Jedro

Podrobno navajanje prostorov v smislu specificiranih enot, ki jih za prebivanje izključno uporablja oseba, pri kateri se opravlja preiskava stanovanja in drugih prostorov ter določanje prostorov kot tarč, v katerih bodo najdeni predmeti, pomembni za kazenski postopek, predpostavlja natančen uvid v zasebnost te osebe. Uvid brez t.i. informacij iz prve roke ali uporabljenih ukrepov iz 149.a, 149.b člena ZKP in naslednjih, ni možen, veljavni ZKP pa ga kot dejanske podlage ali standarda za izdajo odredbe za preiskavo stanovanja in drugih prostorov ne zahteva. Ključna oseba, pri kateri se po prvem odstavku 214. člena ZKP opravi preiskava je po prvem odstavku 216. člena ZKP tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo. Pogoj zato ni lastninska pravica na stanovanju ali prostorih, temveč njihova uporaba, kar je smiselno iz ustavno pravnih razlogov kot z vidika cilja preiskave stanovanja in drugih prostorov. Posameznikova zasebnost iz 35. člena Ustave ter izpeljana nedotakljivost stanovanja iz 36. člena Ustave sta od lastninsko pravnih razmerij neodvisni ustavno pravni dobrini, medtem ko je pri preiskovanem stanovanju ali drugih prostorov bolj pomembno kdo to stanovanje oziroma prostore dejansko uporablja od tega, kdo ima na teh prostorih lastninsko pravico, ki jo nenazadnje z neposredno uporabo prostorov niti ni dolžan izvrševati. Medtem ko je v zvezi z izvirnostjo listin sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da neizvirnost listin ne more biti razlog za izločitev dokazov po drugem odstavku 83. člena ZKP. Razlog je lahko le (nedopustni) način pridobitve, ki mora biti v ZKP posebej določen, kar pa v danem primeru ni bilo izpolnjeno.

Izrek

Pritožbe zagovornice obdolženega A. A., obdolžene B. B. in zagovornikov obdolžene C. C. se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je 14. 3. 2022 zavrnila zahtevo za izločitev dokazov, ki jo je 9. 1. 2020 podal zagovornik obdolžene D. D., potem zahtevi za izločitev dokazov, ki sta ju 14. 10. in 21. 10. 2021 podali obdolžena B. B. in obdolžena C. C. ter na koncu še zahtevo za izločitev dokazov, ki jo je 25. 2. 2022 podala zagovornica obdolženega A. A. To je bilo storjeno s sklepom X Kpr 8923/2018. 2. Zoper sklep so se pritožili zagovornica obdolženega A. A., obdolžena B. B. in zagovorniki obdolžene C. C. Prva se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da sklep spremeni tako, da zahtevi za izločitev dokazov ugodi ter v zahtevi navedene dokaze iz spisa izloči ali da sklep razveljavi. Enako je predlagala obdolžena B. B., ki se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovorniki obdolžene C. C. so se pritožili zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlagajo, da sklep razveljavi.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Zagovornica obdolženega A. A. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker se sodišče prve stopnje po pritožbeni obrazložitvi ni opredelilo do dela odredbe, po katerem bi naj imela obdolžena B. B. dejanski naslov na naslovu Ulica E. oziroma, na katerih podatkih je preiskovalni sodnik navedeno prebivališče utemeljil ter posledično obrazložil verjetnost obstoja, da se bodo na navedenem naslovu našli sledovi kaznivega dejanja. Ista kršitev je po pritožbeni obrazložitvi podana še zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz Privolitve za preiskavo elektronske naprave z dne 15. 11. 2016 izhaja, da naj bi pisava že prej zanihala v nasprotju s samo listino „Privolitev za preiskavo elektronske naprave z dne 15. 11. 2016“, čeprav navedeno ne izhaja iz listine, ki se nahaja v spisu.

