Jedro

Drugostopenjski organ lahko z namenom, da bi se zadeva pravilno rešila, v obsegu, ki presega meje preizkusa pritožbe iz 247. člena tega zakona, spremeni odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274. (odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici), 278. (izredna razveljavitev) in 279. členu tega zakona (ničnost odločbe).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14109-251/2019/16 z dne 19. 8. 2020 se odpravi v 1. točki izreka v delu, ki se glasi: „in se odpravi odločba Centra za socialno delo Osrednja Slovenija – vzhod, št. 141-7/2019-31860/10, z dne 21. 10. 2019“ in v 2., 3., 4., 5. in 6. točki izreka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je z izpodbijano odločbo kot drugostopenjski organ odločilo, da se pritožba A. A. po zakonitih zastopnikih – tožniku in B. B. zoper odločbo Centra za socialno delo Osrednja Slovenija – vzhod št. 141-7/2019-31860/10 z dne 21. 10. 2019 v zadevi uveljavljanja pravice do osebne asistence kot neutemeljena zavrne in se odpravi navedena odločba Centra za socialno delo Osrednja Slovenija – vzhod (1. točka izreka). Nadalje je odločilo, da ima A. A. pravico do 110 ur storitev osebne asistence na teden, in sicer storitev namenjenih osebnih pomoči uporabnika, storitev namenjenih pomoči v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih, spremstva in pomoči pri komunikaciji, ta odločba pa se začne izvajati z dnem predložitve izvedbenega načrta centru za socialno delo (2. točka izreka). Ministrstvo je še odločilo, da A. A. oziroma njegov zakoniti zastopnik sam izbere izvajalca osebne asistence iz registra izvajalcev osebne asistence, ki ga vodi ministrstvo (3. točka izreka), da skupaj z izbranim izvajalcem storitev osebne asistence pripravita izvedbeni načrt izvajanja storitev osebne asistence za največ 110 ur na teden (4. točka izreka), da se A. A. oziroma njegov zakoniti zastopnik zavezuje, da bo polovico zneska denarnega prejemka, ki ga prejema zaradi potrebe po tuji negi in pomoči, nakazal izbranemu izvajalcu storitev osebne asistence (5. točka obrazložitve), da je dolžan koordinatorju invalidskega varstva na centru za socialno delo in izvajalcu osebne asistence sporočiti vsako spremembo, ki lahko vpliva na upravičenost do osebne asistence, njen obseg ali obdobja prejemanja storitev osebne asistence takoj, ko je taka sprememba nastala ali je zanjo izvedela (6. točka izreka) in da v tem postopku niso nastali stroški postopka (7. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta zakonita zastopnika A. A., B. B. in tožnik, dne 28. 10. 2019 podala pritožbo zoper v 1. točki izreka navedeno odločbo Centra za socialno delo Osrednja Slovenija – vzhod (v nadaljevanju prvostopenjski organ) v zadevi uveljavljanja pravice do osebne asistence, s katero je prvostopenjski organ odločil, da ima A. A. pravico do 120 ur storitev osebne asistence na teden. V pritožbi sta navedla, da A. A. potrebuje 147 ur osebne asistence na tedenski ravni, saj je na leto v povprečju v šoli 3 ure na dan, v preostalem času pa stalno potrebuje osebno asistenco. Ponoči ima namreč epileptične napade in bi lahko prišlo do bruhanja ter hudega epileptičnega napada, kar je smrtno nevarno. Drugostopenjski organ je imenoval strokovno komisijo za pripravo drugostopenjskega izvedenskega mnenja o številu ur in vsebini osebne asistence. Iz pripravljenega mnenja strokovne komisije izhaja, da ima A. A. pravico do 110 ur osebne asistence na teden, zaradi česar je organ odločil, da pritožba ni utemeljena. Organ se je v nadaljevanju oprl na novo izvedensko mnenje strokovne komisije, da je A. A. upravičen do 110 ur storitev osebne asistence na teden, in zato odpravil odločbo prvostopenjskega organa ter odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da je bilo v postopku zmotno ugotovljeno dejansko stanje in da A. A. pripada 147 ur osebne asistence na teden, saj je na letni ravni v povprečju 3 ure na dan v ustanovi. V tožbi podrobno opisuje potrebe A. A., iz katerih izhaja, da je upravičen do 147 ur osebne asistence in prereka pravilnost ugotovitev komisije, ki izhajajo iz drugostopenjskega izvedenskega mnenja. Na podlagi tožbenih navedb je sodišče smiselno štelo, da tožnik s tožbo predlaga spremembo izpodbijane odločitve.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da lahko ministrstvo pri odločanju o pritožbi zoper odločbo o pravici do osebne asistence na podlagi petega odstavka 20. člena Zakona o osebni asistenci (v nadaljevanju ZOA) pridobi novo izvedensko mnenje, zato v celoti vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedel drugostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

