Jedro

Sodišče prve stopnje (teoretično) pravilno navaja, kdaj je podan povod za tožbo, tj., kadar tožena stranka ne privoli v izpolnitveno ravnanje, ki ga zahteva tožeča stranka, vendar obenem napačno zaključi, da je bila tožena stranka od telefonskega pogovora dalje obveščena o problematiki ključavnice in še več kot 14 dni ni vzpostavila prejšnjega stanja, zato je podala povod za tožbo. Ni namreč bistveno, ali je bila tožena stranka o stanju obveščena oziroma ali je za zamenjavo ključavnice vedela ali ne, bistveno je, ali je tožeča stranka od nje že pred vložitvijo tožbe zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma tisto, kar je predmet tožbenega zahtevka, in da je tožena stranka prostovoljno izpolnitev te obveznosti zavrnila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 165,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške v znesku 406,60 EUR.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da je dala povod za tožbo, saj jo je tožeča stranka klicala po telefonu in vprašala zgolj, če kaj ve o zamenjavi ključavnice v vratih, brez razlage, kdo je, kaj želi in za kakšno ključavnico gre, od nje pa tudi ni ničesar zahtevala. Tožena stranka zato ni vedela, za kaj gre, da je ključavnico v vratih zamenjal njen podizvajalec, pa je izvedela šele po vročitvi tožbe, saj s to zamenjavo ni imela ničesar. Potem je tudi takoj vzpostavila prejšnje stanje. Zgolj telefonski klic z vprašanjem, brez kakršnekoli zahteve, ne more biti povod za tožbo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek tožeče stranke in je tudi takoj (oziroma en dan po vročitvi tožbe in začasne odredbe) vzpostavila prejšnje stanje. Po vpogledu v odgovor na tožbo in pripravljalno vlogo tožeče stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo zatrjevala enako, kot trdi sedaj v pritožbi, in sicer, da njen podizvajalec ključavnice v vratih ni zamenjal po njenih navodilih, da za zamenjavo ključavnice ni vedela, predvsem pa, da jo je tožeča stranka poklicala po telefonu in jo zgolj vprašala, če kaj ve o zamenjavi ključavnice, pri tem pa ji ni ničesar obrazložila (npr., da je posestnica stanovanja) in od nje tudi ni ničesar zahtevala. Tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala, da je od tožene stranke pred pravdnim postopkom karkoli zahtevala, npr. nov ključ ali zamenjavo ključavnice, niti ni v svoji pripravljalni vlogi, vloženi po prejemu odgovora na tožbi, ni prerekala trditev tožene stranke, da od nje ni ničesar zahtevala, navajala je le, da mora pravdne stroške nositi tožena stranka, ker je pripoznala tožbeni zahtevek in ni ugovarjala zoper sklep o izdaji začasne odredbe.

5. Sodišče prve stopnje v petem odstavku izpodbijanega sklepa (teoretično) pravilno navaja, kdaj je podan povod za tožbo, tj., kadar tožena stranka ne privoli v izpolnitveno ravnanje, ki ga zahteva tožeča stranka, vendar obenem napačno zaključi, da je bila tožena stranka od telefonskega pogovora dalje obveščena o problematiki ključavnice in še več kot 14 dni ni vzpostavila prejšnjega stanja, zato je podala povod za tožbo (šesti odstavek sklepa). Ni namreč bistveno, ali je bila tožena stranka o stanju obveščena oziroma ali je za zamenjavo ključavnice vedela ali ne, bistveno je, ali je tožeča stranka od nje že pred vložitvijo tožbe zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma tisto, kar je predmet tožbenega zahtevka, in da je tožena stranka prostovoljno izpolnitev te obveznosti zavrnila. Česa takega tožeča stranka ni zatrjevala, še manj dokazala, prav tako pa ni niti nasprotovala trditvam tožene stranke, da tožeča stranka od nje pred vložitvijo tožbe ni ničesar zahtevala (primerjaj drugi odstavek 214. člena ZPP).

6. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, ni pa zadeve vrnilo v nov postopek, saj tožena stranka med postopkom na prvi stopnji v svojih vlogah ni priglasila stroškov v skladu s 163. členom ZPP (ni jih specificirano zahtevala/ni vložila stroškovnika), zato ji za postopek pred sodiščem prve stopnje ni mogoče priznati nobenih pravdnih stroškov.

7. Tožena stranka je s svojo pritožbo uspela, zato je po temelju upravičena do povrnitve zahtevanih stroškov pritožbenega postopka. Ker tudi v tem primeru stroškov ni specificirala, temveč jih priglasila zgolj pavšalno („v skladu z odvetniško tarifo“), ji je pritožbeno sodišče priznalo zgolj strošek za sodno takso v znesku 165,00 EUR, kar ji je dolžna povrniti tožeča stranka, v roku in z obrestmi, kot izhaja iz izreka tega sklepa.