5. Kršitev ni podana.

6. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v uvodnih delih obrazložitve sklepa povzelo vsebino pritožničine zahteve za izločitev dokazov. S tem je ugotovilo njen predmet, nakar je v 25. točki obrazložitve sklepa na pritožničine navedbe neposredno odgovorilo. Njihovo bistvo je v trditvi, da obdolžena B. B. dejansko ni prebivala na naslovu Ulica E., medtem ko je sodišče prve stopnje po razumljivih razlogih v obrazložitvi sklepa ugotovilo ravno nasprotno. Še več, ugotovilo je, da je bil obdolženkin dejanski naslov znan policistom že pred izdajo Odredbe o preiskavi stanovanja in prostorov z dne 8. 11.2016, kar je bilo v pobudi za odreditev preiskave nenazadnje tudi navedeno. Pri takšnem stanju stvari ugotovitve sodišča prve stopnje ne pomenijo naknadnega utemeljevanja pogojev za preiskavo stanovanja in drugih prostorov, ki predhodno niso bili podani, ampak so določen odgovor na pritožničino navedbo iz zahteve za izločitev dokazov, ki ji sodišče prve stopnje ni sledilo. Posebna opredeljevanja sodišča prve stopnje do dela odredbe za preiskavo stanovanja in drugih prostorov, v katerem je navedeno tisto, kar je sodišče po pritožničini zahtevi za izločitev dokazov tako ali tako samo ugotovilo oziroma natančneje preverilo je zato odveč in prej kaže na to, da se pritožnica ne strinja z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi kot na to, da se sodišče prve stopnje do teh dejstev v razlogih sklepa ni opredelilo. Sploh pa se razlogi, ki jih pritožnica pogreša nahajajo v 28. točki obrazložitve sklepa v obsegu, ki ustreza dejstvom zaradi katerih je sodišče prve stopnje o njeni zahtevi za izločitev dokazov negativno odločilo.

