in na navezanost na njegovo sedemintridesetletno vsakodnevno uporabo.

9. Trdi še, da gre v tem primeru za grobo kršitev 21., 22., 23. in 33. člena Ustave ter 1. člena Protokola (št.1, op. sodišča) k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Sodišču predlaga, naj ugotovi, da je bilo pravnomočno gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta z dne 10. 9. 2009 pridobljeno za obravnavani objekt, podrejeno pa naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

10. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Premet tega upravnega spora je odločitev o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe odločbe gradbene inšpekcije, s katero je bilo tožniku naložena odstranitev objekta tlorisnih dimenzij 5 m x 4,6 m s pritlično etažo višine 2,3 m in izkoriščeno podstreho s kolenčnim zidom višine 0,7 m, pokrito s simetrično dvokapnico, ki je postavljen na zemljišču s parc. št. 2465 k. o. ....

13. Oba organa, prvi in drugostopenjski organ, sta tožnikov predlog za odlog izvršbe obravnavala po določbah tretjega odstavka 293. člena ZUP, ki določa, da se upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. Za uspešen odlog morata biti po tej določbi izpolnjena dva kumulativna pogoja, to je vloženo pravno sredstvo zoper izvršbo ali izvršilni naslov in verjetnost nastanka nepopravljive škode.

14. Obstoj prvega pogoja, to je, da je zoper izvršbo ali izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, v tem primeru ni sporen, čeprav iz izpodbijane, niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, katero pravno sredstvo naj bi bilo vloženo v konkretnem primeru, o katerem v času odločanja o predlogu za odlog izvršbe še ni bilo odločeno. Sodišče opozarja, da je smisel odloga izvršbe, kot ga ureja tretji odstavek 293. člena ZUP, v tem, da se z izvedbo izvršbe še pred odločitvijo o pravnem sredstvu zoper izvršbo ali izvršilni naslov ne povzroči nepopravljiva škoda. To pa predpostavlja, da o vloženem pravnem sredstvu v času odločanja o predlogu za odlog še ni bilo (pravnomočno) odločeno, organ pa je dolžan pri odločanju o izpolnjenosti pogojev za odlog izvršbe tehtati med možnostjo uspeha vloženega pravnega sredstva in možnostjo nastanka nepopravljive škode in ali bo ta škoda res nepopravljiva (prim. Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, upravni postopek, GV, Ljubljana 2017, str. 487).

15. Tožnikov predlog je bil zavrnjen, ker v predlogu ni izkazal nastanka nepopravljive škode. Sodišče se strinja z organom, da breme zatrjevanja in dokazovanja obstoja nepopravljive škode nosi predlagatelj in da tožnik tega bremena v vlogi ni izpolnil. Iz tožnikovega predloga za odlog izvršbe, namreč izhaja, da odlog izvršbe predlaga, ker se ne strinja s stališčem drugostopenjskega organa, ki ga je ta zavzel v odločbi, s katerim je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe, in sicer, da se gradbeno dovoljenje z dne 10. 9. 2009 ne nanaša na objekt, ki je predmet izvršilnega naslova - inšpekcijske odločbe, ter da je to razlog, zaradi katerega tožnik zahteva odlog izvršbe.

16. Tožnik ne navaja, da je v vlogi za odlog izvršbe uveljavljal še kakšen drug razlog. Z navedenim v predlogu uveljavljanim razlogom pa po presoji sodišča v bistvu uveljavlja nezakonitost sklepa o dovolitvi izvršbe, kar pa je lahko le predmet pravnih sredstev v postopku izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe, ne pa razlog za njen odlog, ne da bi tožnik hkrati izkazal, da je zoper inšpekcijsko odločbo ali odločbo o dovolitvi izvršbe vloženo pravno sredstvo, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno, ter da mu bo z izvršbo pred dokončno odločitvijo o zakonitosti izvršilnega naslova oziroma izvršbe nastala nepopravljiva škoda.

17. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da je prvostopenjski organ tožniku s tem, da mu je odločbo drugostopenjskega organa vročil skupaj z izpodbijano odločbo, izdano v ponovnem postopku, onemogočil, da v ponovnem postopku, še pred izdajo izpodbijane odločbe, predlog dopolni z navedbami o možnosti nastanka nepopravljive škode. Tožnikova vloga zaradi odsotnosti navedb o možnosti nastanka nepopravljive škode ni nepopolna. Le če bi bila vloga nepopolna ali nerazumljiva, pa bi bil organ skladno z določbami 67. člena ZUP dolžan tožnika na to pomanjkljivost opozoriti in mu omogočiti, da jo odpravi. Zgolj s tem, ko je organ, v ponovnem postopku odločil še preden je tožniku vročil drugostopenjsko odločbo, s katero je bila njegova prejšnja odločba odpravljena, ni kršil določb ZUP. Skladno s tretjim odstavkom 251. člena ZUP je namreč organ v ponovnem postopku dolžan ravnati v skladu z navodili instančnega organa in brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo. Da bi prvostopenjski organ v postopku izdaje izpodbijane odločbe ravnal v nasprotju z navodili drugostopenjskega organa, pa tožnik ne trdi.

18. Sodišče še pripominja, da nevarnosti nastanka nepopravljive škode tožnik ni izkazal niti s (sicer prepoznimi) tožbenimi navedbami o tem, da je obravnavani objekt zanj nenadomestljiv, dragocen simbolni spomin na pokojnega očeta, s katerim sta ga skupaj gradila, in da je navezan na njegovo sedemintridesetletno vsakodnevno uporabo. Te navedbe so namreč preveč posplošene, da bi bilo zgolj na njihovi podlagi mogoče ugotoviti obstoj nepopravljive škode.

19. Tožnik pa ne more uspeti niti s trditvami o kršitvi ustavnih pravic iz 21., 22., 23. in 33. člena Ustave ter 1. člena Protokola št.1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, saj teh trditev ne konkretizira.

20. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona), je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.