Jedro

Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, če tožena stranka ob ugotovitvi, da je državljanstvo prenehalo s sodbo vojaškega sodišča, ni ugotovila, kdaj je ta sodba postala pravnomočna in izvršljiva.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 9.3.1994 odpravi.

Obrazložitev

Na vlogi Sekretariata za gospodarstvo občine in Uprave za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine je Sekretariat za notranje zadeve z odločbo z dne 3.1.1994 ugotovil, da H.G. ter njegovi otroci niso državljani Republike Slovenije in da se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91 in 38/92) niso šteli za jugoslovanske državljane. V obrazložitvi odločbe je prvostopni upravni organ navedel, da je bila družina H. na dan 6.4.1941 domovinsko pristojna za takratno občino K. Kljub temu na dan 28.8.1945, to je na dan uveljavitve zakona o državljanstvu (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 105/48 in 88/48) nisi postali državljani FLRJ in LR Slovenije, saj je iz sodbe vojaškega sodišča z dne 22.8.1945 razvidno, da so bili med drugim obsojeni tudi na izgubo državljanstva. Ugotovljeno je bilo, da je družina H. vpisana tudi v seznamu Volksdeutscherjev, sprejeti pa so bili tudi v dokončne člane Koroške ljudske zveze. Iz same sodbe vojaškega sodišča pa je razvidno, da so bile tri hčere v trenutku izdaje sodbe že v tujini, medtem ko sta bila G. in H.H. izseljena 7.2.1946 v Avstrijo. Na podlagi teh ugotovljenih dejstev je prvostopni organ z uporabo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ ugotovil, da člani družine H. niso postali državljani FLRJ in LR Slovenije in tudi kasneje na podlagi določb zakona o državljanstvu SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 58/86) in zakona o državljanstvu SRS (Uradni list SRS, št. 13/76) niso postali državljani SFRJ in SRS.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pod 1. točko izreka zavrnila pritožbo tožnikov, pod 2. točko odpravila odločbo prvostopnega organa in pod 3. točko ugotovila, da H.G. ob smrti dne 13.4.1949 ni bil državljan FLRJ in LRS, otroci pa niso bili državljani Republike Slovenije in se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) niso šteli za jugoslovanske državljane. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da pritožba ni utemeljena, da pa je tudi odločba prvostopnega organa nepravilna, saj je bil glede na ugotovljeno dejansko stanje uporabljen napačni pravni predpis. Ne glede na formalno izpolnjene pogoje prvostopni organ določbe 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ ne bi smel uporabiti v tej zadevi, ker je ob odločitvi že imel v posesti sodbo vojaškega sodišča z dne 22.8.1945, iz katere je razvidno, da je bilo vsem članom družine H., ki so navedeni v izreku te odločbe, odvzeto državljanstvo oziroma, da so bili med drugim obsojeni tudi na izgubo državljanstva, ki jim je prenehalo dne 22.8.1945. Prvostopni organ bi glede izgube državljanstva moral upoštevati citirano sodbo kot pravno veljavno, saj je bila izdana v skladu s takrat veljavnimi predpisi (mnenje Ministrstva za pravosodje in upravo z dne 7.1.1993). Tožena stranka je nadalje navedla, da zaslišanja tožnikov, glede na sedaj ugotovljeno dejansko stanje (obstoj sodbe vojaškega sodišča o izgubi državljanstva) ne bi vplivalo na odločitev o stvari. Tožena stranka je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, skladno s 1. odstavkom 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odpravila odločbo prvostopnega organa in sama odločila o stvari.