7. Podobno velja za smiselno zatrjevano protispisnost, ko je po razlogih v 25. točki obrazložitve sklepa povsem jasno, da je posredi laična dokazna ocena listine v spisu in ne napačni povzetek njene vsebine, kar je dejanska ali prava vsebina protispisnosti iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Pritožnica v nadaljevanju zatrjuje še kršitve 214., 215. in 216. člena ZKP, ki so v končnem imele za posledico kršitev 22., 25. in 36. člena Ustave R Slovenije (Ustava). Kršitve niso obrazložene na način bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, temveč kot pritožničin sklep po oceni dejanskega stanja, ki ga sodišče prve stopnje po njenem ni pravilno ugotovilo. Pravi namreč, da je imela obdolžena B. B. prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Ulica F. in ne na naslovu Ulica E., česar preiskovalni sodnik pred izdajo Odredbe za preiskavo in drugih prostorov z dne 8. 11. 2016 ni preveril in ne, da bodo na zadnjem naslovu najdeni pomembni predmeti za kazenski postopek. Če je preiskovalni sodnik odredil preiskavo stanovanja in drugih prostorov na naslovu Ulica E., bi moral v odredbi navesti, katere prostore imenovana obdolžena na tem naslovu sploh uporablja in hkrati podlage, po katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bodo pri preiskavi najdeni zgornji predmeti. Dejstvo, da je predlog za odreditev preiskave stanovanja in drugih prostorov obrazložen, preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da sam presodi obstoj pogojev za preiskavo stanovanja in drugih prostorov in nato svojo odločitev skrbno obrazloži. Pri tem se sicer lahko sklicuje na dokumente, ki mu jih predloži policija oziroma tožilstvo, saj so ti dokumenti praviloma edini vir informacij za preiskovalnega sodnika, vendar pa tako sklicevanje ne more nadomestiti sodnikove lastne presoje o tem, ali so pogoji za hišno preiskavo dejansko izpolnjeni. Predmetna odredba takšne obrazložitve nima, kar je pomembno še z vidika G. G. kot dejanskega lastnika, ki o preiskavi stanovanja in drugih prostorov niti ni bil obveščen in s tem onemogočen, da bi preiskavi prisostvoval. Izpovedba priče H. H. ugotovljenega ne more spremeniti, saj bi vse okoliščine iz pričine izpovedbe morale biti navedene že v odredbi za preiskavo stanovanja in drugih prostorov, sicer po preiskovalnem sodniku ne bi mogle biti preizkušene. Sploh pa je priča H. H. povedal tudi, da je obdolženo B. B. večkrat iskal na naslovu Ulica E., da je tam ni našel, kar v jedru potrjuje obdolženkin zagovor, da na tem naslovu ni prebivala. Podobno je mogoče ugotoviti po samem Zapisniku o preiskavi stanovanja in drugih prostorov z dne 15. 11. 2016, ko je obdolžena poklicala G. G. ter ga vprašala, kje se nahaja dokumentacija, vezana na projekte za družbo L. Glede na to bi bilo treba imenovanega neposredno zaslišati, še zlasti, ker po podatkih spisa ni razvidno, da bi bil obdolženkin izvenzakonski partner ter kot tak upravičen do privilegija iz prvega odstavka 236. člena ZKP. Prav tako je pomembno, da je odredba za preiskavo stanovanja in drugih prostorov glasila na stanovanje in druge prostore, medtem ko na naslovu Ulica E. ni nobenega stanovanja, ampak stanovanjska hiša in je očitno, da je bila odrejena preiskava določenih, sicer neznanih delov te hiše. 9. Nezakonitost preiskave stanovanja in drugih prostorov je po nadaljnji pritožničini oceni iz pritožbene obrazložitve imela za posledico nezakonitost pregleda elektronskih naprav, ki so bile pri preiskavi zasežene. Posebej pa tudi, ker priča I. I. kot policist ni mogel priznati napake pri podpisovanju privolitve. Ugotovitve izvedencev grafologov niso podane na ravni gotovosti, ki bi potrjevala, da je privolitev za pregled elektronske naprave podpisala obdolžena B. B. in ne obdolžena C. C. 10. S povzeto obrazložitvijo pritožnica v nobenem od delov ne zatrjuje napak v postopku (errores in procedendo), zaradi katerih dejansko stanje ne bi bilo pravilno ugotovljeno (errores facti) ali je bil kršen kazenski zakon (errores in iudicando) in je potem pritožba glede zgornje bistvene kršitve določb kazenskega postopka neobrazložena. Zatrjuje pa zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je predmet drugega izpodbojnega razloga in s tem preizkusa, ki ga je sodišče druge stopnje po takšni obrazložitvi posebej opravilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je navedbe iz predlogov za izločitev dokazov, ki so jih podali zagovornik obdolžene D. D., obdolžena B. B. in obdolžena C. C. preizkusilo z izpovedbami prič H. H. in I. I. ter po pridobljenih izvedenskih mnenjih grafologov. Priča G. G. je pri zaslišanju v Republiki Avstriji po razumljivih razlogih v 15. točki obrazložitve sklepa uporabil smiselno enak privilegij iz 1. točke prvega odstavka 236. člena ZKP in v zadevi ni izpovedoval. Na takšen, praktično edino možen način, je sodišče prve stopnje preverilo vsebino listin, ki so bile predmet zahtevane izločitve, pri čemer je pravilno razmejilo med dejanskimi podlagami, ki so utemeljevale pobudo za izdajo odredbe za preiskavo stanovanja in drugih prostorov na naslovu Ulica E. in načinom, kako so bile te podlage v sami odredbi ocenjene ter dejanskimi podlagami v zvezi s privolitvijo obdolžene B. B. za preiskavo elektronske naprave.

