Jedro

Iz opisov dejanskega stanja v plačilnem nalogu in izpodbijani sodbi niso razvidni zakonski znaki očitanega prekrška, saj ni razvidna nobena od posebnih lastnosti, ki bi jih moral imeti storilec, da bi kot fizična oseba lahko odgovarjal za očitani prekršek.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper R. T. zaradi prekrška po 4. točki 24. člena Zakona o prijavi prebivališča ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja za izravnalne ukrepe Maribor je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca R. T. spoznal za odgovornega za prekršek po drugem odstavku 23. člena Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 111-5505/2007, v nadaljevanju ZPPreb), za katerega mu je izrekel globo 1.000,00 EUR. Okrajno sodišče v Mariboru je ob obravnavanju storilčeve zahteve za sodno varstvo izpodbijani plačilni nalog po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je storilčev prekršek pravno opredelilo po 4. točki 24. člena ZPPreb, odločitev o sankciji pa tako, da je storilcu izreklo globo 400,00 EUR. Sodišče je v nespremenjenem delu zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo plačilni nalog prekrškovnega organa (pravilno bi bilo, da se v nespremenjenem delu plačilni nalog prekrškovnega organa potrdi in se zahteva za sodno varstvo zavrne).

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve predpisa o prekršku iz 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s prvim odstavkom 62.a člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper R. T. ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da so zakonski znaki prekrška po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZPPreb (pravilno: 4. točki 24. člena ZPPreb) identični zakonskim znakom prekrška po 5. točki prvega odstavka 23. člena ZPPreb. Prvega navedenega prekrška po zatrjevanju vrhovnega državnega tožilca ne stori vsaka fizična oseba, temveč, glede na uvodno določbo prvega odstavka 24. člena ZPPreb (pravilno: uvodno določbo 24. člena ZPPreb), le oseba iz 9. točke 3. člena ZPPreb, ki določa, da je stanodajalec pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali fizična oseba, ki proti plačilu sprejema goste na prenočišče oziroma počitek, in se po predpisih o gostinstvu šteje za sobodajalca ali v okviru svoje dejavnosti posameznikom nudi začasno nastanitev. Za stanodajalca se po tem zakonu šteje tudi pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki opravlja recepcijske storitve v imenu in za račun drugih stanodajalcev. Sodišče je v tej zadevi ugotovilo, da je lastnik nepremičnine, kjer so bili nastanjeni tujci, storilec kot fizična oseba in ne kot odgovorna oseba pravne osebe, zato storilec ne more odgovarjati kot odgovorna oseba pravne osebe, ampak le kot fizična oseba. Zato je sodišče spremenilo pravno opredelitev prekrška v plačilnem nalogu. O tem, ali storilec v tej zadevi izpolnjuje pogoje, določene za stanodajalca, izpodbijana sodba nima razlogov. V opisu dejanskega stanja v plačilnem nalogu kaj takega ni navedeno, torej da je storilec stanodajalec, ki kot fizična oseba proti plačilu sprejema goste na prenočišče oziroma počitek in se po predpisih o gostinstvu šteje za sobodajalca. Iz opisa dejanskega stanja v plačilnem nalogu in iz izpodbijane sodbe po stališču vrhovnega državnega tožilca niso razvidni vsi zakonski znaki prekrška iz 4. točke prvega odstavka 24. člena ZPPreb (pravilno: 4. točki 24. člena ZPPreb), kar je za obstoj prekrška nujno potrebno ugotoviti, torej ugotoviti status fizične osebe.

5. Prekršek po 4. točki 24. člena ZPPreb stori fizična oseba iz 9. točke 3. člena tega zakona, ki v predpisanem roku pri pristojni policijski postaji ne prijavi oziroma odjavi tujca z veljavnim dovoljenjem za prebivanje ali potrdilom o prijavi prebivanja v Republiki Sloveniji in prijavljenim stalnim oziroma začasnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki se nastani ali začasno prebiva zunaj naselja stalnega oziroma začasnega prebivališča za več kot tri in ne več kot 60 dni (10.a člen). Storilec tega prekrška torej ne more biti vsaka fizična oseba, temveč le tista, ki ima posebne lastnosti, navedene v 9. točki 3. člena ZPPreb. V tej določbi zakon opredeljuje pojem stanodajalca, in sicer kot pravno osebo, samostojnega podjetnika posameznika ali fizično osebo, ki proti plačilu sprejema goste na prenočišče oziroma počitek in se po predpisih o gostinstvu šteje za sobodajalca ali v okviru svoje dejavnosti posameznikom nudi začasno nastanitev. Za stanodajalca se po tem zakonu šteje tudi pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki opravlja recepcijske storitve v imenu in za račun drugih stanodajalcev. Po prvem odstavku 14. člena Zakona o gostinstvu (Uradni list RS, št. 1/1995, 29/1995 - ZPDF, 44/1996 - Odl. US, 40/1999, 36/2000 - ZPDZC, 110/2002 - ZGO-1, 101/2005 in 60/2007, v nadaljevanju ZGos), ki je veljal v času storitve prekrška, je bil sobodajalec opredeljen kot fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik, društvo ali pravna oseba, ki nudi gostom nastanitev z zajtrkom ali brez, v lastnem ali v najetem stanovanju ali počitniški hiši, s soglasjem pristojnega organa samoupravne lokalne skupnosti pa lahko, ne glede na določbo drugega odstavka 5. člena tega zakona, tudi v drugih prostorih. Po drugem odstavku tega člena je fizična oseba lahko bila sobodajalec, če je opravljala dejavnost le občasno (skupno ne več kot pet mesecev v koledarskem letu), gostom nudila do 15 ležišč in je bila vpisana v Poslovni register Slovenije.

