Jedro

Vse do konca izvršilnega postopka zastaranje, glede spornih obresti, ni teklo in tako ne gre pritrditi pritožbenemu stališču, da je terjatev za sporne obresti zastarala, ker ni bilo izkazano, da je bilo v obdobju zadnjih treh let pred začetkom postopka osebnega stečaja nad tožencem opravljeno kakšno procesno dejanje, ki bi pretrgalo zastaranje obresti. Ker je bil v teku izvršilni postopek kakšno drugo procesno dejanje ni bilo potrebno, niti ni bilo mogoče.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) do tožene stranke (v nadaljevanju: toženec), prerekana ob preizkusu terjatev v stečajnem postopku nad tožencem, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, po sklepu z dne 3. 12. 2024, v višini 198,11 EUR (točka I izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v višini 389,99 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2.Zoper izpodbijano sodbo se pravočasno pritožuje toženec iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da sporna terjatev za obresti ni zastarala, ker se je za izterjavo te terjatve od 1. 12. 2014 dalje vodil izvršilni postopek, ki je bil ustavljen zaradi začetka stečajnega postopka nad tožencem. Izpostavlja, da je sporna terjatev za obresti nastala oziroma zapadla po izdaji sklepa o izvršbi z dne 1. 12. 2014 oziroma po vložitvi predloga za izvršbo, ki je bil vložen 25. 11. 2014. Glede na to, zastaranje terjatve za obresti, ni moglo biti pretrgano že z vložitvijo izvršilnega predloga, saj je ta terjatev za obresti zapadla kasneje. Ker tožnica ni izkazala, da bi bilo v obdobju zadnjih treh let pred začetkom postopka osebnega stečaja nad tožencem opravljeno kakšno procesno dejanje, ki bi pretrgalo zastaranje za te obresti, je ta terjatev zastarala. Nadalje izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o stroških postopka odločilo nepravilno, ker ni uporabilo določbe četrtega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). V zadevi je namreč nesporno, da tožnica v prijavi terjatve v stečajnem postopku nad tožencem ni navedla in izkazala nobenih procesnih dejanj, ki bi pretrgala zastaranje terjatve za obresti v obdobju zadnjih treh let pred začetkom stečajnega postopka. Prav tako tožnica v prijavi terjatve v stečajnem postopku nad tožencem ni navedla in izkazala, da bi bil izvršilni postopek do začetka stečajnega postopka še v teku. Glede na navedeno je bila prijava terjatve nepopolna in bi moralo sodišče prve stopnje tožnici naložiti, da tožencu povrne vse pravdne stroške. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, tožnici pa naloži, da tožencu povrne pravdne stroške postopka na prvi in drugi stopnji s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

7.Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8.V obravnavani pravdni zadevi tožnica zahteva ugotovitev obstoja njene terjatve, ki je bila prerekana ob preizkusu terjatve v stečajnem postopku nad tožencem. Za svojo terjatev ima tožnica izvršilni naslov, prav tako pa je terjatev zavarovana z vknjiženo zastavno pravico na nepremičninah. Toženec, ki je, po stečajnem upravitelju, prijavljeno terjatev tožnice prerekal glede obračunanih zakonskih zamudnih obresti v višini 198,11 EUR je v obravnavanem pravdnem postopku tožbenemu zahtevku nasprotoval z uveljavljanjem ugovora zastaranja. Zatrjuje, da so sporne obresti zastarale že pred začetkom stečajnega postopka, ker so starejše od treh let.

9.Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje, upoštevajoč določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki urejajo zastaranje (zlasti prvi in drugi odstavek 356. člena, prvi odstavek 347. člena in 365. člen OZ), kot odločilno dejstvo ugotovilo, da se je za izterjavo tožničine terjatve, od 1. 12. 2014 pred Okrajnim sodiščem v Ormožu zoper toženca, vodil izvršilni postopek, ki se je ustavil zaradi začetka osebnega stečaja nad tožencem, s sklepom z dne 13. 9. 2023 (priloga A12 spisa). Ob sklicevanju na določbo 365. člena OZ, ki ureja pretrganje zastaranja, je sodišče prve stopnje presodilo, da je bilo z vložitvijo predloga za izvršbo zastaranje pretrgano in tekom izvršilnega postopka ni teklo, zaradi česar tudi zamudne obresti, starejše od treh let pred začetkom stečajnega postopka, niso zastarale.