11. Izpovedba priče H. H. glede dejanskega prebivališča obdolžene B. B., ki je v pritožbeni obrazložitvi nepopolno ocenjena, je povsem določna in hkrati potrjena z neposrednimi ugotovitvami na kraju preiskave stanovanja in drugih prostorov. Preverjanje preiskovalnega sodnika, kje vse bi obdolžena še utegnila prebivati, je zato odveč in bi bilo smiselno le v primeru nasprotujočih si ali dvoumnih podatkov o obdolženkinem dejanskem prebivališču, kar pa je bilo v obravnavanem primeru po navedeni izpovedbi priče H. H. izključeno. Podobno velja za preverjanje preiskovalnega sodnika, da bodo ravno na tem in ne morebiti na kateremkoli drugem od možnih obdolženkinih prebivališč najdeni pomembni predmeti za kazenski postopek, kar je končno v nasprotju z zahtevano osredotočenostjo suma na določeno kaznivo dejanje in nato še na kraj preiskave stanovanja in drugih prostorov, ki niti glede tega ne more biti poljubno opravljena. Drugače je glede navedbe prostorov, ki jih oseba, pri kateri se opravlja preiskava stanovanja in drugih prostorov, dejansko uporablja ter da bodo prav v teh prostorih najdeni predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek ter posebej glede navzočnosti G. G., ki kot dejanski lastnik nepremičnine ob preiskavi stanovanja in drugih prostorov ni bil obveščen. Podrobno navajanje prostorov v smislu specificiranih enot, ki jih za prebivanje izključno uporablja oseba, pri kateri se opravlja preiskava stanovanja in drugih prostorov, ter določanje prostorov kot tarč, v katerih bodo najdeni predmeti, pomembni za kazenski postopek, predpostavlja natančen uvid v zasebnost te osebe. Uvid brez t.i. informacij iz prve roke ali uporabljenih ukrepov iz 149.a, 149.b člena ZKP in naslednjih, ni možen, veljavni ZKP pa ga kot dejanske podlage ali standarda za izdajo odredbe za preiskavo stanovanja in drugih prostorov ne zahteva. V takšnem položaju, in ko po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v času izdaje odredbe za preiskavo stanovanja in drugih prostorov, in kar je še posebej pomembno, niti med njeno izvedbo, ni bilo nobenih podatkov, zaradi katerih bi bilo treba ravnati po t.i. zasnovi deljene zasebnosti, se navedba v odredbi o preiskavi prostorov, ki jih uporablja obdolžena B. B. za prebivanje s pripadajočimi objekti in prostori na naslovu Ulica E., vključno s trezorji in blagajnami, izkaže za zadostno.

12. Sodišče druge stopnje pritrjuje še ugotovitvam sodišča prve stopnje glede navzočnosti G. G. pri preiskavi stanovanja in drugih prostorov, ki samo zato, ker je imenovani lastnik nepremičnine ni obvezna. Ključna oseba, pri kateri se po prvem odstavku 214. člena ZKP opravi preiskava je po prvem odstavku 216. člena ZKP tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo. Pogoj zato ni lastninska pravica na stanovanju ali prostorih, temveč njihova uporaba, kar je smiselno iz ustavno pravnih razlogov kot z vidika cilja preiskave stanovanja in drugih prostorov. Posameznikova zasebnost iz 35. člena Ustave ter izpeljana nedotakljivost stanovanja iz 36. člena Ustave sta od lastninsko pravnih razmerij neodvisni ustavno pravni dobrini, medtem ko je pri preiskovanem stanovanju ali drugih prostorov bolj pomembno kdo to stanovanje oziroma prostore dejansko uporablja od tega, kdo ima na teh prostorih lastninsko pravico, ki jo nenazadnje z neposredno uporabo prostorov niti ni dolžan izvrševati.

13. Ko pritožnica graja ugotovitve sodišča prve stopnje glede obrazloženosti odredbe za preiskavo stanovanja in drugih prostorov, to počne s povzetki delov odločb Ustavnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki sta v tej zvezi postavili določene standarde, spet pa ne pove, v čem konkretno predmetna odredba za preiskavo stanovanja v drugih prostorih pri obdolženi B. B. postavljenih standardov ni izpolnjevala. To je zlasti pomembno, ker je v II. točki izreka odredbe določno ter celo po točkah in alinejah navedeno, kaj in zakaj se išče, medtem ko so dokazi, ki so utemeljevali razloge za sum v obrazložitvi odredbe razumljivo povzeti. Seznanitev preiskovalnega sodnika z dokazi je na takšen način nedvomno izkazana, glede ocene pa ne gre prezreti, da je bila v povzetkih zajeta še vsebina dokazov, ki je to oceno, izhajajoč iz njenega obsega, preiskovalnemu sodniku očitno olajšala. Po vsebini namreč nobeden od dokazov ni odstopajoč ali kakorkoli drugačen, da ga na ravni utemeljenih razlogov za sum ne bi bilo mogoče povezati z drugimi dokazi, s čemer se dodatna utemeljevanja te povezave v oceni preiskovalnega sodnika izkažejo za nepotrebna.

