Jedro

Uveljavljanje pravice do nujnega dednega deleža (šele) v pritožbenem postopku je dopustno.

Če pritožnik ne izpolnjuje zakonskih predpostavk za upravičenost bratov in sester zapustnika do nujnega dednega deleža, ni dedič in med njim ter oporočno dedinjo ne more biti spora o tem, kakšno premoženje spada v zapuščino.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da spada v zapuščino po pokojni A. O. L.: nepremičnina parc. št. 40, vpisana pri vl. št. 366 k.o. ..., do 1/2; nepremičnine parc. št. 43, 46, 49/1, 196, vpisane pri vl. št. 528 k.o. ..., do 4/6; nepremičnine parc. št. 2, 3/1, 195/2, 197/1, vpisane pri vl. št. 25 k.o. ..., do 4/12, in neplačane pokojninske dajatve zapustnici pri ZPIZ RS. Za dedinjo navedenega premoženja je razglasilo A. G. kot oporočno dedinjo.

Zoper sklep o dedovanju se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje dedič F. A., iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da mu kot bratu zapustnice pripada nujni dedni delež, ker je brez sredstev za preživljanje in je trajno nezmožen za delo, saj je 90% invalid. Navedeno dokazuje z obvestili ZPIZ-a o prejeti pokojnini in z mnenjem invalidske komisije. Ker je bil v zapuščinskem postopku zastopan po prava neuki stranki, nujnega dednega deleža ni uveljavljal. Meni, da bi ga moralo sodišče prve stopnje poučiti o njegovih materialnih in procesnih pravicah, saj bi v tem primeru uveljavljal nujni dedni delež. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da spada v zapuščino 1/2 nepremičnine parc. št. 40, vpisane pri vl. št. 366 k.o. ... Na navedeno je sodišče prve stopnje opozorila že njegova pooblaščenka B. A. z vlogo z dne 2.6.2008, kateri je v potrditev teh navedb priložila tudi sodbo Občinskega sodišča II v Ljubljani, opr. št. I P 771/73 z dne 28.11.1973. Oporočni dedinji priznava le dedovanje dveh sob v pritličju, kar pa še ne predstavlja 1/2 sporne nepremičnine. Meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, da obstoji spor o obsegu zapuščine, ter dediča, katerega pravica je manj verjetna, napotiti na pravdo.

Preostali dediči na vročeno pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/07, ki se uporablja v skladu z 2. odstavkom 130. člena ZPP-D - Ur. l. RS, št. 45/08, v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD - Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami).

Pritožnik kot brat zapustnice v pritožbi uveljavlja pravico do nujnega dednega deleža. V skladu s 163. členom ZD se pravila pravdnega postopka uporabljajo v okviru zapuščinskega postopka v obsegu, ki ustreza naravi zapuščinskega postopka. V skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. Vendar pa je v zapuščinskem postopku potrebno razlikovati, ali gre za navedbo dejstva ali za uveljavljanje pravice. V skladu s 165. členom ZD mora namreč sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo, ter vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Zaradi te določbe kot specialne določbe v obravnavani zadevi ne pride v poštev določilo 1. odstavka 337. člena ZPP o nedovoljenih pritožbenih novotah, saj pritožnik v pritožbi uveljavlja oziroma zatrjuje pravico (do nujnega dednega deleža), ki jo lahko uveljavlja vse do pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Tudi v skladu s 3. odstavkom 205. člena ZD lahko dediči pri sodišču podajo izjavo, ali sprejmejo dediščino ali pa se ji odpovedujejo, do konca zapuščinskega postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Pritožnikovo uveljavljanje pravice do nujnega dednega deleža (šele) v pritožbenem postopku je torej v skladu z omenjenimi pravili zapuščinskega postopka dopustno.

Pritožnik v pritožbi nadalje navaja, da del v izpodbijanem sklepu navedenega nepremičnega premoženja ne sodi v zapuščino, ker naj bi bilo v njegovi izključni lasti. Te pritožbene navedbe, ki jih je pritožnik sicer podal že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, pa so lahko relevantne le, če pritožnik dejansko izpolnjuje pogoje za nujnega dediča zapustnice oziroma če je trajno nezmožen za delo in nima potrebnih sredstev za življenje (2. odstavek 25. člena ZD). Spor o obsegu zapuščine je namreč možen le med dediči. Če pritožnik ne izpolnjuje navedenih zakonskih predpostavk za upravičenost bratov in sester zapustnika do nujnega dednega deleža, torej ni dedič in tako med njim in oporočno dedinjo ne more biti spora o tem, kakšno premoženje spada v zapuščino. V takšnem primeru bi namreč pritožnik zoper oporočno dedinjo, če meni, da je dedovala nepremičnine v njegovi lasti, lahko vložil lastninsko tožbo.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po podatkih, s katerimi je razpolagalo, v izpodbijanem sklepu sicer pravilno odločilo, vendar pa se je v pritožbenem postopku, glede na pritožnikovo uveljavljanje pravice do nujnega dednega deleža, izpodbijana odločitev izkazala za preuranjeno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep o dedovanju razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Upoštevaje gornjo obrazložitev, naj sodišče prve stopnje v novem postopku najprej odloči, ali pritožnik izpolnjuje zakonske pogoje za nujnega dediča. Če bo sodišče prve stopnje pritožniku priznalo pravico do nujnega dednega deleža, naj nadalje obravnava pritožnikove trditve o sporu glede obsega zapuščine oziroma naj v primeru spora o obsegu zapuščine zapuščinski postopek prekine in stranki napoti na pravdo (212. člen ZD).