10.Z navedenimi zaključki in presojo v celoti soglaša tudi sodišče druge stopnje, ki v izogib ponavljanju, kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (zlasti v točkah 6. do vključno 9. obrazložitve). Glede na izrecne pritožbene ugovore pa zgolj dodaja:

11.Materialnopravno zmotno je stališče pritožbe, da sporna terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti, kljub obstoju izvršilnega postopka, ki se je za izterjavo terjatve vodil od 1. 12. 2014 dalje, ni zastarala. Ne drži namreč, da zaradi začetka izvršilnega postopka ni bilo pretrgano zastaranje (obresti) iz razloga, ker je terjatev za obresti nastala oziroma zapadla šele po izdaji sklepa o izvršbi z dne 1. 12. 2014. V tej zvezi velja pojasniti, da se je predmetni izvršilni postopek, začet s sklepom o izvršbi z dne 1. 12. 2014, vodil za izterjavo glavnice v znesku 412,76 EUR in za zakonske zamudne obresti od 25. 7. 2014 dalje, kot to izhaja iz priloge A5 spisa. Četudi so zamudne obresti od neplačane glavnice nastajale tudi kasneje, torej po začetku izvršilnega postopka, so bile predmet izterjave v izvršilnem postopku. Zastaranje je bilo pretrgano tako glede glavnice kot tudi glede vseh (tudi sproti nastajajočih) zakonskih zamudnih obresti. Vse do konca izvršilnega postopka zastaranje, glede spornih obresti, ni teklo in tako ne gre pritrditi pritožbenemu stališču, da je terjatev za sporne obresti zastarala, ker ni bilo izkazano, da je bilo v obdobju zadnjih treh let pred začetkom postopka osebnega stečaja nad tožencem opravljeno kakšno procesno dejanje, ki bi pretrgalo zastaranje obresti. Ker je bil v teku izvršilni postopek kakšno drugo procesno dejanje ni bilo potrebno, niti ni bilo mogoče.

12.V tej zvezi se pritožba neutemeljeno sklicuje na primera sodne prakse, in sicer na VSL Sklep I Ip 955/2023 z dne 26. 9. 2023 in na VSL Sklep II Ip 1431/2021 z dne 24. 11. 2021. V zadevi I Ip 955/2023 je bila določba drugega odstavka 356. člena OZ (in s tem triletni zastaralni rok) uporabljena glede zamudnih obresti, ki so zapadle v plačilo pred potekom treh let od vložitve predloga za izvršbo in so bile ob vložitvi izvršilnega postopka tako že zastarane (ni moglo priti do pretrganja zastaranja). V zadevi II Ip 1431/2021 pa je bilo celo potrjeno, v obravnavani pravdni zadevi, izpodbijano stališče sodišča prve stopnje, saj je sodišče druge stopnje presodilo, da sta zastaralna roka (10 let za glavnico in 3 leta za obresti) po končanju izvršilnega postopka začela teči znova, kar pomeni, da v času teka izvršilnega postopka zastaranje zaradi pretrganja ni teklo.

13.Pritožba stroškovni odločitvi neutemeljeno nasprotuje iz razloga, ker naj sodišče prve stopnje neupravičeno ne bi uporabilo, kot podlago za odločitev, določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP1 . Kot je v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno v tej zvezi pojasnilo že sodišče prve stopnje, citirana določba ZFPPIPP pomeni izjemo od splošne ureditve, ki jo je treba razlagati ozko in se uporabi le v primerih, ko se stečajni upravitelj o terjatvi ne more izjaviti zaradi njene nepopolnosti in vsebinskih pomanjkljivosti in jo zaradi tega prereka, ne pa v primerih, če je upravitelj terjatev prerekal iz kakšnih drugih razlogov. Ker je v konkretnem primeru stečajni upravitelj terjatvi nasprotoval (tudi) iz razloga, ker je menil, da je terjatev iz naslova obresti delno zastarala, torej se je do terjatve (lahko) vsebinsko opredelil, tako ni osnove za uporabo citirane zakonske določbe.

14.V tej zvezi je neutemeljeno tudi pritožbeno izvajanje, da tožnica (kot) upnica v prijavi ni navedla in izkazala procesnih dejanj, ki bi pretrgala zastaranje, kot tudi ne, da je bil izvršilni postopek do začetka stečajnega postopka še v teku. Tovrstnih navedb namreč upnik v prijavi terjatve ni dolžan podati, saj ne gre za dejstva iz prvega odstavka 60. člena ZFPPIPP, ki se tičejo vsebine prijave terjatve. Poleg tega pa ni dvoma, da je bil stečajni upravitelj že kot zakoniti zastopnik toženca seznanjen s tekom predmetnega izvršilnega postopka (poleg tega pa dejstvo, da je bila predmetna terjatev izterjevana v izvršilnem postopku izhaja tudi iz vsebine prijave terjatve - priloga A2 spisa).

15.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnica, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oziroma odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

-------------------------------

1"Če prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev in dokazov iz 2. točke prvega odstavka tega člena ali če ji niso priloženi dokazi iz tretjega odstavka tega člena, se zanjo ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je bila terjatev prerekana."

Zveza:

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 60, 60/1, 60/4 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 347, 347/1, 356, 356/1, 356/2, 365

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.