14. Ker so ugotovitve sodišča prve stopnje glede izpolnjenosti pogojev za izdajo navedene odredbe za preiskavo stanovanja in drugih prostorov pri obdolženi B. B. pravilne, je jasno, da izdana Privolitev za preiskavo elektronske naprave z dne 15. 11. 2016 ne more biti dokaz, ki bi bil pridobljen na podlagi nedovoljenega dokaza. Ko pa pritožnica v pritožbeni obrazložitvi graja še ugotovitve sodišča prve stopnje glede pogojev, v katerih je bila ta privolitev pridobljena in zlasti, da jo je obdolžena B. B. tudi podpisala, pridobljenih dokazov v tej zvezi med seboj ne poveže, ampak poskuša izpovedbo priče I. I. povsem razvrednotiti, izvedenskim mnenjem izvedencev grafologov pa pripisati manjši pomen od dejanskega. Na takšen način odločilna dejstva ne morejo biti pravilno ugotovljena in sploh, ker iz izpovedbe priče I. I. niti po oceni sodišča druge stopnje ni zaznati nobene okoliščine, po kateri bi bilo mogoče ugotoviti, da se je imenovani med izpovedovanjem znašel v kakršnikoli zadregi in da je zgolj v pritožbeni obrazložitvi zatrjevano napako poskušal v izpovedbi prikriti. Glede na to je treba pričino izpovedbo le še povezati z vsebino sestavljene Privolitve za preiskavo elektronske naprave z dne 15. 11. 2016 in nato z vsebino izvedenskih mnenj izvedencev grafologov, ki se vsako s svoje strani dopolnjujeta ter dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v tej zvezi ustrezno zaokrožujeta.

15. Kršitve kazenskega zakona so naštete v 372. členu ZKP. Pritožnica nobene od teh izrecno ni navedla in tudi v pritožbeni obrazložitvi jih ni bilo zaslediti. Ker pri pritožbi zoper sklep preizkus iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni določen, sodišče druge stopnje kršitev kazenskega zakona, ki bi bile obdolženki v škodo samo ni ugotavljalo.

16. Obdolžena B. B. uveljavljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka neposredno ni opredelila in ne tako, da bi bilo mogoče ugotoviti vzročno zvezo med katero od teh kršitev iz 371. člena ZKP ter izdajo napadenega sklepa, ampak jih zatrjuje posredno v zvezi s samo izvedbo preiskave stanovanja in drugih prostorov na naslovu Ulica E. Na takšen način zgolj ponavlja dejanske navedbe iz njenega predloga za izločitev dokazov, ki mu sodišče prve stopnje ni sledilo, s čemer po vsebini dodatno uveljavlja že uveljavljeni izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne izpodbojnega razloga s predmetom na nepravilnem ravnanju sodišča prve stopnje pred oziroma med izdajo napadenega sklepa. Pravi namreč, da preiskovalni sodnik v odredbi za preiskavo stanovanja in drugih prostorov ni obrazložil, da dejansko prebiva na zgornjem naslovu, da je kriminalistom neposredno pred samo preiskavo 15. 11. 2016 izročila osebno izkaznico, iz katere je razvidno, da je njeno stalno prebivališče na drugem kraju od kraja nameravane preiskave, da ni imela zagovornika, da ni bila poučena o pravici obvestiti odvetnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov ter da kriminalisti zato niso imeli dovoljenja G. G. kot lastnika hiše. Razen tega sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo kraja njenega dejanskega prebivališča, izpovedba priče H. H. v tej zvezi je izmišljena. Resnica je, da se je na kraju na dan preiskave stanovanja in drugih prostorov znašla po naključju, ko je zaradi hčerkinega zobozdravstvenega pregleda prespala v hiši njenih staršev, ki se nahaja na naslovu Ulica E. Da je dejansko prebivala na drugem naslovu od naslova, na katerem je bila opravljena preiskava stanovanja in drugih prostorov, pa kaže tudi okoliščina, da je bila zasežena dokumentacija last gospodarske družbe J., ki je na tem naslovu ostala po njenem odhodu 2014, da zanjo ni vedela oziroma je zato poklicala omenjenega G. G. Končno, priča H. H., je še navajal, da je preverjal podatke o njenem prebivališču in prebivališču G. G. tudi po tem, ko je bil predkazenski postopek končan, za kar ni imel ustrezne zakonske podlage in ne privolitve vseh, na katere so se preverjanja nanašala.