V tožbi tožniki uveljavljajo razloge bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe zakona ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Tožniki navajajo, da je sklicevanje na kazensko sodbo in v njej izrečeni ukrep izgube državljanstva nepravilen. V sodbi ni nikakršnega dokaza o tem, da je bilo tožnikom odvzeto državljanstvo že dne 22.8.1945. Sodba se realizira, ko postane pravnomočna. Citirana sodba je prišla na sodišče v K. zaradi vročitve obdolžencem šele 2.11.1945, zoper njo so se pritožili, pritožba je bila zavrnjena šele leta 1946. Šele zatem bi lahko sledila realizacija ukrepa in to v upravnem postopku z odločbo in izbrisom iz državljanstva. Zato tožniki menijo, da bi bilo potrebno pribaviti upravne listine, iz katerih bi bilo razvidno, ali je bil izrečeni ukrep realiziran. Tožniki navajajo, da je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj tožniki niso bili nikoli zaslišani, lahko pa bi pojasnili, da nikoli niso dobili nobene odločbe o izvršitvi ukrepa (razen zaplembe premoženja), zato trdijo, da so še vedno vpisani, da so bili vpisani tudi na dan 28.8.1945 kot jugoslovanski državljani in nikoli izbrisani. Tožniki predlagajo, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je njena odločitev zaradi razlogov, ki jih je že navedla v odločbi, pravilna in zato predlaga zavrnitev neutemeljene tožbe.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka na podlagi sodbe Vojaškega sodišča z dne 22.8.1945, s katero so bili člani družine H. obsojeni na odvzem svobode, zaplembo celotne imovine in na izgubo državljanstva, presodila, da H.G. ob smrti dne 13.4.1949 ni bil državljan FLRJ in LRS in njegovi otroci niso bili državljani RS in se tudi po predpisih, ki so veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92), niso šteli za jugoslovanske državljane, ker jim je državljanstvo prenehalo dne 22.8.1945. Po 2. odstavku 209. člena ZUP mora obrazložitev odločbe vsebovati ugotovljeno dejansko stanje, pravne predpise in razloge, ki so bili na ugotovljeno dejansko stanje odločilni za presojo dokazov in samo odločitev. V obravnavani zadevi, ko je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo zaradi uporabe napačnega predpisa, sama ni navedla, na kateri pravni podlagi temelji njena odločitev. Prav tako ni navedla, zaradi katerih ugotovljenih dejstev šteje, da je tožnikom državljanstvo prenehalo dne 22.8.1945, to je pred uveljavitvijo zakona o državljanstvu Demokratske Federativne Jugoslavije (Uradni list, št. 64/45). Očitno je tožena stranka štela, ne da bi to v obrazložitvi navedla, da je sodba postala z dnem razglasitve, to je dne 22.8.1945 tudi pravnomočna in izvršljiva. Toda sklicevanje tožene stranke na mnenje drugega organa, v tem primeru na Ministrstvo za pravosodje in upravo z dne 7.1.1993, pomeni kršitev načela o samostojnosti pri odločanju (10. člen ZUP), saj organ, ki vodi upravni postopek samostojno ugotavlja dejstva in okoliščine, ter na tej podlagi z uporabo predpisov odloči v zahtevku. Zato je utemeljen tožbeni ugovor o nepopolnem oziroma o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, in tudi o kršitvah pravil postopka. Tožena stranka dejstva, kdaj je sodba postala pravnomočna ni ugotovila, ob navedbah tožnikov, da je bila na sodbo vložena pritožba in njeni zavrnitvi v letu 1946 pa tega tudi z zaslišanjem tožnikov ni razčistila.

Šele ko bo tožena stranka v dopolnjenem postopku ugotovila, kdaj je postala sodba vojaškega sodišča pravnomočna, bo lahko sklepala, kdaj je bila tudi izvršljiva in s tem v zvezi kazen odvzema državljanstva realizirana.

Tožena stranka je tudi kršila pravila postopka, saj je na podlagi 243. člena ZUP zavrnila pritožbo, odpravila odločbo prve stopnje ter sama rešila stvar. Tožena stranka bi imela podlago v 243. členu ZUP za odpravo odločbe prve stopnje in rešitev zadeve v lastni pristojnosti, če bi bila njena odločitev drugačna od odločitve prve stopnje in bi zanjo imela podlago v ugotovljenem dejanskem stanju. Ker je ostalo v bistvenih točkah dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS, ki ga je tako kot ZUP uporabilo kot republiški predpis, na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).