**Odločanje po sodnici posameznici**

4. Sodišče je dne 12. 7. 2022 sprejelo sklep I U 1302/2020, da v predmetni zadevi odloča po sodnici posameznici iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

**K odločitvi**

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev drugostopenjskega organa, ki je ob reševanju tožnikove pritožbe spremenil odločitev prvostopenjskega organa, s katero je bila tožnikovemu sinu priznana pravica do 120 ur storitev osebne asistence tedensko, in sicer tako, da je odpravil prvostopenjsko odločbo in tožnikovemu sinu priznal pravico (le) do 110 ur storitev osebne asistence tedensko.

7. Z opisanim ravnanjem je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku, ki je tekel zgolj po pritožbi tožnika, na podlagi novega izvedenskega mnenja odločil v škodo njegovega sina, kar tožnik v laični tožbi očita, s tem ko meni, da sinu pripada 147 ur osebne asistence tedensko.

8. Pooblastila za odločanje drugostopenjskega organa v škodo pritožnika ureja drugi odstavek 253. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki ga je skladno z določbo 5. člena ZOA treba uporabiti v obravnavani zadevi. Po navedeni določbi ZUP lahko drugostopenjski organ z namenom, da bi se zadeva pravilno rešila, v obsegu, ki presega meje preizkusa pritožbe iz 247. člena tega zakona, spremeni odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274. (odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici), 278. (izredna razveljavitev) in 279. členu tega zakona (ničnost odločbe). Da bi v tej zadevi šlo za razloge iz navedenih členov, organ v izpodbijani odločbi ne navaja. Drugostopenjski organ se namreč v izpodbijani odločbi sklicuje na novo izvedensko mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence, ki ga je pridobil na podlagi petega odstavka 20. člena ZOA, torej na drugače ugotovljeno dejansko stanje. To pa ni razlog, ki bi glede na navedene določbe ZUP lahko bil podlaga za spremembo prvostopenjske odločbe v škodo tožnika v delu, ki ga tožnik s pritožbo ni izpodbijal, to je v obsegu, s katerim je ta na prvi stopnji uspel. 9. Glede na to - ker je bila v obravnavani zadevi v pritožbenem postopku prvostopenjska odločba spremenjena v škodo tožnika v nasprotju z drugim odstavkom 253. člena ZUP, s čemer je bila zagrešena bistvena kršitev pravil upravnega postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1) - je sodišče izpodbijano odločitev na podlagi 65. člena ZUS-1 spremenilo tako, da je v smislu 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo drugostopenjskega organa v delih izreka, s katerimi je bilo odločeno, da se odpravi prvostopenjska odločba, in o pravici tožnikovega sina do storitev osebne asistence, s čemer je s svojo odločitvijo sodišče pustilo v veljavi prvostopenjsko odločbo. Sodišče je odločilo v sporu neprave polne jurisdikcije, saj je odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku izdaje prvostopenjskega akta, upoštevaje pri tem, da drugostopenjski organ po že navedenem o pravici tožnikovega sina do osebne asistence ne bi mogel odločiti temu v škodo.

10. Sodišče dodaja, da je odločilo na podlagi 65. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da so pogoji iz prvega odstavka 7. člena ZUS-1 izpolnjeni, saj je o pravici tožnikovega sina do osebne asistence odločilo v mejah tožbenega zahtevka, in ker je štelo to za potrebno zaradi učinkovitosti sodnega varstva pravice oziroma pravnega položaja tožnika oziroma njegovega sina, katerega zakoniti zastopnik je.

11. Sodišče dodaja, da tožnik v tem upravnem sporu zanj ugodnejše odločitve ne bi mogel doseči, upoštevaje pri tem izvedenski mnenji obeh stopenj ter (sedanjo) pozitivno pravno ureditev1 (20. člen ZOA-B).

12. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, upoštevaje (tudi) taka stališča sodne prakse (ESČP), ker je bilo za rešitev zadeve sporno pravno vprašanje (dopustnost odločanja v škodo pritožnika), in ker je tako narekovalo načelo učinkovitosti sodnega varstva, ob tem ko stranke oprave glavne obravnave tudi niso zahtevale.

1 Po 20. členu ZOA-B organ v pritožbenem postopku ni več vezan na določbo drugega odstavka 253. člena ZUP.