17. Podobno zmotne kot zgoraj so zmotne še ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s Privolitvijo za preiskavo elektronske naprave z dne 15. 11. 2016, saj obrazca sama ni nikoli podpisala, da je bil ta podpisan v prazno (bianco), da je na obrazcu napisan napačen kraj prebivališča, da ji vsebina obrazca ni bila predstavljena, da ji drugopis obrazca ni bil vročen ter da je računalničarju s Policijske uprave povedala, da sploh ni vedela, da bi bil zaseženi USB ključen kodiran.

18. Povzeta pritožbena obrazložitev se po vsebini skoraj v ničemer ne razlikuje od pritožbene obrazložitve zagovornice obdolženega A. A., na katero je sodišče druge stopnje že odgovorilo. Izjeme so navedbe o pritožničinem ravnanju na dan preiskave stanovanja in drugih prostorov, potem o okoliščinah izpolnjevanja Privolitve za preiskavo elektronske naprave z dne 15. 11. 2016, v katero bi naj privolila ter navedbe, po katerih izpovedba priče H. H. temelji na njenih predhodnih ravnanjih, za katere priča ni imela ustrezne pravne podlage.

19. Pritožničine navedbe o njenem ravnanju na dan preiskave stanovanja in drugih prostorov, zlati v delu, ko zatrjuje, da ni bila poučena o pravici obvestiti odvetnika in smiselno, da zato ni imela zagovornika, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje nimajo opore v zapisniku o tem procesno - preiskovalnem dejanju, medtem ko potrjevanje identitete z osebno izkaznico, iz katere je razvidno njeno stalno ter znova smiselno pravo prebivališče, ni odločilno. Odločilno je, da je bila tedaj uporabnica stanovanja in drugih prostorov, v katerem je bila nato opravljena preiskava, kar pa je sodišče prve stopnje po določni izpovedbi H. H., ki ne temelji zgolj na pričini neposredni zaznavi, pravilno ugotovilo. Podobno velja za navedbe o okoliščinah izpolnjevanja Privolitve za preiskavo elektronske naprave z dne 15. 11. 2016, pri čemer je to, po prav tako določni izpovedbi priče I. I. potekala v pritožnici navzočnosti pred njenim podpisom in po izvedenskih mnenjih izvedencev grafologov, ko je prvi z visoko stopnjo verjetnosti ugotovil, da je privolitev podpisala pritožnica in drugi, da ga ni mogla podpisati oseba, ki jo je pritožnica kot podpisnika navajala. Pri takšnem stanju stvari pritožničino zatrjevanje, ki se mimogrede ne razlikuje veliko od njenih zatrjevanj iz predloga za izločitev dokazov, znova nima nobene podlage v dokazih, izpovedba priče H. H. pa je odločilna v delu, ko je opisoval preverjanje o pritožničinem dejanskem prebivališču pred izdajo odredbe o preiskavi stanovanja in drugih prostorov in ne v delu, ko je povedal, da pritožnica niti v času pričinega zaslišanja pred preiskovalno sodnico ni bila stalno prijavljena na naslovu, za katerega je bila izdana navedena odredba.

