Jedro

Iz določb ZSPOZ izhaja, da Slovenska odškodninska družba d.d. z odločbo zgolj odmeri oz. izračuna višino odškodnine po zakonskih kriterijih, ki so določeni v 10. členu ZSPOZ in da torej ni pristojna odločati o kakršnihkoli vsebinskih vprašanjih v zvezi s tem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Slovenska odškodninska družba d.d. (SOD) ugotovila, da je bil tožniku s pravnomočno odločbo Upravne enote Murska Sobota št. 130-150/2010-0505 z dne 1. 3. 2010, priznan status žrtve vojnega nasilja in s tem status upravičenca do odškodnine po 6. členu Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (ZSPOZ, Ur. list RS, št. 18/2001, 111/2001, 67/2002, 54/2004 in 27/2009). Navedenemu upravičencu pripada odškodnina v višini 417,30 EUR, ki se na upravičenčevo oz. prejemnikovo zahtevo izplača z nakazilom na račun upravičenca v 30 dneh od pravnomočnosti odločbe (1. in 2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da pripada tožniku, glede na pravnomočno priznan status žrtve vojnega nasilja (ŽVN) po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-UPB l, Ur. list RS, št. 18/2003 s spremembami), odškodnina po 3. točki prve alineje prvega odstavka 10. člena ZSPOZ za čas trajanja pet mesecev v višini 43,46 EUR na mesec pretrpljenega nasilja (po 1., 2. in 4. točki prve alineje istega člena mu odškodnina pripada). Odškodnina se, glede na določbe prvega odstavka 13. člena ZSPOZ, izplača na prejemnikovo zahtevo z nakazilom na račun, ki je naveden v zahtevi in sicer v roku 30 dni od pravnomočnosti odločbe in po prejemu zahteve (to je v roku 60 dni od dneva odločbe). SOD izdaja odločbo o višini odškodnine na podlagi prvega odstavka 207. člena ZUP.

Iz tožnikove laične tožbe izhaja, da se z odmerjeno odškodnino ne strinja, saj je moral že kot mladoleten kopati strelske jarke, z agresorji pa ni sodeloval. Po vojni je odšel še v Jugoslovanko armado in odslužil 28 mesecev vojaškega roka, ko je bil star 20 let. Rojen je dne 16. 12. 1927. Živi v težkih socialnih razmerah z nepokretno bolno ženo, ki je tudi sama bila žrtev vojnega nasilja, danes pa se ji ničesar ne prizna. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve, na tožbo samo pa ni posebej odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odmera odškodnine tožniku po določbah ZSPOZ. Odškodnina, ki tožniku pripada iz naslova priznanega statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN, se odmeri v skladu z določbami 10., 12. in ostalih členov ZSPOZ.

V zvezi z obravnavano problematiko je v 1. členu ZSPOZ med drugim določeno, da se s tem zakonom določa način za ugotavljanje sredstev za plačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja za negmotno škodo in višina odškodnin, ki se izplačujejo po tem zakonu, način in roki za njihovo izplačilo, ter druga vprašanja v zvezi z izvrševanjem pravnomočnih odločb v višini odškodnine. V 6. členu je določeno, da so upravičenci do odškodnine po tem zakonu določeni z ZZVN (poleg tega tudi z Zakonom o popravi krivic in z Zakonom o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991). V 7. členu je določeno, da ima upravičenec do odškodnine pravico do odškodnine v višini, ki mu je priznana s pravnomočno odločbo po prvem odstavku 12. člena tega zakona. V 10. členu, ki ureja višino odškodnine po tem zakonu, je v 3. točki prve alineje (po tej točki je bila tožniku odmerjena odškodnina) določeno, da pripada odškodnina za prisilne mobilizirance po 20.000 tolarjev za mesec pretrpljenega nasilja (oz. preračunano v EUR). V 12. členu pa je med drugim določeno, da pošlje pristojni organ (ki je odločil o upravičencih in njihovih pravicah) akt s katerim je odločil, Slovenski odškodninski družbi (SOD), ki na podlagi navedenega akta ter s tem zakonom določenih meril izračuna višino odškodnine in o tem izda odločbo.

Iz citiranih določb ZSPOZ torej izhaja, da SOD z odločbo zgolj odmeri oz. izračuna višino odškodnine po zakonskih kriterijih, ki so določeni v 10. členu ZSPOZ in da torej ni pristojna odločati o kakršnihkoli vsebinskih vprašanjih v zvezi s tem.

V obravnavanem primeru temelji izpodbijana odločba na dejanskem stanju zadeve, kot izhaja iz navedene pravnomočne odločbe Upravne enote Murska Sobota z dne 1. 3. 2010, s katero je bil tožniku priznan status vojnega nasilja in ob upoštevanju pravne podlage (pravnega stanja zadeve), kot izhaja iz v povzetku citirane zakonske podlage. Zato so tožbeni ugovori, v smislu katerih je odškodnina tožniku prenizko odmerjena, neutemeljeni in povsem pavšalni. Tožnik ne trdi oz. dokazuje, da bi bilo dejansko in pravno stanje zadeve napačno ugotovljeno in v čem oz. da bi bila napačno izračunana odškodnina.

Tožnik pravzaprav (povsem pavšalno) vsebinsko prereka iz pravnomočne odločbe o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja izhajajoča dejstva, katerih pa v tem upravnem sporu ne more več prerekati, saj odločba o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja ni predmet presoje v tem postopku. SOD v izpodbijani odločbi o tem ni odločala, ampak je na podlagi pravnomočne odločbe o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja in citiranih določb ZSPOZ odmerila tožniku pripadajočo odškodnino.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev SOD pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010).