Jedro

V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da prihodki, izkazani v davčnem obračunu, niso sorazmerni napovedanim odhodkom, zato je upravni organ prve stopnje utemeljeno ugotovil davčno osnovo z oceno na podlagi nabavnih in prodajnih vrednosti hrane in pijače ter se pri tem oprl še na podatke jedilnih listov s ceniki v tožnikovih gostinskih enotah, nabavne in prodajne vrednosti posameznih artiklov in druge podatke, kar jasno izhaja iz samega zapisnika ter njegove dopolnitve.

Revizija je samostojno pravno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti proti pravnomočni sodbi. V njem se zato ni dovoljeno sklicevati na navedbe, ki so bile predmet obravnavanja med upravnim postopkom ali postopkom pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbi tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 61. člena ZUS delno ugodilo in odločbo Glavnega urada Davčne uprave RS z dne 5. 7. 2000 v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, odpravilo. Odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Kranj z dne 28. 10. 1999, je delno glede obračuna za plačilo naloženih zamudnih obresti v točkah I.1, I/2 in II/1 odpravilo ter v tem delu odločilo tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do plačila. V ostalem pa je tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

2. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožba utemeljena le v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, sicer pa tudi v ponovnem postopku svoje prvotne odločitve ne spreminja in v celoti soglaša z razlogi izpodbijane odločbe ter se nanje sklicuje.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) zoper zavrnilni del sodbe in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in ustrezno spremeni ali zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje. Sklicuje se na ugovore, ki jih je navajala v pritožbenem postopku, ter na navedbe, ki jih je dala tekom postopka. Posebej pa poudarja, da tožena stranka pri oceni ni upoštevala količine hrane in pijače, ki jo nudi pri posameznem obroku, ki je večji od standardnega, ugotovljeno razmerje malic in samostojnih jedi ne ustreza dejanskemu stanju, posledično je nepravilen izračun prometnega davka od tako določene davčne osnove, nepravilno so iz odhodkov izločene tudi vse fakture, ki se navajajo v izpodbijani odločbi, hipotetičen promet, kot ga je izračunal inšpektor, pa je previsok. Le ustrezni izvedenci bi lahko iz podatkov ugotovili gramaturo obroka in nato dejansko stanje. Ker predlagani dokazi niso bili izvedeni, je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pravočasne in dovoljene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizijo kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje je po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). V skladu s 86. členom ZUS-1 Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekala tudi sodna presoja v obravnavani revizijski zadevi.

8. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija samostojno pravno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti proti pravnomočni sodbi. V njem se zato ni dovoljeno sklicevati na navedbe, ki so bile predmet obravnavanja med upravnim postopkom ali postopkom pred sodiščem prve stopnje. V skladu s 86. členom ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Tako torej ni mogoče upoštevati revizijskega sklicevanja na prejšnje vloge oziroma navedbe med postopkom (tako stališče je na podlagi 371. člena ZPP Vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevah npr. II Ips 319/97, II Ips 345/99, II Ips 339/03).

9. V preostalem delu se obrazložitev revizije pretežno nanaša na dejansko stanje, ki naj bi bilo po mnenju tožeče stranke nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Kot je bilo že navedeno, v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredeljevalo. Enako je po ZUS veljalo tudi za pritožbo, če prvostopno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja. Tak je tudi ta primer.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. Pravilno je bila davčna osnova ugotovljena z oceno, za kar je podlaga v 39. členu ZDavP, ki določa primere, kdaj davčni organ ugotovi davčno osnovo z oceno, ter na podlagi katerih podatkov oceni davčno osnovo. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da prihodki, izkazani v davčnem obračunu, niso sorazmerni napovedanim odhodkom. Upravni organ prve stopnje je zato utemeljeno ugotovil davčno osnovo z oceno na podlagi nabavnih in prodajnih vrednosti hrane in pijače ter se pri tem oprl še na podatke jedilnih listov s ceniki v tožnikovih gostinskih enotah, nabavne in prodajne vrednosti posameznih artiklov in druge podatke, kar jasno izhaja iz samega zapisnika ter njegove dopolnitve ter prvostopne upravne odločbe. Zato revizijski ugovori, da ocenjeni prihodki oziroma izračunan hipotetični promet nimajo nobene osnove, niso utemeljeni. Poleg tega pa je bila tožeči stranki dana možnost, da predloži dokaze, ki bi oceno lahko ovrgli (četrti odstavek 39. člena ZDavP), vendar jih ni predložila.

11. Vrhovno sodišče zavrača tudi revizijske ugovore v zvezi s predlaganimi dokazi, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki Vrhovnega sodišča razpisalo glavno obravnavo, katere pa se tožeča stranka ni udeležila. V tožbi ob predlogu za zaslišanje oziroma postavitev izvedenca finančne stroke ni navedla, kaj bi s tem dokazovala. Kot je razvidno iz sodnega spisa pa je pripravljalno vlogo ter predlog za zaslišanje izvedenca gostinske stroke tožeča stranka poslala sodišču po naroku za glavno obravnavo.

12. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je bila revizija tožeče stranke na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnjena kot neutemeljena.