20. Pritožba zagovornikov obdolžene C. C. je sestavljena iz dveh delov. Iz dela v zvezi z zapisnikoma o preiskavi stanovanja in drugih prostorov, ki sta bili 15. 11. 2016 opravljeni v obdolženkini pisarni in na njenem domu ter v zvezi z zapisnikom o Privolitvi za preiskavo elektronske naprave z dne 15. 11. 2016. Drugi del pritožbe je v zvezi z zapisnikom o preiskavi stanovanja in drugih prostorov, ki je bila 15. 11. 2016 opravljena pri obdolženi B. B. ter v zvezi z zapisnikom o njeni privolitvi za preiskavo elektronske naprave z dne 15. 11. 2016. Glede prvega dela pritožniki zatrjujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je bistveno, kje se nahajajo in kje so izvirniki zapisnika o hišni preiskavi in privolitve o zasegu elektronske naprave, ki bi morale biti v spisu in obdolženi predočene ter biti hkrati na razpolago izvedencu grafologu.

21. Kršitev ni podana, ker pritožniki po povzeti pritožbeni obrazložitvi nasprotujejo dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje zaradi katerih je obdolženkin predlog za izločitev dokazov zavrnilo. To je predmet izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko je navedba, da „sodišče v sklepu ni niti z eno besedo obrazložilo glede vprašanja izvirnikov listin“ v neposrednem nasprotju z vsebino razlogov v 30. točki obrazložitve sklepa in je navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka še zato neutemeljeno uveljavljena.

22. V nadaljevanju pritožniki v zvezi s prvim delom še navajajo, da v spisu ni izvirnikov zgoraj navedenih listin, zaradi česar je potem treba šteti, da listine ne obstajajo ter jih posledično iz spisa izločiti. Dejstvo je, da se podpisov na preslikanih izvodih in verodostojnosti zapisa ne da preizkusiti, kar je v danem primeru glede na obdolženkino izpovedbo pomembno. Obdolžena je namreč povedala, da so bile listine izpolnjene šele, ko jih je podpisala, da je bil pri podpisovanju navzoč njen mož, ki ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo ter da ji ni znana vsebina listin na list. št. 1274. 23. Povzeta pritožbena obrazložitev se nanaša na ugotovljena odločilna dejstva, pri čemer pritožniki prezrejo, da je obdolžena izločitev dokazov zahtevala zgolj zaradi „neizvirnosti“ zapisnikov o preiskavah stanovanja in drugih prostorov ter privolitve za preiskavo elektronske naprave in ne zaradi nedopustnih okoliščin, v katerih so te listine nastale. Pomeni, da so s takšno pritožbeno obrazložitvijo v delu segli čez okvirje zatrjevanih dejstev v obdolženkinem predlogu za izločitev dokazov, medtem ko je v zvezi z izvirnostjo listin sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da neizvirnost listin ne more biti razlog za izločitev dokazov po drugem odstavku 83. člena ZKP. Razlog je lahko le (nedopustni) način pridobitve, ki mora biti v ZKP posebej določen, kar pa v danem primeru ni bilo izpolnjeno.

24. Kršitve kazenskega zakona, ki bi bile v zvezi s prvim delom pritožbe, pritožniki niso navedli in tudi v pritožbeni obrazložitvi jih ni bilo razbrati. Ker po že obrazloženem preizkus iz 2. točke prvega odstavka 383. člena pri pritožbah zoper sklep ni določen, sodišče druge stopnje kršitev kazenskega zakona, ki bi bile obdolženi v škodo samo ni ugotavljalo.

25. V drugem delu pritožbe se pritožniki sklicujejo na pritožbo zagovornice obdolženega A. A. s čemer zatrjujejo, da tudi če so bili dokazi pri obdolženi C. C. pridobljeni na zakonit način, morajo biti izločeni, saj so bili dokazi pri obdolženi B. B. pridobljeni nezakonito. Kdaj in na kakšen način so bili zakoniti dokazi pridobljeni na podlagi nezakonitih dokazov oziroma v čem so ti le posledica nezakonito pridobljenih dokazov, pritožniki niso obrazložili, na zgoraj omenjeno pritožbo pa se na straneh 2 do 9 pritožbe sklicujejo z identičnim besedilom njene obrazložitve, na katero je sodišče druge stopnje v celoti odgovorilo.

26. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje o pritožbah zagovornice obdolženega A. A., obdolžene B. B. in zagovornikov obdolžene C. C. odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

27. Če bo za obdolžene nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe po tar. št. 74013 taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.