6. Prekrškovni organ je v plačilnem nalogu v delu, v katerem je predviden kratek opis prekrška ter navedba dokazov, zapisal le „ni prijavil tujcev V. A.(BG) R. B. (MKD) K. B. (MKD)“. Iz opisa dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ po pošti poslal družbi R. d.o.o., in R. T. z dne 31. 7. 2012, je razvidno, da so policisti v postopku s tujci B. R., državljanom Makedonije, A. V., državljanom Bolgarije, in B. K., državljanom Makedonije, ugotovili, da že štiri dni začasno bivajo na naslovu Š., Maribor, in da jim je R. T. nudil prenočišče. Nadalje so policisti v telefonskem razgovoru s T. ugotovili, da se slednji pojavlja kot odgovorna oseba za prenočevanje na navedenem naslovu. Nadalje, iz opisa dejanskega stanja z dne 12. 9. 2012, ki so ga policisti sestavili po vloženi zahtevi za sodno varstvo, je poleg že navedenih okoliščin razvidno še, da so omenjeni tujci imeli veljavni potni listini in osebno izkaznico ter da so imeli prijavljena začasna bivališča v Ljubljani (R.), Grosupljem (K.) in Kopru (V.). Drugih začasnih bivališč ali policijskih prijav tujci v času policijske kontrole niso imeli. Policisti so nadalje ugotovili, da so omenjeni tujci od 26. 7. 2012 (do 31. 7. 2012, ko so jih policisti kontrolirali) bivali na naslovu Š., Maribor. Preko evidenc in v pogovorih s tujci so policisti ugotovili, da je lastnik objekta, v katerem so tujci bivali v Mariboru, podjetje R. d.o.o., v katerem je odgovorna oseba R. T., kateremu tujci mesečno plačajo za bivanje, za kar jim T. tudi izda račun. Iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da se je okrajno sodišče sklicevalo na dejanske ugotovitve prekrškovnega organa kot zanesljive in celovite, le v zvezi z lastništvom objekta, v katerem so bili nastanjeni tujci, je po pridobitvi zemljiškoknjižnega izpisa ugotovilo, da je lastnik fizična oseba, ne pa pravna oseba. Zato je sodišče zaključilo, da R. T. ne more odgovarjati kot odgovorna oseba pravne osebe, temveč le kot fizična oseba, zaradi česar je spremenilo pravno opredelitev prekrška iz prekrška po drugem odstavku 23. člena ZPPreb v zvezi s 5. točko prvega odstavka 23. člena ZPPreb v prekršek po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZPPreb (pravilno: 4. točki 24. člena ZPPreb) in mu namesto globe 1.000,00 EUR izreklo globo 400,00 EUR.

7. Vrhovni državni tožilec utemeljeno zatrjuje, da iz opisov dejanskega stanja v plačilnem nalogu in izpodbijani sodbi niso razvidni zakonski znaki očitanega prekrška. Iz opisov dejanskega stanja prekrškovnega organa in sodišča je razvidno, da R. T. tujcev, ki so imeli veljavno dovoljenje za bivanje in so začasno bivali v Ljubljani, Grosupljem in Kopru, v času policijske kontrole pa so že pet dni prebivali izven kraja začasnega bivališča, to je v Mariboru, kot lastnik objekta, v katerem so bili tujci nastanjeni, ni prijavil pri pristojni policijski postaji. Nasprotno pa iz opisov dejanskega stanja ni razvidna nobena od posebnih lastnosti, ki bi jih moral imeti R. T., da bi kot fizična oseba lahko odgovarjal za očitani prekršek. Iz opisov dejanskega stanja je sicer še mogoče ugotoviti, da naj bi R. T. tujce sprejemal na prenočišče proti plačilu, nobenega podatka pa ni o tem, da bi ga bilo mogoče šteti za sobodajalca po ZGos. Po 9. točki 3. člena ZPPreb mora fizična oseba izpolnjevati pogoje tako po ZPPreb kot po 14. členu ZGos, da jo je mogoče šteti za stanodajalca. Pogoji za ugotovitev posebnih lastnosti, ki jih mora izpolnjevati fizična oseba, so torej kumulativno določeni, iz opisov dejanskega stanja pa ni razvidno, da bi prekrškovni organ in sodišče sploh ugotavljala pogoje iz 14. člena ZGos. Tako ne prekrškovni organ ne sodišče nista ugotovila, ali R. T. tujcem nudi nastanitev v lastnem ali najetem stanovanju ali počitniški hiši, ali v drugem prostoru z dovoljenjem pristojnega organa, koliko mesecev na leto opravlja to dejavnost in da je vpisan v Poslovni register Slovenije. Po presoji Vrhovnega sodišča prekrškovni organ in sodišče nista ugotovila vseh tistih posebnih lastnosti, ki bi jih morala izpolnjevati fizična oseba, to je R. T., da bi lahko odgovarjal za prekršek po 4. točki 24. člena ZPPreb. S tem je podana kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, iz 1. točke 156. člena ZP-1. 8. Ob povedanem je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da se postopek o prekršku zoper R. T. zaradi prekrška po 4. točki 24. člena ZPPreb ustavi. Odločba o stroških postopka o prekršku temelji na četrtem odstavku 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1.